(Ne)opremljenost

Ste že kdaj v križišču naleteli na voznika ali voznico, ki je imel ali imela veliko težav, kako prepeljati križišče, še zlasti ob levem zavijanju. Pa ne zato, ker ne bi obvladal ali obvladala avtomobila, ampak preprosto zato, ker je zmanjkalo rok: ena roka je držala volan, druga je tiščala mobilni telefon k ušesu, tretjo bi potreboval ali potrebovala za prestavljanje. In ker so bile misli pri telefonskem pogovoru, je bilo povsem jasno, da pri vožnji skozi križišče ni nobene zbranosti – vse reakcije so bile povsem rutinske, brez premisleka, brez možnosti reagiranja, če bi prišlo do neobičajne situacije, ko rutina odpove. In ste se ob takšnem primeru vprašali: kako je mogoče, da naprava za prostoročno telefoniranje ni del serijske opreme avtomobilov – vsaj novejših. A ni in tudi ni nikakršnih izgledov, da naj bi bila. Zakaj ne?

Odgovor je zelo preprost: zato, ker to praktično ni nikomur v interesu, tisti, ki bi se morali za to zavzemati, pa niso dovolj glasni in močni. Tako je vse prepuščeno kupcem avtomobila, ki pa se marsikdaj odločajo premalo premišljeno. Le, če trgovec v avtu že v enem izmed paketov opreme zagotovi napravo za prostoročno telefoniranje, je uporabniku na voljo, a s tem še ni rečeno, da jo ta tudi uporablja. Marsikomu se namreč zdi povezava mobilnika z napravo za prostoročno telefoniranje preveč zahtevno opravilo, da bi si vzel nekaj minut časa in enkrat za vselej povezal svoj mobilnik z napravo v avtu.

A povsem nelogično je, da oblast, v našem primeru Evropska unija in Republika Slovenija, ne uspe uvrstiti naprave za prostoročno telefoniranje v serijsko opremo avtomobilov. Še zlasti zato, ker je seznam obvezne opreme, ki mora biti vgrajena v vsak avto, kar dolg, na primer protiblokirni zavorni sistem ABS, elektronski nadzor stabilnosti ESC, naprava za merjenje tlaka v pnevmatikah, isofix pritrdišča za otroške varnostne sedeže. Prav ta so morda še najbolj primerljiva z napravo za prostoročno telefoniranje, saj marsikateri kupec v avtu ne bo prevažal otrok, a pritrdišča morajo biti vgrajena. Po analogiji: tudi če kdo trdi, da v avtu ne bo uporabljal mobilnega telefona, bi mu bila naprava za prostoročno telefoniranje ob njeni serijski vgradnji na voljo. A zaenkrat nič ne kaže, da se bo to zgodilo, saj novi predlogi o tem, kakšne naprave naj bi bile v naslednjih letih serijsko vgrajene v avte v državah Evropske unije – o tem pišemo v posebnem zapisu, ne predvidevajo naprave za prostoročno telefoniranje.

Zdi se, da se Evropska unija ni nič naučila na primeru vgradnje naprave za samodejni klic na pomoč eCall. Ta bo za nove modele avtomobilov obvezna letos jeseni, za vse nove avtomobile jeseni prihodnje leto, kar pomeni, da je uvedba tik pred vrati, a izdelovalci avtomobilov čakajo na zadnji trenutek, saj je večina avtomobilov, ki so v prodajnih salonih, še nima vgrajene, pa čeprav o njeni koristnosti ni nobenega dvoma. Tako kot ni nobenega dvoma o tem, kako uporabni so razni pripomočki in naprave, ki pripomorejo k večji varnosti. Pred kratkim je eden izmed velikih avtomobilskih izdelovalcev – ime niti ni pomembno, ker to ni osamljen primer – objavil, da bo v vseh evropskih državah paket teh pripomočkov in naprav del serijske opreme določenega modela. Izjema je Slovenija, ker naj bi bil slovenski trg tako cenovno občutljiv, da bi dodatnih 400 evrov izjemno močno vplivalo na cenovno privlačnost avta, zato je odločitev o nakupu prepuščena kupcu, ki pa mora dodatno seči v žep. Si upate napovedati, koliko bo takšnih kupcev?