Uber servilnost

Dejstvo, da ministrstvo za infrastrukturo pripravlja spremembe zakona o prevozih v cestnem prometu, bi bila lahko odlična novica za vse tiste, ki občasno ali redno za svoje mobilnostne potrebe uporabljajo taksije. Slovenski taksiji so namreč vse prej kot dobri; pred sedmimi leti smo v Motoreviji objavili AMZS test taksi služb v 22 evropskih mestih, med njimi tudi v Ljubljani. Rezultat testa so takrat nedvoumno dokazali, da so ljubljanski taksiji v primerjavi s taksiji v ostalih evropskih mestih najslabši.

Preskuševalci so ugotovili, da ljubljanski taksisti odklonijo vožnjo, če jim ta ne odgovarja; da tujce pogosto peljejo po daljši poti (in jo podaljšajo tudi za 150 odstotkov); da poti ne obračunajo vedno v skladu s cenikom; da pogosto ne spoštujejo prometnih predpisov; da so taksisti neprijazni … Veliko razlogov torej, da vlada z domišljenimi spremembami zakona skuša urediti kaotično področje taksi prevozov.

A vladni predlog sprememb zakona o javnih prevozih se ne ukvarja z boljšim nadzorom, z zaostritvijo pogojev za opravljanje taksi službe in z izboljšanjem taksi storitev, pač pa predvsem skuša vrata na slovenske ceste odpreti ameriškemu Uberju – korporaciji, ki živi od tega, da pobira najmanj 25-odstotno provizijo od vsake vožnje voznika v njihovem sistemu ponujanja taksi prevozov. Tudi o Uberju smo v Motoreviji že pisali. Pohvalili smo inovativno idejo mobilne platforme, ki uporabniku omogoča pregledno načrtovanje poti, vnaprej znane cene prevozov, ocenjevanje voznikov in enostavno brezgotovinsko plačilo, a opozorili smo tudi na to, da je Uber lahko uspešen le, če njihovim voznikom ni treba izpolnjevati sicer dokaj strogih pravil, ki sicer veljajo za taksi prevoze in tudi vplivajo na njihovo ceno – le tako namreč lahko ponudijo nižje cene prevozov.

Vladni predlog sprememb zakona o prevozih v cestnem prometu uvaja točno to – izogibanje dokaj strogim pravilom o taksi prevozih. Vladni strategi so to zapakirali v novo kategorijo najema “vozila z voznikom”, pri kateri tudi ni več potreben taksimeter, če prevoznik uporablja spletno informacijsko platformo, prek katere uporabnik dobi ponudbo s predvideno ceno prevoza in prek katere tudi plača prevoz.

Zdi se, da želi naša vlada s spremembami zakona kar sama uvesti nelojalno konkurenco obstoječim taksi službam; klasični taksiji bodo morali še naprej izpolnjevati stroga pravila – tudi pogostejše tehnične preglede vozil –, ponudniki najema “vozila z voznikom” pa se jim bodo lahko izognili in zato ponudili tudi ugodnejšo ceno prevozov.

Ob takšnem predlogu se zato poraja vprašanje, zakaj vlada kar na splošno ne ukine klasične taksi službe in zakaj ne prekvalificira vseh taksistov v “vozila z voznikom”? Prepričan sem, da bi se sedanja taksi podjetja hitro opremila z ustreznimi mobilnimi aplikacijami – nekatera so se že – in začela delovati podobno kot Uber – ob bolj ohlap­nih pravilih in z manj birokracije bi lahko ponudila tudi nižjo ceno prevozov. Kaj pa to pomeni za kakovost prevozov – s taksiji ali prek Uberja –, očitno nikogar ne zanima!