Znamo pomagati?

Na dan, ko je nastal ta uvodnik, smo v AMZS centru varne vožnje na Vranskem izvedli že četrto polfinalno tekmovanje (od petih) za najboljšega mladega voznika ali voznico v Sloveniji. 2. junija bomo v velikem finalu izmed desetih finalistov dobili najboljšega mladega voznika v Sloveniji. Kdo je zmagovalec – pa tudi, kako je prišel do laskavega naslova –, boste seveda izvedeli v prihodnji Motoreviji.

Pri zamisli in snovanju te akcije nas je skrbelo, da se mladi nanjo ne bodo odzvali – da jih vožnja, promet, tehnika, varnost in vse ostalo, kar spremlja avtomobilizem, preprosto ne zanima. Gre namreč za generacijo Z, torej najmlajše milenijce, ki naj bi – kot pravijo številne raziskave – raje kot na cesto gledali v svoj mobilnik.

A smo se – pa raziskave očitno tudi – pošteno zmotili. V izboru je sodelovalo več kot 1500 mladih, tisti najboljši, ki so se uvrstili v polfinalna tekmovanja s praktičnimi izzivi, pa so nas na Vranskem presenetili z iskrenim zanimanjem za avtomobilizem, tehnično kulturo in dogajanje v prometu, pa tudi z entuziazmom in željo po novem znanju. Če nam ne verjamete na besedo, si oglejte katerega od videoposnetkov izbora na spletni strani najboljsizavolanom.si.

Vseh izzivov mladi seveda niso opravili z odliko. Med nalogami, ki so jih morali mladi reševati pred budnimi in strogimi očmi strokovnjakov, je bilo tudi pravilno ravnanje ob navidezni prometni nesreči in nudenje pomoči poškodovanim. Pri tem izzivu rezultati niso bili najboljši, kar se nam zdi zaskrbljujoče. Glede na to, da so v akciji lahko sodelovali mladi do 24. leta starosti, je bilo njihovo znanje s področja nudenja prve pomoči, ki so ga pridobili na obveznih tečajih in izpitu iz prve pomoči, še razmeroma sveže. Kaj je torej narobe?

S tem vprašanjem se morajo ukvarjati tisti, ki izvajajo nadzor nad izobraževalnimi procesi, so nas pa izkušnje iz tekmovanja za najboljšega mladega voznika opozorile na drugo, po našem mnenju še večjo težavo: če se mladi s še svežim znanjem nudenja prve pomoči ne znajo pravilno lotili nudenja prve pomoči, kako porazno je šele to znanje pri starejših voznikih?

Drobec odgovora na to vprašanje lahko podajo izkušnje reševalcev, ki običajno prvi prihitijo na kraj prometne nesreče; po nekaterih podatkih se namreč kar devet od desetih očividcev obrne stran od pomoči potrebnih oziroma ponesrečencem ne pomaga. Pri nas se je lani v skoraj 18.000 prometnih nesrečah 833 ljudi težko poškodovalo, 130 pa jih je v prometnih nesrečah umrlo; bi bile te številke kaj manjše, če bi več očividcev pomagalo ponesrečencem? Zagotovo. Kar povprašajte tiste, ki se s tem ukvarjajo poklicno: vsaka pomoč je boljša kot nobena.

A kaj nas v resnici drži stran od ponesrečencev? Res samo strah, da ne bi naredili kaj narobe? Ali morda brezbrižnost, pomanjkanje empatije ali neznanje tudi najosnovnejših postopkov pomoči ponesrečencem? Pri radovednosti oziroma ogledovanju nesreč, ki pogosto povzročijo dodatne zastoje, občasno pa celo novo nesrečo, vsekakor nismo tako zadržani.

Nič ne bi bilo narobe, če bi vsak od nas občasno osvežil svoje znanje pri temeljnih postopkih oživljanja. Prevoženi kilometri, izkušnje na cesti in modrost, ki pride z leti za volanom, vsekakor veliko prispevajo k varnosti na cesti, a zdi se, da z izkušnjami izgubljamo našo sposobnost pomagati manj srečnim od nas. Lahko to spremenimo?