Ko pogled seže le štiri leta naprej

Verjetno med nami ni veliko voznikov, ki v zadnjih mesecih ne bi nekajkrat stali v dolgih zastojih na naših avtocestah. Da so ti še daljši kot prejšnja leta oziroma da se prometna gneča povečuje, ni le domneva: pri DARS-u pravijo, da je prometa na avtocestah letos za 9 odstotkov več kot lani. Na cestah je več tako avtomobilov kot tovornjakov. 

Podrobnejši vpogled v podatke agencije ARSO razkriva tudi razloge za takšno stanje na naših cestah. Leta 1991 smo z osebnimi avtomobili na naših cestah prevozili 12 milijard kilometrov, leta 2018 pa že 27,5 milijarde kilometrov, torej se je promet z osebnimi vozili več kot podvojil, s tovornimi pa seveda tudi. Hkrati pa so se zmanjšali (že tako majhni) prevoženi kilometri z vsemi tremi načini javnega prevoza, mestnim javnim potniškim prometom, cestnim oziroma medkrajevnim javnim potniškim prometom in železniškim notranjim potniškim prometom; z mestnimi avtobusi smo leta 2018 prevozili 32 odstotkov manj kilometrov kot leta 1991, s primestnimi avtobusi za 89 odstotkov manj, z vlaki pa za 20 odstotkov manj kot leta 1991.  Povedano drugače, s sredstvi javnega potniškega prometa se vozimo vedno manj, z avtomobili pa vedno več - po cestah, ki so bile zasnovane pred davnimi leti za bistveno manj prometa. 
Ta dejstva niso nič novega in jih poznajo vsi, ki se ukvarjajo s prometom. Kar nam je povsem nerazumljivo, je spoznanje, da kljub tem dejstvom v resnici nihče ne ukrepa. Načrti o tretjih pasovih na najbolj obremenjenih delih avtocestnega križa, nekaj novih vlakov ali enotna vozovnica za avtobuse in vlake so le pljunek v morje prometnih problemov - in ti ukrepi ne kratkoročno, ne srednjeročno in ne dolgoročno ne bodo bistveno zmanjšali gneče na naših cestah.
Izvirni greh je bil v resnici storjen že dolgo nazaj, ko smo snovali slovenski avtocestni križ. Pa ne da je z njim kaj narobe, prav je, da smo ga naredili. Strateška napaka je bila storjena zato, ker smo hkrati povsem zanemarili razvoj učinkovitega in uporabnikom prijaznega javnega potniškega prometa - kar se lepo vidi iz zgornjih številk. 
Najbolj žalostno pa je, da politika to napako ponavlja iz leta v leto oziroma iz mandata v mandat; nobena od dosedanjih petnajstih vlad Republike Slovenije namreč ni predstavila celostne strategije reševanja prometnih zagat. V tej bi morali najprej ugotoviti, da je treba za kakovostno življenje naših zanamcev (za nas je že prepozno) ponuditi učinkovit in kakovosten javni potniški promet, ki edini lahko zmanjša - ali pa vsaj omeji naraščanje - število avtomobilov na cestah. Nato pa bi morali predstaviti dolgoročni, več-desetletni in nedvomno zelo drag načrt temeljite prenove javnega potniškega in tovornega prometa. Brez takšnega načrta so vsi sedanji kratkoročni in srednjeročni ukrepi zaman; če danes stojimo v dveh kolonah, bomo čez 10 ali 15 let stali v treh.
V politiki žal ni nikogar, ki bi znal oziroma hotel udariti po mizi in predstaviti takšen načrt; vsakokratna politika pač gleda le en ali največ dva mandata naprej, zato tudi njen prometni doseg ne seže dlje od sprejetja kakšnega prostorskega načrta za nov uvoz ali izvoz na avtocesti, neuresničenih načrtov o decentralizaciji služb ali (požrte) obljube o delu od doma

Ne glede na vsakodnevne prometne zagate vam iz uredništva Motorevije želimo lepe poletne počitnice; potrudite se, da v kolonah ne izgubljate živcev, če ste že prisiljeni izgubljati čas!