Petr Podlipny, direktor znamke Škoda v Sloveniji

Velikodušnost je prava rešitev!

Takratna pogajanja o nakupu Škode smo z zanimanjem spremljali tudi v Sloveniji, saj je bila od izida pogajanja v marsičem odvisna usoda Revoza: če bi Renault postal partner Škode, verjetno pozneje ne bi vlagal v novomeško tovarno. Ste vi takrat že bili v Škodi in ste spremljali pogajanja o prodaji Škode?

Jaz sem zaposlen v Škodi od avgusta 1991. Volkswagen je tako prišel nekaj mesecev pred mano, a ker sem bil štipendist Škode, me je še kako zanimalo, kaj se bo zgodilo s Škodo. Kot štipendist sem imel obveznost, da moram po končanem študiju pet let delati v Škodi. To se je pokazalo kot prednost, saj sem na ta način tedaj, ko se je v Škodi praktično vse ustavilo, saj je bilo treba začrtati pot naprej, dobil zaposlitev. Na Češkem smo bili tedaj naveličani socializma, navdušeni nad spremembami po žametni revoluciji in smo imeli velika pričakovanja, pa tudi zaupanje v nov družbeni sistem. Jaz, pa tudi moj krog ljudi, smo spoštovali zahodne znamke, imeli smo dobro mnenje o nemški avtomobilski industriji in nemških avtomobilih, zato smo bili zadovoljni, da so se pogajanja izšla v prid Volkswagna. Zdelo se nam je, da če bo prišel Renault, bo Škoda zgolj montirala avtomobile in ne bi imela več lastne znamke, če bo prišel Volkswagen, pa bo to zagotovilo napredek in znamka Škoda bo še naprej obstajala. Takšne informacije smo takrat dobili in zato je bilo jasno, da smo bili za Volkswagen. Nismo pa bili seznanjeni, da izid pogajanj zanima tudi Slovence.

Morda ste bili bolj naklonjeni Volkswagnu tudi zato, ker sta Češka in Nemčija sosedi, obenem pa sta bili tudi zgodovinsko povezani?

Nemci so bili za nas bolj sprejemljiva rešitev. Češka ima v svoji zgodovini tudi tesnejšo povezavo s Francijo, a to je bila preteklost, ki se jo je spominjala moja babica, ki je imela francosko nostalgijo. Tudi znanje francoščine je bilo precej omejeno na diplomatske kroge, in tiste, ki so bili blizu umetnosti, nemščina je bila bolj razširjena.

Zdaj, po 25 letih sodelovanja, je jasno, da je bila to zgodba o uspehu, h kateremu sta pripomogli obe strani. Je tako mnenje tudi na Češkem?

Nedvomno. Vedno se najdejo ljudje z drugačnim pogledom, a večina gleda na to sodelovanje zelo pozitivno. Nekateri tekmeci so skušali nekorektno vplivati na ta odnos, a se je na dolgi rok izkazalo, da je to sodelovanje zelo uspešno – tako pravijo tisti, ki znajo gledati racionalno. Na domačem, češkem trgu ima Škoda še vedno več kot tretjinski delež, kar je skoraj neverjetno.

A Škoda ni uspešna le na domačem češkem trgu, temveč se je uveljavila tudi na drugih trgih?

Vsekakor. Leta 1991 je bila Škoda prisotna le na nekaj trgih, sedaj je v več kot osemdesetih državah. Mi, ki smo del te zgodbe, se tega včasih sploh ne zavedamo, kaj smo naredili, kako uspešna je Škoda. Šele, ko pride kakšen impulz od zunaj, se ustaviš, pogledaš nazaj in rečeš: vau.

Temelj uspeha je bila octavia, ki jo je Škoda začela izdelovati pred 20 leti: bila je všečno oblikovan avto, prostoren, tehnično sodoben. Kako pomembna je octavia za uspeh Škode?

Octavia je bila in je izjemno pomembna. Spomnim se, da smo kmalu po prihodu octavie proučevali prepoznavnost znamke Škoda in modela octavia. Na določenih trgih je imela octavia dober ugled in prepoznavnost, to pa ni veljalo za znamko Škoda. Ljudje so torej poznali octavio, jo cenili, to pa ni v enakem obsegu veljalo za Škodo. Octavia je nedvomno ikona Škode, morda celo kot golf za Volkswagen. Imela je tudi stvari, ki za nas takrat niso bile samoumevne: da ima avto dizelski motor, da ima klimatsko napravo, da je na voljo samodejni menjalnik.

Mislil sem tudi na to, da je Volkswagen Škodi dovolil narediti tak avto, da ji je zagotovil sodobno tehniko, saj je bil to vendarle izraz zaupanja, hkrati pa je Škodi to omogočilo preboj na druge trge. Brez octavie bi bil razvoj Škode verjetno drugačen, mar ne?

Koncern Volkswagen je večkrat pokazal “velikodušnost”, a ta se je vedno znova pokazala kot prava rešitev. Seveda so bila vprašanja, zakaj yeti, pa zakaj superb… ampak če pogledamo končni rezultat, je dejstvo, da dobro prodajata tako Volkswagen kot Škoda in da obe znamki rasteta – tudi v Sloveniji.

Na slovenskem trgu je Škoda tretja na lestvici najbolje prodajanih znamk z že blizu desetine trga. Ste pričakovali, da je mogoče doseči takšen uspeh?

Vsekakor je uveljavitev Škode na slovenskem trgu zame zanimiva izkušnja. Ko sem delal še na Češkem, sem neposredno odgovarjal za češki in slovaški trg, kjer je bila Škoda številka ena s tržnim deležem 60, pa potlej 50, 40 odstotkov. Prizadeval sem si, da je Škoda čim manj izgubljala, saj je bilo jasno, da takšnega trž-nega deleža ne more zadržati. Potem sem sodeloval s trgi, kjer se je Škoda že dobro uveljavljala: poljskim, avstrijskim, v tej skupini pa je bila tudi Slovenija, ki je bila takrat še najmanj “uspešen otrok”. Ko so me zasebne okoliščine pripeljale v Slovenijo, sem moral sprva dojeti, kaj se dogaja.

Dojeti sem moral velikost trga in temu prilagoditi svoje delovanje. Bila je in še zmeraj je zanimiva izkušnja. Priložnost, da nekaj gradiš od spodaj navzgor, je neponovljiva.

V Sloveniji je bilo vendarle treba premagati predsodke glede znamke v (pod)zavesti slovenskih kupcev, ki so Škodo dojemali kot socialistično znamko in s tem povezovali tudi kakovost.

Sprva smo prepričevali ljudi z vrednostjo glede na ceno, ob tem pa se je počasi spreminjalo tudi dojemanje Škodinih avtomobilov. Prodaja oziroma nakup avtomobila je mešanica racionalnega in emotivnega. Vsak ima svojo mešanico in če kupcem ponudimo pravo kombinacijo, smo zmagali. Nekako smo vsi verjeli, da Škodine avte kupujejo starejši ljudje, a podatki kažejo, da smo znamka z najmlajšimi kupci, če upoštevamo prodajo fizičnim kupcem. Povprečna starost naših kupcev je 44 let.

Vrednost glede na ceno je pogoj, a ni dovolj za zagotovitev uspeha. Moraš imeti dober avto, a skoraj vsi imajo dobre avte. Potrebna je tudi všečnost, sprejemljivost. Jaz zelo dobro vidim razliko med staro in novo fabio: ta je v obliki in to je za marsikoga najbolj pomembno pri nakupu. Če ti avto ni všeč, ga težko kupiš – pa naj bo še tako dober.

Zdi se, da se del Škodinega uspeha skriva tudi v inovativnih pristopih pri prodaji, še zlasti glede financiranja, vzdrževanja. Od kod te zamisli?

Tri leta sem bil prokurist v ŠkoFINu, koncernski finančni hiši, tam sem dobil vpogled v skrivnosti financiranja. V Sloveniji smo videli, kaj se dogaja v družbi (kriza, negotovost…) in na primer prodaja z enoodstotnim mesečnim obrokom od cene avta je nastala kot logična poteza: kupcem smo želeli pokazati, da si lahko privoščijo avto. 1 % dojemamo kot majhno številko, pa naj gre za inflacijo ali pa za dvig plače, torej je tudi obrok za avto majhen. Predvsem pa smo postavili jasna pravila, vsak si je znal sam izračunati, koliko ga bo stal nov avto.

Pred kratkim ste dobili priznanje za najboljšega Škodinega uvoznika. Verjamem, da je to pomemben dosežek.

Paradoks je, da ko sem vodil prodajo na Češkem in smo prodali 20 krat več avtov, kot tukaj, nisem dobil takšnega priznanja, ker se je to vsem zdelo nekaj samoumevnega, čeprav ni bilo. Za mene osebno je to zelo pomembno priznanje, življenjska nagrada. 25 let delam za Škodo in moje delo je bilo s tem prepoznano. Bil sem presenečen, ker je prvič to nagrado dobila država kot je Slovenija. Doslej so nagrade dobili uvozniki na bistveno večjih trgih: Nemčiji, Angliji, na Poljskem. Ker rezultatov nismo vedeli naprej, smo bili še toliko bolj presenečeni, ko so nas na prireditvi poklicali na oder kot dobitnike priznanja. A odločitev je bila sprejeta na temelju dejstev, kazalcev rezultatov pri prodaji, trženju, razvoju mreže, poprodajnih aktivnostih, zato sem nagrade toliko bolj vesel. Še bolj pa sem vesel, ker vem, kaj nagrada pomeni vsem mojim sodelavcem, pa tudi, kaj pomeni za delo vnaprej.

In kakšni so vaši cilji na slovenskem trgu?

Številka na lestvici zame ni najbolj pomembna. Najbolj pomembna je stabilnost, nadaljnja rast, odkrivanje novega, spreminjanje obstoječega. Zelo pomembno je, da imamo nove, mlade ljudi, ki znajo prodajati in skrbeti za stranke. Pomembno je, da naši trgovci – uspešna družinska podjetja povečajo prodajo, a to zahteva tudi drugačno vodenje. Osebno sem vesel, če nastane nekaj novega pri trženju, financiranju, servisiranju. Želimo prodajati tudi avte v segmentih, kjer doslej nismo bili prisotni.

Kot na primer pri velikih cestnih terencih z novim avtom, ki je bil predstavljen v Ženevi. Kakšne možnosti bo imel ta avto pri nas?

Veliko bo odvisno od cene. 300 na leto bi jih lahko prodali.

Že naslednje leto bo prišel naslednik yetija. Ta bo verjetno imel večje možnosti?

Zagotovo. Ampak na splošno velja, da gre trg v eno smer, ni pa nujno, da korakamo vsi v isto smer. Na primer pri ponudbi majhnih križancev je že velika gneča. Ob prihodu nove fabie smo si tudi mi želeli majhnega križanca, a dobili fabio combi, ki se zelo dobro prodaja – morda tudi zato, ker je ponudba tekmecev omejena. Tovarna nam da v roke karte s svojo modelno politiko, naša naloga pa je, da s temi kartami odigramo kar najbolje.

Kaj pa novi roomster – napovedan je bil na osnovi caddyja. Ga lahko pričakujemo?

Projekt je ustavljen. Škoda se bo raje usmerila v križance kot v dostavnike. Roomsterjev v Sloveniji nismo prodali več kot 300 na leto. Najbolje smo ga presenetljivo prodajali zadnji dve leti. A prav veliko ga ne pogrešamo.

V Volkswagnovi aferi z izpusti je udeležena tudi Škoda, saj je tudi uporabljala sporne motorje, a v javnosti še zdaleč ni bila deležna toliko kritik kot Volkswagen. Kako ste se izognili vsem kritikam?

Za homologacijo Škodinih avtov je pristojen urad v Angliji. Ta je predpisal servisen ukrep, ki bo podoben kot pri Volkswagnu. Naše stranke bomo povabili na servis, ko bodo potrjene posamezne različice ukrepov za posamezne modele in motorizacije. Reakcije kupcev res skorajda ni, naša prodaja v prvih treh mesecih letos je zrasla skoraj za tretjino v primerjavi z enakim lanskim obdobjem. Pričakujem, da bomo kmalu začeli z obveščanjem kupcev, naj pridejo na servis. Serviserji so pripravljeni, nadomestna vozila so pripravljena, vse potrebno je pripravljeno, tako da ne bi smelo biti težav.

Slabo leto začasno vodite tudi znamko Seat v Sloveniji. Seat je še malce dlje kot Škoda član koncerna Volkswagen, a še zdaleč ne tako uspešen. Zakaj ne?
.
Največja razlika je v dolgotrajni, stabilni strategiji. Škoda jo je imela, pri Seatu je ni bilo čutiti. Sedaj so jo pod vodstvom direktorja Stackmana dobili. Videl sem nove Seatove modele, ki veliko obetajo in so lahko uspešni tudi na slovenskem trgu, tako da bi Seat pri nas lahko prodal med 2500 in 3000 avtov na leto. Cestni terenec ateca deluje zelo prepričljivo. Karte so torej v redu, a za uspeh rabiš finančno moč, da stvari premakneš naprej. Treba je investirati. To smo naredili pri Škodi in rezultati so vidni. Prepričan sem, da se Škodina zgodba v Sloveniji lahko ponovi tudi pri Seatu.

Niste zavistni, da bo imel Seat zanimive nove avtomobile, ki bodo tekmec tudi Škodinim?

Imamo dovolj zunanjih tekmecev. Vsako interno tekmovanje nas kot skupino Porsche Slovenija krepi, dviga. Pripomoglo je, da je zrasel VW, da je zrasla Škoda, vsak za približno 5 odstotnih točk tržnega deleža.

Vaše začasno vodenje Seata se bo kmalu izteklo. Se veselite ali vam je žal?

Vsakega nekaj. Prepričan sem, da Seat lahko napreduje, da bo uspešen, da bodo ukrepi, ki jih zdaj uvajamo v marketingu in v prodajni mreži, obrodili sadove. V zadovoljstvo mi je, ko vidim, kako dobro sodelujejo sodelavci obeh znamk. Hkrati sem vesel, da bom spet sedel samo na enem stolu, kajti sedenje na dveh ima svojo ceno, določenim stvarem se ne moreš dovolj posvetiti. Zmanjka časa za inovativnost.

V Sloveniji je vse več čeških podjetij. Kako gledate na takšen razvoj?

Ko sem prišel v Slovenijo leta 2008, sem bil kar malce eksot, nisem srečal veliko Čehov. Če bi jih iskal, bi jih že našel, a jaz nisem imel in nimam te potrebe: tu imam družino, slovenske prijatelje, nimam domotožja, zdaj sem tu doma. Je pa res, da vsako leto naključno srečujem vse več Čehov. A pri podjetjih ni pomembno, kdo je lastnik, temveč kako je podjetje upravljano, kakšne rezultate ima, koliko prispeva okolju, v katerem dela. Jaz ne ločim ljudi po tem, od kod kdo izhaja, temveč po njihovih lastnostih, kako se razumem z njimi, kaj znajo. V Sloveniji se je marsikaj premaknilo. Zgodba o nacionalnem interesu je bila zlorabljena, češ smo majhni in srebrnine ne smemo razprodati. Sedaj je srebrnina potemnela in je manj vredna kot prej. Če bi jo prodali prej, bi dosegli boljši rezultat.

Se torej v Sloveniji dobro počutite?

Sem navdušen zagovornik Slovenije in “mojim” Slovencem pogosto rečem, naj ne jamrajo. Če imaš v Sloveniji streho nad glavo, pa normalno službo, lahko dobro živiš. Morda bi kje zaslužil več, a pomembna je tudi kakovost življenja. Tu sem našel, kar sem iskal in delal bom vse, da to obdržim: kakovostno zasebno življenje, posel, ki me izpolnjuje, okolje, ki mi ustreza. Zato malce v šali rečem, da tujcem ni treba preveč razlagati, kako lepo je življenje v Sloveniji. Še po pivo mi ni treba več na Češko, je ponudba v Sloveniji dovolj raznolika.