Šport: Največja sreča je na vrhu hriba

Tjaša Fifer je zelo prijetna sogovornica in in po prvem vtisu je ne bi povezal z motoršportom. A ne bi se mogel bolj motiti. Tjaša namreč tekmuje v enduru, v katerem ima poleg vzdržljivosti in vztrajnosti zelo pomembno vlogo tudi moč. Ne zgolj fizična, ampak tudi mentalna, saj je treba motor velikokrat krotiti tudi v situacijah, v katerih bi navaden smrtnik že zdavnaj opustil vsako misel, da se bo izvlekel iz težav.

Kako ste pravzaprav prišli v motošport? Ste se morda prej ukvarjali s kakšnim drugim športom?
 
V motošport me je pripeljal starejši brat, ki me je naučil vsega. Včasih se z njim “navzven” v kakšni stvari nisem strinjala, sem mu po "tihem" vselej dala prav. Začetki so bili doma pred hišo. Ati in brat sta me posedla na rumenega "kitajca" in sledila je akcija (smeh). V otroštvu sem se ukvarjala z različnimi športi. Odkar se spomnim, sem s fanti igrala nogomet, 7 let sem trenirala karate, odbojka mi ni bila tuja, pozneje sem boksala. Nogomet me je popeljal v ritem tekmovalnosti. Trenirala sem pri ŽNK Maribor in imela sem možnost nastopiti tudi za reprezentanco, ampak sem se pred pripravami poškodovala. Nogomet sem imela res rada, ampak danes mi ni žal, da sem tukaj, kjer sem.

Kaj vam pomeni dvakratni zaporedni prestižni naslov AMZS motošportnice leta v letih 2021 in 2022?

Priznanje AMZS motošportnice leta mi veliko pomeni. Obeh sem se razveselila. Prvi me je presenetil, drugega nisem pričakovala in tudi nisem vedela, da ga bom dobila. Zato me je spravil v solze.

 Kdaj se prvič sedli na dirkalni motor? Kako ste se odrezali? 
 
Prvič sem dirkala na eni izmed motokros stez v bližini domačega kraja. Merila sem se s fanti (smeh). Dobivala sem bratove napotke, starši so me gledali, prijatelji so bili tam. Bilo je super! Na koncu sem med fanti osvojila 3. mesto. Žal se točnega datuma in leta ne spomnim. Spomnim se le, da sem bila še zelo majhna.
 
Motošport je zahteven in od človeka marsikdaj terja nadčloveške napore, še posebej v enduru. Ste morda kdaj pomislili: "Pa kaj mi je tega sploh treba..."
 
Zahtevno je, ampak to delam s srcem. Sem že pomislila, da bi nehala, a ne zaradi treningov ali napora, ampak zaradi denarja, ki je večna težava. Ko bi si znali predstavljati, kakšna sreča je na treningu, ko prek korenin pripelješ na vrh visokega hriba, ko eno uro neumorno voziš "cik - cak" in pripelješ gor. To imam rada, to je moje življenje in vsak dan znova se zbudim z iskrico, ki mi pravi, da je to tisto, kar želim.
 

Lani maja ste imeli neprijetno izkušnjo na prvi dirki svetovnega prvenstva v enduru v Lalinu v Španiji, kjer ste se poškodovali.
 
Še isti dan sem z zlomljeno nogo želela štartati naslednjo etapo. Zdravniki mi niso pustili. Bilo je hudo, jokala sem, kar nisem se mogla sprijazniti, da sem prišla tako daleč in se poškodovala. V Mariboru je za poškodbo poskrbel dr. Kelc, nato pa se je zame trudila moja fizioterapevtka Pika Darja Kramberger, ki me ni izpustila izpred oči in sem ji neizmerno hvaležna. Vseskozi mi je ob strani stal fant in kondicijski trener Nejc. V karieri sem sicer imela kar nekaj poškodb, ampak ta je bila najbolj boleča.
 
Kako težko vam je bilo, ko je bil motor v garaži in ste ga zaradi okrevanja po poškodbi lahko gledali zgolj od daleč? V kakšne stvari ste takrat usmerjali energijo?
 
To je vedno težko. Sprijazniti se moraš in delati na drugih stvareh, ki so v tistem trenutku pomembne. Vsak dan sem opravila terapijo in treninge, ostali čas pa sem izkoristila za iskanje sponzorjev in za sklepanje pogodb za novo sezono.
 
Vnovič ste se vrnili na tekmovalno pot sredi oktobra, ko ste vozili na dirki v Nemčiji. Zschopau na Bavarskem vselej velja za izjemno zahtevno prizorišče za enduro preizkušnje.
 
Te dirke sem se res veselila! Nič me ni motilo: ne slabo vreme, ne nizke temperature, ne govori o tem, kako je težko. Cilj je bil, da odvozim dirko brez poškodbe, da uživam, da ne dobivam pribitkov in seveda, da nisem na zadnjem mestu. Izteklo se je super! Ostala sem cela, kljub dežju sem uživala in končala sem na 8. mestu. Cilj je bil dosežen in to mi je veliko pomenilo.

Kako v vašem domačem okolju gledajo na vaše ukvarjanje z motošportom? Kaj menijo o tem najbližji in vaše prijateljice?
 
Mislim, da nikomur več ni čudno, da vozim motor. Ko sem prišla iz Romunije z dirke Romaniacs, so mi vaščani naredili tak sprejem, da sem samo strmela. Sploh nisem dojemala. Veseli so, malo jih skrbi, ampak me podpirajo, to mi je res pomembno. Najboljša prijateljica Klara me podpira, se veseli zame, pride tudi na kakšno dirko in najbolj si želi, da jo naučim vozit motor (smeh). Drugače pa se nobena prijateljica ne vozi z motorjem, se pa vozijo prijatelji, tako da se lahko skupaj  popeljemo kakšen krog.
 
Kaj vse ste počeli v pripravljalnem obdobju in kakšne cilje ste si zastavili v letu 2023? Nosite različni barvi škornjev – je to nov modni trend pri ženski opremi v motošportu?
 
Za novo sezono sem opravila dobre kondicijske priprave ter povsem sanirala poškodbo, ki me je lani zaustavila. Glavni cilj je, da v letu 2023 odpeljem brez poškodb in da na vseh dirkah maksimalno uživam. Škornji so se kar sami prijeli mojih nog (smeh). Najprej sem imela težave s podplati zaradi gležnja, zato sem vseskozi menjevala obutev ter poskušala poiskati tisto, ki bi mi ustrezala. In sem jo našla (smeh). Zdaj različni barvi delujeta celo zelo modno, res pa je, da imam ta dva škornja na nogah tudi za srečo.

V čem se lahko najbolj popravite in naredite naslednji korak? Kdo sestavlja vašo ekipo in kako funkcionira?
 
Manjka mi še ogromno treninga. Letos mi pomaga motokros trener Miha Špindler. Ampak več treninga pomeni več stroškov. Ti so vsako sezono višji, tako da včasih niti ne vem ali bo šlo ali bom morala enostavno nehati. Ekipa na dirkah je sestavljena iz mehanika (ki je hkrati fant, kondicijski trener, kuhar, motivator…), fotografa Jona (ki je tudi na vsaki dirki zraven) in mene. V Sloveniji mi na pomoč priskoči še mehanik Mitja Kranjc, ki opravi večje servise in pripravi motor pred dirko. Možnosti za razvoj je veliko. Najbolj bi me razbremenilo, če ne bi skrbela za vse ostalo, ampak za to nimam dovolj denarja. Tako stvari rešujemo sproti in se veselimo vsakega napredka.
 
Veliko delate z otroki. Vedo, da imajo pred seboj neustrašno krotiteljico motorja, ki ga brezkompromisno vozi na dirkah svetovnega prvenstva med žensko enduro elito?
 
Že kar nekaj let delam z otroki. Eni vedo ali jim povejo starši, drugim pokažem fotografije, če kdo vpraša, kaj počnem, ko jih ne učim. Drugače pa je veliko ljudi, ki vedo, s čim se ukvarjam. Vprašanj nikoli ne zmanjka, zato skoraj vedno pogovor nanese na temo motorjev.