Vizije, resolucije in novoletne zaobljube

Konec novembra so poslanci Državnega zbora potrdili in sprejeli Resolucijo o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od leta 2023 do 2030. Glavni cilj resolucije je zmanjšanje števila mrtvih na slovenskih cestah; to naj bi do leta 2030 upadlo na manj kot  50 umrlih na slovenskih cestah v letu. Sprejeta resolucija sledi “Viziji nič” oziroma dolgoročnemu cilju Evropske unije, da leta 2050 na evropskih cestah ne bi bilo več umrlih v prometnih nesrečah. Prometni strokovnjaki sicer pravijo, da bo to nemogoče doseči, a cilje si velja vedno postaviti visoko. 

Prebiranje besedila resolucije vzame kar nekaj časa. V njej je vsekakor kar nekaj dobrih rešitev in predlogov, a na koncu besedilo vendarle pusti rahlo grenak priokus. Nekatere predlagane rešitve - vse so seveda dobrodošle -, izpadejo trendovsko, a populistično; spodbujanje uporabe javnega prevoza, hoje in kolesarjenja, uvedba novih ukrepov za zmanjšanje hitrosti - na primer širjenje območij z najvišjo dovoljeno hitrostjo 30 kilometrov na uro, pa izboljšanje vidnosti prometne signalizacije, podrobnejše ocenjevanje cest, šolskih poti in kolesarskih stez in podobno - kar bi moralo biti samoumevno. 
Morda najboljši dokaz populističnega pristopa je predlagano znižanje mejnih vrednosti koncentracije alkohola v krvi in vzpostavitev konsenza o enotni meji 0,0, kar je seveda tudi najbolj odmevalo v javnosti. Temu zvijačnemu predlogu je seveda težko oporekati, saj vsi želimo, da se nam na cestah ne bi bilo treba bati vinjenih voznikov. A v resnici vozniki z minimalno vsebnostjo alkohola v sebi niso problem - povprečna stopnja alkoholiziranosti povzročiteljev prometnih nesreč je kar 1,4 promila oziroma 0,66 mg/l, kar je skoraj trikrat več od zdaj dovoljene meje 0,24 mg/l oziroma 0,5 promila. O učinkovitejšem preganjanju pijancev v prometu pa v novi resoluciji ni veliko zapisanega; v besedilu nisem našel predloga, da bi odpravili kadrovsko in finančno podhranjenost policije, ki lahko takšne pijance polovi le s temeljitejšim in pogostejšim nadzorom na cestah, ki ga je danes absolutno premalo. 
Pri pripravi besedila resolucije je sodeloval tudi AMZS, ki je med drugim predlagal, da je treba uvesti vseživljenjsko učenje in da naj stroške obdobnih osvežitvenih voženj krije država. AMZS je predlagal tudi izboljšanje usposabljanja učiteljev šol vožnje in pa nujnost natančnejšega ugotavljanja vzrokov prometnih nesreč, saj z uporabo le nekaj ohlapnih kategorij, kakršni sta na primer neprilagojena hitrost in nepravilna stran ter smer vožnje, nikoli ne bomo prišli do pravih vzrokov prometnih nesreč - in zato tudi ne do uporabnih podatkov za učinkovite izboljšave.
Lahko bi zapisal še kaj o tem, da resolucija ne upošteva razvoja avtomobilske in varnostne tehnologije, pa tudi ne povečevanja tranzitnih prometnih obremenitev, a se bom ustavil. Konec leta je namreč čas, da se ozremo naprej in si zaželimo vse najboljše v prihajajočem letu 2024, kar seveda velja tudi za varnost na naših cestah.

Predlagam, da sprejeto resolucijo vzamemo kot eno od novoletnih zaobljub - in jo tudi skušamo izpolniti. 

Ustvarjalci Motorevije bralcem želimo srečno in varno leto 2024!