Slovenska prometno-razvojna stihija

Konec januarja se je v Državnem zboru na strokovnem posvetu z naslovom “Slovenija stoji na cestah: kakšne bodo rešitve tega vedno bolj perečega problema?” zbrala slovenska prometna stroka - tudi AMZS je bil tam, seveda -, ki je pravilno ugotovila, da bo že od prvih spomladanskih mesecev naprej ena od glavnih tem pri nas nepopisna gneča na naših cestah. Tudi lani je bila, letos bo zagotovo še huje. Posvet je bil informativen, poučen, tudi izčrpen, a brez pravih sklepov - in seveda brez kakršnihkoli obvez, akcijskih načrtov, prostorskih planov ali predlogov ustreznih predpisov. Teh od posvetov seveda tudi ne moremo pričakovati. 

Povedanih, prikazanih in predstavljenih je bilo kar nekaj idej, kako rešiti slovensko prometno zagato. Izgradnja tretjega voznega pasu oziroma šestpasovnega odseka ljubljanske obvoznice med Kosezami in Kozarjami se naj bi začela kmalu, a glede na rast in gibanje prometnih tokov nedvomno ne bo preprečila zastojev. Tistega, ki se skoraj vsakodnevno raztegne po ljubljanski južni obvoznici proti Dolenjski, zagotovo ne. 
To seveda vedo vsi, ki se resneje ukvarjajo s prometom pri nas, zato smo na posvetu lahko slišali tudi bolj obetavne dolgoročne načrte oziroma ideje o razbremenitvi ljubljanske obvoznice. Veseli nas, da prometni strokovnjaki vidijo in vedo, da je glavni razlog za prometne zastoje zasnova našega avtocestnega križa, ki vse mednarodne tranzitne koridorje vodi na ljubljansko obvoznico, kjer se mednarodni transportni tokovi pomešajo z gostim lokalnim prometom prestolnice - in ustvarijo zastoje na vsakem od glavnih stičišč avtocestnih krakov z ljubljansko obvoznico. 
Bi bilo treba razširiti celotno ljubljansko obvoznico v šestpasovnico? Nujno. Še bolje - kar v osempasovnico. Tudi o tem je bilo govora na posvetu. Videli smo celo zemljevid, na katerem je severno do sedanje ljubljanske obvoznice vrisana povezovalna avtocesta med štajerskim in gorenjskim avtocestnim krakom, po kateri bi se večina tovornjakov, ki potujejo iz vzhoda na zahod (in obratno) Evrope, lahko izognila severni in vzhodni ljubljanski obvoznici. Če bi na enak način - mimo ljubljanske obvoznice - povezali še štajerski avtocestni krak z dolenjskim in dolenjskega s primorskim, bi dobili še en, zunanji ljubljanski obroč - in rešili kar velik del prometnega problema. Kot so to storili v kar nekaj večjih evropskih (in svetovnih) mestih …

Prometni strokovnjaki znajo natančno identificirati naše prometne težave - in tudi predlagati rešitve zanje -, a jih politika ne posluša. Politiki znajo uvajati nove načine cestninjenja, postavljati protihrupne ograje, podirati cestninske postaje, se prepirati o sekcijskem merjenju hitrosti in krpati avtocestne luknje - kar pač lahko opravijo v mandatu ali dveh, do koder seže njihov pogled in interes.

Pravih in pravilnih dolgoročnih rešitev pa pri nas ne zna ali ne upa sprejeti nobena politika - to je v resnici naša prometno-razvojna stihija. In glavni razlog, da se bomo tudi v prihodnje dušili v prometnih zastojih.