Električni tolar

Malce starejši bralci Motorevije se boste zagotovo spomnili bencinskega tolarja - dajatve, s katero nam je država v letih od 1998 do 2008 od vsakega litra natočenega goriva pobrala en tolar (od leta 2007 naprej pa ustrezno protivrednost v evrih) za financiranje gradnje avtocest. Menda v tistih letih namensko zbrana sredstva niso šla le za gradnjo avtocest, ampak tudi za obnovo slovenskega železniškega omrežja. Avtocestni križ smo zgradili, obnova železniškega omrežja pa je bila neuspešna, saj je to bolj ali manj v enakem stanju kot v avstro-ogrskih časih, v katerih je bilo zgrajeno.

Če ste mislili, da je tovrstno solidarnostno, če ne kar udarniško zbiranje sredstev za investicije v infrastrukturo stvar nekih minulih, pozabljenih časov, se motite: novi minister za infrastrukturo je v varnem zavetju evropskega tedna mobilnosti, ko se vladni predstavniki pred kamerami pogovarjajo o trajnostni in zdravi mobilnosti ter o tem, kako je avtomobil postal naš sovražnik, predlagal novo dajatev: vsi lastniki avtomobilov naj bi ob vsakoletnem podaljšanju registracije v proračun plačevali nov prispevek - za spodbujanje prehoda na alternativna goriva. Torej nekakšen električni tolar (le da bi bil ta namišljeni tolar zdaj vreden nekaj-deset evrov).

S tako zbranimi sredstvi naj bi država financirala postavitev polnilnih parkov z alternativnimi gorivi, med katere poleg elektrike štejejo tudi vodik, utekočinjen naftni plin, zemeljski plin (metan) in ostala alternativna goriva. Kdor vsaj površno spremlja dogajanje na tem področju, dobro ve, da je vodik kot pogonsko gorivo od realnosti oddaljen vsaj nekaj desetletij, da se utekočinjen naftni plin dobi na marsikateri bencinski črpalki, da metan uporabljajo le redki osebni avti in avtobusi in da drugih alternativnih goriv še nekaj časa ne bo na trgu.

Ostane torej le še elektrika - in spoznanje, da želi država z našim denarjem financirati izgradnjo zmogljivih električnih polnilnic velikih moči, ki bi jih kot gospodarsko javno službo oddala v koncesijo in upravljanje zainteresiranim podjetjem. Prvi pomislek je jasen: zakaj bi morali vsi mi financirati projekte, s katerimi bodo denar služili le izbrani (saj si nihče ne domišlja, da bo elektrika na teh polnilnih postajah zastonj, mar ne?)? Drugi pomislek pa je tudi logičen: zakaj bi morali lastniki avtomobilov s klasičnimi motorji (teh je v Sloveniji približno 1,2 milijona) financirati zmogljive električne polnilnice za približno 3000 električnih avtomobilov? Da bodo lastniki pregrešno dragih električnih avtov lahko napolnili svoje akumulatorje v manj kot uri namesto v treh urah?

Slovenija pri izpolnjevanju zelenih evropskih zavez res močno zaostaja za “jedrnimi” evropskimi državami, a nova dajatev oziroma “električni tolar” za namen, kot je predlagana, vsekakor ne bo zmanjšala tega zaostanka.