Uvodnik, marec 2016

Način določanja ali višina?

Pri nakupu naftnih derivatov si slovenskemu porabniku ni treba razbijati glave, kje jih bo kupil ceneje: njihova najvišja cena je namreč pri nas državno določena, le malokateri ponudnik pa izkorišča možnost, da naftne derivate ponudi po nižji cene od najvišje dovoljene. Odstopanje navzdol na nekaterih povsem samopostrežnih črpalkah, praviloma ob večjih trgovskih centrih, je do 3 cente na liter goriva, torej 3 evre za 100 litrov goriva. A očitno je to premajhna cenovna razlika, da bi z njo privabili večje število kupcev.

Slovenska država cene naftnih derivatov določi vsakih štirinajst dni na osnovi cen surove nafte, vendar pa maloprodajno ceno lahko prilagodi s prilagajanjem trošarine, torej posebnega davka, ki ga zaračuna ob vsakem litru goriva. Zato nižja cene surove nafte avtomatično še ne pomeni tudi nižjih cen naftnih derivatov. A povsem samosvoje politike določanja cen si država tudi ne more privoščiti, saj mora upoštevati vsaj še vpliv cene naftnih derivatov na druge izdelke, pa tudi na količino prodaje, kar vpliva na iztržek v državni blagajni.

Slovenija je resda osamljen primer državnega določanja cen naftnih derivatov. Tega vneti zagovorniki čistega tržnega gospodarstva že kar nekaj časa želijo odpraviti, češ da ni v duhu kapitalističnih načel, da imajo trgovci z naftnimi derivati vnaprej določen zaslužek (maržo), ki ga dobijo od vsakega litra prodanega bencina ali dizelskega goriva. Če bi imeli prosto oziroma tržno formiranje cen, bi trgovci svoj zaslužek lahko oblikovali po svoji presoji. Zanesljivo si ne bi odrezali manjšega kolača, kot jim ga namenja država, kar bi seveda pomenilo, da bi se naftni derivati podražili. S prostim oblikovanjem zaslužka bi trgovci lahko oblikovali različne cene za liter bencina ali dizelskega goriva tudi na različnih krajih prodaje, s čimer bi se tudi pri nas soočili z dejstvom, da bi bil nakup goriva na bencinskih črpalkah ob avtocestah ali pa v manjših krajih s skromno ponudbo bencinskih servisov (bistveno) dražji kot na primer v velikih mestih z bogato ponudbo bencinskih servisov.

Prosto oblikovanje cen bi bilo (lahko) neugodno tudi za državo, kajti ob višjih cenah se praviloma poraba zmanjša, to pa bi seveda vplivalo tudi na prihodke v državnem proračunu. Pri prostem oblikovanju cen bi morala država vnaprej določiti višino trošarine in drugih dajatev na daljši rok brez večjih možnosti prilagajanja, kot jih ima sedaj. Študija, ki jo je naročila vlada, kaže, da bi to lahko navrtalo kar veliko luknjo v državnem proračunu.

Kako se bo odločila vlada, še ni znano, a vse kaže, da bo kaj kmalu sprostila ceno 100-oktanskega bencina in kurilnega olja – ta seveda ni namenjen pogonu vozil, temveč ogrevanju –, zadržala pa bo državno določanje cen za najbolje prodajan 95-oktanski bencin in dizelsko gorivo. S sprostitvijo cene 100-oktanskega bencina vlada ne bi tvegala prav veliko, saj je njegova prodaja dokaj majhna v primerjavi z drugima dvema vrstama pogonskih goriv, porabniki pa imajo praviloma tudi možnost, da v svoj avto natočijo 95-oktanski bencin namesto 100-oktanskega na račun nekoliko slabših zmogljivosti motorja.

Če vlada ne bo podlegla pritiskom za liberalizacijo cen, bo to vsekakor ugodno za porabnike. Kaj nam namreč pomaga uvajanje tržnih zakonitosti in prosto oblikovanje cen, če pa bi bile tudi najnižje tako oblikovane cene višje od sedaj državno določenih?