Pogovor z najboljšim slovenskim speedwayistom Matejem Žagarjem

Najboljši slovenski speedwayist Matej Žagar, član AMTK Ljubljana, je sredi priprav na novo tekmovalno sezono, ki se bo kar precej razlikovala od lanske. Vprašali smo ga, v čem bodo največje razlike, o njegovih pričakovanjih in željah, pa tudi o položaju slovenskega speedwaya.

Tudi letos ste eden izmed stalnih udeležencev dirk za svetovno prvenstvo. Lani vam v svetovnem prvenstvu ni šlo vse po načrtih, saj ste se šele na zadnjih dirkah prebili v ospredje in si zagotovili možnost za osvojitev osmega mesta. Ni sem vam sicer izšlo, zaostali ste za točko. Ste že analizirali, zakaj ste bili konkurenčni šele ob koncu prvenstva?

“Prav veliko mi ni bilo treba analizirati. Problem je bil v motorjih, ki niso bili dovolj zmogljivi. Zamenjal sem dva pripravljavca motorjev, šele tretji mi je pripravil motorje, s katerimi sem bil konkurenčen in sem se lahko enakovredno spopadel z najboljšimi. Vedel sem, da nisem pozabil voziti, da moje tehnično znanje ni vprašljivo, a če nimaš dovolj zmogljivega motorja, s tehniko vožnje ne moreš nadomestiti zaostanka.”

Zadnja dirka v Melbourneu je odločala o uvrstitvi v osmerico najboljših. Ste bili zato bolj živčni?

“Ne, kajti z dobrimi vožnjami na prejšnjih dirkah sem potrdil, da sem lahko povsem enakovreden najboljšim, to pa je bilo tudi dovolj, da sem že pred zadnjo dirko vedel, da bom dobil posebno povabilo, če se ne uvrstim med osmerico. Zato sem na zadnji dirki lahko vozil sproščeno.”

Lani ste se trikrat uvrstili v finale najboljših štirih, a niti enkrat niste zmagali in ostajate pri treh zmagah iz prejšnjih dveh let. Kaj vam je zmanjkalo do zmage?

“Dvakrat sem imel težave z drsečo sklopko, zato nisem mogel štartati, kot bi želel, enkrat sem jaz naredil napako. Ko si v finalu, odločajo malenkosti, tekmeci so izenačeni, a zmaga lahko samo eden.”

Ostali vaši lanski nastopi so bili zelo uspešni. S poljskim klubom Gorzow ste osvojili naslov poljskega prvaka, v Angliji ste bili s klubom Belle vue iz Manchestra drugi, osvojili ste 15. naslov slovenskega prvaka in s tem tretjo kristalno čelado. A vseeno je ostalo nekaj grenkega priokusa, mar ne?

“Ja, drži. Bellevue je dobil nov speedwayski stadion, prišli smo v finale, nismo pa osvojili naslova prvaka, ker je v moštvenem športu dovolj, da odpove eden, pa ni želenega rezultata. Na prvi tekmi v Wolverhamptonu smo izgubili z večjo razliko, kot smo potem zmagali doma. Po sezoni pa se je izkazalo, da je klub zašel v finančne težave. Z Gorzowom smo postali poljski prvaki in s tem izpolnili zastavljen cilj, a tudi ni bilo vse gladko, saj so me v enem izmed ligaških nastopov želeli izločiti iz moštva. Le pri ubranitvi naslova slovenskega prvaka ni bilo nobenih presenečenj.”

V Manchestru so vam ostali dolžni kar nekaj denarja. Ali zato ne boste več vozili za ta klub ali zato, ker so klub prevzeli novi lastniki?

“Res so mi ostali dolžni, a novi lastniki obljubljajo, da bodo dolgove poravnali. Trikrat so me klicali, če bi tudi letos vozil zanje, a sem se odločil, da bom letos manj dirkal, zato sem se odpovedal dirkanju v Angliji.Pustil sem le priprta vrata za nastope v končnici, če se bo klub tja uvrstil.”

Na Poljskem v extraligi ne boste več tekmovali za Gorzow, temveč ste postali član moštva Čenstohova, novinca v ligi. Zakaj ta klub?

“Z Gorzowom smo lani postali prvaki, a pritiski tam so izjemni: če si drugi, je že neuspeh. V Čenstohovi so pričakovanja manjša – če se bomo uvrstili v končnico, bo to lep uspeh, osnovni cilj je obstanek v ligi. Imamo tudi zelo dobro ekipo, v kateri so Jonsson, Madsen, Holta, Ulamek, s katerimi se dobro razumem, so korektni v vseh pogledih in bomo lahko ustvarili dober moštveni duh. Čenstohova ima štadion za nekaj več kot 17.000 gledalcev, proga mi je zelo všeč, na štadionu se zelo dobro počutim, kar je bilo pomembno pri izbiri novega kluba.”

Čenstohova ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana, pri marsikaterem Slovencu pa je najbolj znana kot romarsko središče. Ste ga že obiskali?

“Ja, sem že bil na Jasni Gori, tako da božji blagoslov imam.”

Vozili boste tudi na Švedskem, mar ne?

“Ja, dogovoril sem se s svojim lanskim klubom Smederna iz Eskilstune, ki leži zahodno od Stockholma, da bom zanje vozil v švedski ekstra ligi. Lani sem vozil le na začetku, saj so zašli v težave, a sedaj imajo novega pokrovitelja in se veselim nastopov zanje. Tudi logistika je dokaj preprosta, ker se s Poljske lahko s trajektom skupaj s svojimi mehaniki peljem na Švedsko. Ker ne bom vozil v Angliji, bom imel letos manj dirk – približno 55, lani sem jih imel 30 več.

Zavestno sem se tako odločil, ker sem želel imeti urnik z manj potovanji, predvsem pa želim imeti tudi več časa za pripravo motorjev, za testiranja. Nastopil bom tudi v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, aprila pa se bom odločil, če tudi na evropskem prvenstvu, ki je sestavljeno iz kvalifikacij in štirih finalnih dirk.”

Kakšni so cilji v letošnji sezoni?

“Uspešno tekmovanje v vseh treh prvenstvih: poljskem, švedskem in slovenskem. V svetovnem prvenstvu ne skrivam svoje želje, da bi želel osvojiti vsaj eno izmed kolajn, ki jih dobijo prvi trije, skrita želja pa je seveda naslov svetovnega prvaka. Vem, da se lahko kosam z najboljšimi, to sem že velikokrat dokazal, potrebujem le več konstantnosti v svojih nastopih. Če bi lani celo sezono odpeljal tako, kot sem zadnje tri dirke, bi bil svetovni prvak. Če bom imel prave motorje, se lahko uvrstim visoko. Predvsem pa si želim, da bi bil po vsaki dirki zadovoljen s svojim dirkanjem, kajti če bo tako, bodo tudi rezultati. Sem izjemno tekmovalen, vedno želim več, vedno želim napredovati. Če ne bi vsako leto napredoval in bi na primer ostal na ravni izpred desetih let, že zdavnaj ne bi bil več konkurenčen. Vedno dobiš nove izkušnje, nova spoznanja, sam se moraš dokopati do njih, saj ti jih nihče ne pove. To me žene naprej. ”

Če bi postali svetovni prvak, bi se postavili ob bok Timu Gajserju. Kako gledate na njegove uspehe?

“Speedway in motokros se sicer razlikujeta, saj je pri motokrosu treba tudi veliko moči. A pri Gajserju se je že vseskozi videlo, da ima občutek za motor, da se zlije z njim, da zna voziti s pravimi občutki, ne na silo, kajti s silo se tako v motokrosu kot v speedwayu ne da doseči veliko. Je pa v motokrosu veliko več časa za popravo napak, saj dirka traja pol ure. V speedwayu narediš napako in praktično nimaš možnosti za popravo. Prehitevanja so izjemno zahtevna, motorji so praktično na enaki ravni, zgolj s tehniko vožnje zelo težko popraviš napako.”

V preteklosti se je veliko govorilo, katere proge vam ustrezajo. Lani ste prav na progah, ki naj vam ne bi ustrezale, dosegli odlične rezultate, na progah, ki vam ustrezajo, pa ne. Kaj se je zgodilo?

“Še sam ne vem. Moja težava so bili motorji in ko sem dobil prave, tudi težav s progami ni bilo več, kar je presenetilo tudi mene, še zlasti v Torunu, kjer sem imel vedno težave.”

Je priljubljenost prog povezana tudi z vašo postavo?

“S 185 cm telesne višine sem največji med vozniki svetovnega prvenstva – večina jih je bistveno manjših – in čeprav imam le 70 kg telesne teže, to vpliva na rezultate. Pozna se vsak kilogram, še zlasti pri štartu. Tisti, ki je prvi, ima čisto linijo, vsi za njim dobijo izpod njegovega motocikla po nekaj kilogramov materiala s proge, to pa vpliva na hitrost. Po koncu lanske sezone smo se na sestanku s FIM pogovarjali o tem, da bi omejili najmanjšo skupno maso voznika in motocikla, kar bi bilo pošteno. Tako je v formuli 1, tudi smučarski skakalci imajo določeno minimalno težo, zato se zavzemam za takšno pravilo tudi v speedwayu. Verjamem, da bo uvedeno, vprašanje je predvsem, kdaj.”

Prva letošnja dirka za svetovno prvenstvo bo spet v Krškem – v soboto 29. aprila. Kako se boste pripravili na domačo dirko?

“Doslej sem imel v Krškem vedno velika pričakovanja, a se ni vselej izšlo po željah in pričakovanjih. Zato sem sklenil, da bom letošnjo dirko v Krškem vzel kot vsako drugo, nanjo se ne bom posebej pripravljal. 2. aprila imamo v Krškem dirko za državno prvenstvo, na kateri bom preveril, v kakšnem stanju je krška proga. Potem me čakajo drugi nastopi, tako da bom do dirke v Krškem v pravem tekmovalnem ritmu.”

Kaj pa pritisk domače dirke, pričakovanja navijačev, javnosti?

“S tem nikoli nisem imel težav. Vem, kaj pričakujejo navijači, njihovo navijanje mi je v spodbudo, ne v breme, tako da s tem nimam težav in sem jih hvaležen za njihovo navijanje.”

Omenili ste prvo dirko državnega prvenstva v speedwayu, v katerem bodo letos samo tri dirke, nastopilo naj bi vsega pet dirkačev – torej minimalna pogoja za veljavnost državnega prvenstva. Zakaj je takšno stanje v slovenskem speedwayu?

“Res nas je malo voznikov, vzrokov je precej in so različni in zelo raznoliki v vsakem okolju: Lendavi, Krškem in Ljubljani, kjer so naše edine tri proge za speedway. Ker nas je tako malo, meni ustreza, da imam doma malo dirk.”

Letos tudi ne bo mednarodnih dirk, ker na naših stadionih zaščitne blazine ne ustrezajo novim predpisom. Kako vi gledate na (ne)varnost dirkanja?

“Nevarnost je povezana z dirkanjem, to je ena izmed njegovih draži. Seveda je prav, da je vedno bolje poskrbljeno za varnost, a to s seboj prinese tudi spremenjen način dirkanja, bolj agresivno obnašanje voznikov, ki pač razmišljajo, saj se ne bo nič zgodilo, če nekdo pade in prileti v zaščitno blazino namesto nekdanje zaščitne ograje. Način vožnje je treba prilagoditi razmeram, tudi varnostnim.”

To velja tudi za vaše obračune z Dancem Nickijem Pedersnom, ki so velikokrat na meji sprejemljivega?

“On pač tako poskuša uveljaviti svojo prednost. Jaz se mu nisem pustil, odločno sem reagiral, mu tudi vrnil in od tedaj je manj napetosti v najinih medsebojnih dvobojih.”

Sezono boste začeli 1. aprila. Kako ste se pripravljali nanjo?

“Brez nekih posebnosti. S fizično pripravo nikoli nisem imel težav, v začetku marca sem se prvič podal na trening na stezo. Do prve dirke je treba pripraviti vse nastavitve motocikla in motorjev. Tudi v moji spremljevalni ekipi ni veliko sprememb, dodal sem sicer še enega poljskega mehanika. Tako priprave potekajo umirjeno, brez napetosti. Upam, da bo tako tudi po prvih dirkah.”