Podnebna - in mobilnostna mizerija

Katastrofalne poplave, ki so v začetku avgusta prizadele dobršen del Slovenije - in med drugim pokazale, da Slovenci še vedno znamo stopiti skupaj, ko je treba pomagati drug drugemu -, so verjetno tudi najbolj zakrknjenim zanikovalcem podnebnih sprememb dokazale, da se naše podnebje spreminja. Za kolikšen delež teh sprememb je kriv človek, naj se prepirajo znanstveniki, a sprememb ne more več nihče zanikati: stoletne poplave so postale nekaj-desetletne poplave, globalni vremenski in temperaturni ekstremi si sledijo drug za drugim, stari vremenski vzorci se podirajo, grozijo velike podnebne, družbene in civilizacijske spremembe. Je zanje kriv človek? Zelo verjetno. Jih lahko preprečimo? Skoraj zagotovo - ne. 

Kaj torej lahko storimo, da bomo obstali kot družba, kot civilizacija? Morda lahko začnemo s tem, da javni diskurz - počasi - (pre)usmerimo iz prepovedovanja plastičnih slamic v načrte, kako na primer urediti vodotoke poplavnih rek oziroma zgraditi protipoplavno zaščito in nasipe. 
Podobno je z mobilnostjo. Lahko se trudimo s spremembo življenjskih in mobilnostnih navad vplivati na klimatske razmere, a vpliv takšnih sprememb bo zanemarljiv. Lahko pa se potrudimo živeti z njimi, jih omejiti, kjer jih lahko in olajšati ljudem življenje in delo. Nesmiselne prepovedi in draženje avtomobilov ter s tem mobilnosti imajo ravno nasprotni učinek. 
Do leta 2100 naj bi s prehodom na “okoljsko nevtralno mobilnost”, kar naj bi po bruseljskem nareku zagotavljali le električni avtomobili, omejili naraščanje globalne povprečne temperature na največ 1,5 stopinje Celzija prek sedanjih vrednosti, a že zdaj je jasno, da to ne bo mogoče. Zemlja se segreva hitreje od napovedi - ne glede na to ali vozimo električne ali dizelske avtomobile. Še več: politično vsiljena prepoved prodaje avtomobilov s termičnimi motorji, upadanje z inflacijo ranjene kupne moči, zaostajanje razvoja polnilne (ter energetske) infrastrukture in previsoke cene električnih avtov silijo evropske (in slovenske) voznike, da dlje časa vozijo svoje stare (bencinske in dizelske) avte z umazanim izpuhom - in s tem še bolj onesnažujejo okolje. 
Kot ironično pri tem lahko interpretiramo dejstvo, da ima s prisilnim zelenim prehodom očitno težave le Evropa, ki si je nadela težko breme zgleda v boju proti globalnim klimatskim spremembam. Na drugih celinah, kjer za zeleni prehod skrbi trg, ne pa politika, so precej bolj uspešni: več kot polovica (natančneje: 53 odstotkov) vseh električnih in priključno-hibridnih vozil na svetu je registriranih na Kitajskem, v EU pa le približno 5 odstotkov. 
Če - z malo optimizma - zaznavamo, da smo se v tem obdobju obnove po katastrofalnih poplavah vendarle začeli pogovarjati o tem, kako se zaščititi ob prihodnjih tovrstnih (neizogibnih) dogodkih, bi se morali na podoben način pogovarjati tudi o mobilnosti: zakaj se lahko borimo proti podnebnim katastrofam, proti mobilnostni mizeriji pa ne?