(Izo)gibanje

Nekateri slovenski lastniki avtomobilov dobivajo izvršbe zaradi neplačane parkirnine na hrvaških parkiriščih: lahko gre za neplačano parkirnino ali pa za prekoračitev trajanja parkiranja prek roka, do katerega je bila plačana parkirnina. Zneski, ki jih želijo izterjati na Hrvaškem, so močno zasoljeni, saj so k parkirnini prišteti še vsi stroški, ki jih imajo upravljavci parkirišč z izterjavo parkirnine. Je takšna izterjava parkirnine upravičena oziroma dovoljena?

Najprej velja osnovno pojasnilo: gre za izvršbo neplačane parkirnine, ne pa globe zaradi neplačane parkirnine. Povedano drugače: upravljavci parkirišč skušajo izterjati denar, ki bi ga morali lastniki (oziroma uporabniki) avtomobilov plačati, ker so uporabili parkirni prostor. Zgolj za primerjavo: če nekdo pri prodajalcu sadja kupi kilogram breskev, jih mora plačati. Če jih vzame in ne plača, ima prodajalec vso pravico, da kupnino izterja. A prodajalec sadja ima vsaj to možnost, da lahko neplačano sadje vzame nazaj, upravljavec parkirišča pa lahko zgolj zahteva, da se neplačnik umakne s parkirišča, a seveda lahko zahteva tudi plačilo parkirnine za čas, ko je avto uporabljal parkirišče. Tako takšna izterjava ni sporna, pa četudi gre za izterjavo v drugi državi. Kaj je torej sporno?

Kdo lahko pride do podatkov?

Marsikateri lastnik ali uporabnik avtomobila s slovenskimi registrskimi tablicami si je verjetno mislil: kaj bom plačeval parkirnino, saj upravljavec parkirišča ne bo mogel priti do mojih podatkov in izterjati neplačane parkirnine. S podatki o lastnikih avtomobilov v Sloveniji razpolagata ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za infrastrukturo in le ta lahko posredujeta ustrezne podatke, vendar pa v tujino lahko podatke posredujeta le ustreznim organom v skladu s konvencijo o medsebojni pravni pomoči. Hrvaška parkirišča nimajo takšnega statusa. Do podatkov pa lahko pridejo tudi slovenski odvetniki, ki seveda te podatke lahko posredujejo hrvaškim odvetnikom. Več o tem v pojasnilu Ministrstva za pravosodje v okvirju na sosednji strani.

Veljavnost hrvaške izvršbe v Sloveniji

Če pa je imetnik avtomobila že dobil izvršbo za neplačano parkirnino, pa se zastavi vprašanje, kakšna je veljavnost izvršbe v Sloveniji. Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje:

Pravno podlago za čezmejno izvršitev odločitev, izdanih v civilnih in gospodarski zadevah, ki so jih izdala sodišča držav članic, predstavljajo številni evropski pravni akti (Uredba Sveta 44/2001 z dne 22.12.2000 – Uredba Bruselj I, ki se uporablja za postopke začete pred 10. 1. 2015 oziroma Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 (Uredba Bruselj I – prenovitev), ki se uporablja za sodne postopke, začete na dan 10. 1. 2015 ali po tem in za javne listine sestavljene ali registrirane na dan 10. 1. 2015 ali po tem), Uredba o uvedbi evropskega izvršilnega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov z dne 21. 4. 2004, Uredba o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti z dne 11.07.2007, Uredba o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog), ki poenostavljajo postopek čezmejne izvršitve bodisi tako, da predpisujejo poenoten postopek razglasitve izvršljivosti odločbe bodisi tako, da ta postopek celo odpravljajo in uvajajo in omogočajo neposredno izvršbo tuje sodne odločbe.

Povedano drugače: ko ima upnik iz ene države članice izvršljivo sodno odločbo, izdano v državi članici Evropske unije, se lahko obrne na izvršilne organe v drugi državi članici, saj so le ti pristojni, da “prisilijo” dolžnika k plačilu. Dolžnik, proti kateremu se zahteva izvršitev, pa lahko pri sodišču vloži zahtevo za zavrnitev izvršitve.

V vseh čezmejnih civilnih postopkih se lahko uporabijo tudi različni evropski postopki (kot so postopek z evropskim plačilnim nalogom, evropski postopek v sporih majhne vrednosti in postopek z evropskim nalogom za izvršbo), vendar je treba v vseh teh postopkih sodno odločbo izvršiti v skladu z nacionalnimi predpisi in postopki države izvršiteljice (običajno države, v kateri je dolžnik ali njegovo premoženje).

Če je sklep o izvršbi poslal hrvaški notar, navajamo še, da skladno z izjavo Republike Hrvaške, ki jo je le-ta dala k Uredbi 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah, notar ni organ za pošiljanje skladno z 2. členom Uredbe 1393/2007.

Stroški so visoki tudi pri nas

Marsikomu se zdi najbolj sporno, da je dolg zaradi nekaj evrov (v kunah) neplačane parkirnine zaradi vseh stroškov za izterjavo narasel na več deset ali celo več sto evrov. Je takšno sorazmerje med neplačanim zneskom parkirnine in stroški izterjave sploh dopusten? Stroški praviloma niso odvisni od višine neplačanega zneska, temveč gre za pavšalne stroške, na primer za zastopanje, za prevajanje, za sestavo uradne listine in podobno. Prav zaradi tega je mogoče, da so stroški nesorazmerni z višino neplačanega zneska.

A da ne bomo pometali samo pred tujim pragom, je prav, da povemo, da je tako (lahko) tudi v Sloveniji. Zgolj primer: če vas v Ljubljani na avtobusu mestnega prometa kontrolor ujame, da niste plačali voznine – enkratna vožnja stane 1,2 evra, morate LPP poplačati voznino v višini 1,2 evra, globo v višini 40 evrov (ob plačilu v osmih dneh plačate polovico v višini 20 evrov), ob tem pa še sodno takso v višini 40 evrov. In zakaj je treba plačati sodno takso? Zato, ker kontrolorji LPP niso pooblaščeni za izrekanje glob, zato morajo nalog za izrek globe posredovati mestnim inšpektorjem, ki napišejo globo, za svoje delo pa si zaračunajo sodno takso.

Drugačen postopek glede glob

Vse omenjeno velja za izterjavo neplačanih parkirnin. Bistveno drugačen je postopek pri izterjavi glob za prometne prekrške. Podrobneje smo o tem pisali v Motoreviji maja 2014.

Za čezmejno kaznovanje zaradi prometnih prekrškov je v Sloveniji pristojno Okrajno sodišče v Celju, ki postopek lahko na predlog tujega pristojnega organa začne le, če globa skupaj s stroški presega vrednost 70 evrov in če gre za enega izmed prekrškov, za katere je predvideno čezmejno kaznovanje.

Nekateri slovenski vozniki pa dobivajo tudi neposredna obvestila o prometnih prekrških storjenih v tujini, ki vsebujejo tudi globo za storjene prekrške. Tako je precej slovenskih voznikov dobilo neposredno obvestila z navedbo globe za prehitro vožnjo na avstrijskem Koroškem, ki so jo zaznali stacionarni radarji. Kako pa Avstrijci pridejo do podatkov o slovenskih voznikih oziroma imetnikih avtomobilov in motornih koles – prav imetniki motornih koles so še posebej na udaru, saj jih pri nas stacionarni radarji ne zaznajo, ker merijo hitrost od spredaj, motorna kolesa pa imajo registrsko tablico zgolj zadaj, v Avstriji pa stacionarni radarji merijo hitrost od zadaj in seveda prepoznajo tudi registrske tablice na motornih kolesih?

Avstrijci podatke o slovenskih imetnikih vozil dobijo na temelju konvencije o medsebojni pravni pomoči. Če pristojni organi tuje države, v tem primeru Avstrije, zaprosijo za podatke o lastnikih vozil, jim jij posreduje slovensko ministrstvo za infrastrukturo, saj med delovna področja tega ministrstva sodi tudi promet.

Na osnovi tako pridobljenih podatkov avstrijski organi pošljejo lastniku vozila obvestilo o prekršku in globi zanj, ta pa se potem odloči, kako bo ravnal: lahko plača globo in s tem konča postopek, lahko sporoči, kdo je vozil vozilo v času prekrška, lahko pa obvestilo zavrže in čaka, če bo avstrijski organ globo (z vsemi stroški) izterjal po uveljavljenem sistemu prek Okrajnega sodišča v Celju.

Najbolj priporočljivo: poravnava obveznosti

Kdor se torej želi izogniti vsem težavam z izterjavo, je najbolj priporočljivo, da spoštuje predpise oziroma pravila. Če pa že pride do prekrška, je najbolj priporočljivo obveznost poravnati takoj, ko vas o njej obvestijo, saj je to praviloma najceneje, pa še najmanj živcev vam bo vzelo. Le, če ste res prepričani, da niste prekršili pravil in imate za to ustrezne dokaze, jo boste lahko odnesli brez plačila, a tudi to vam bo vzelo nekaj živcev.

Varovanje osebnih podatkov: pojasnilo Ministrstva za pravosodje

Ministrstvo za pravosodje je o sporni izterjavi neplačanih parkirnin na Hrvaškem izdalo tole sporočilo, ki tudi pojasnjuje, kako ima državljan Slovenije pravico izvedeti, kdo je zahteval njegove osebne podatke:

Tudi na Ministrstvu za pravosodje smo v zadnjem mesecu zaznali porast vloženih prošenj za pojasnilo v zvezi z izterjavo domnevno neplačanih parkirnin na Hrvaškem.

S tem v zvezi uvodoma pojasnjujemo, da predmetno stališče Ministrstva za pravosodje ne predstavlja pravnega nasveta, saj so za to v Republiki Sloveniji pristojni odvetniki, ki stranki svetujejo, upoštevajoč vse relevantne okoliščine njenega posameznega primera. Ministrstvo zato v nadaljevanju podaja zgolj splošna pojasnila glede situacij, do katerih prihaja z vidika veljavne zakonodaje v Sloveniji.

V konkretnih primerih, s katerimi smo bili seznanjeni, ne gre za izterjavo kazni za neplačano parkiranje, ampak za izterjavo računa kot nadomestila za parkiranje. Gre torej za civilno razmerje med upravljavcem parkirišča in osebo, ki je parkirala. V civilnem pravu na splošno velja, da so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Glede pridobivanja podatkov o lastnikih motornih vozil smo na ministrstvu že lansko leto podali več obsežnih pojasnil, da podatki o stalnem prebivališču domnevnih dolžnikov predstavljajo osebne podatke, do katerih imajo dostop samo določene upravičene osebe (slovenski odvetniki po 10. členu Zakona o odvetništvu). Tuji odvetniki, ki niso vpisani v imenik odvetnikov v Republiki Sloveniji, dostopa do teh podatkov nimajo oziroma jih ne morejo pridobiti. Na podlagi 30. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov ima vsakdo pri upravljavcu osebnih podatkov (v konkretnem primeru upravni enoti) možnost preveriti, kdo se je seznanil z njegovimi osebnimi podatki oziroma ima pravico pri upravni enoti zahtevati, naj se mu posreduje seznam uporabnikov, katerim so bili posredovani njegovi osebni podatki (kdaj, na kakšni podlagi in za kakšen namen). V kolikor posameznik meni, da so bili podatki posredovani neupravičeno, ima možnost ustrezno ukrepati – prijava nadzornemu organu za varstvo osebnih podatkov pri Informacijskemu pooblaščencu ali vložitev ustrezne prijave ali drugega pravnega sredstva zoper osebo, ki je na nezakonit način pridobila navedene podatke.

Na Ministrstvu za pravosodje menimo, da gre v obravnavanih primerih za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki ga v Sloveniji ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Postopek v Sloveniji poteka tako, da upnik na podlagi verodostojne listine npr. fakture ali overjenega izpisa iz poslovnih knjig predlaga, da sodišče izda sklep o izvršbi in odloči tudi o stroških postopka. Sodišče nato izda sklep in dolžnik lahko zoper njega ugovarja. Če je ugovor uspešen, se postopek nadaljuje v pravdi kot tožba upnika zoper dolžnika.

Kot izhaja iz dokumentacije, ki nam je bila posredovana, so bile v konkretnih primerih listine izdane s strani hrvaškega notarja (javni bilježnik). V Sloveniji lahko sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda samo sodišče, na Hrvaškem pa lahko takšen sklep izda tudi “javni bilježnik”, torej notar. Ob tem pa pripominjamo, da je vročanje sodnih in zunajsodnih pisanj (torej tudi sklepov o izvršbi) med državami članicami EU urejeno v Uredbi (ES) 1393/2007, skladno s katero je vsaka od držav članic EU podala izjavo o organih, pristojnih za pošiljanje sodnih in zunajsodniih listin v drugo državo članico. Kot izhaja iz izjave Republike Hrvaške (ki je dostopna na spletni strani: https://e-justice.europa.eu/content_croatia__cooperation_in_civil_matters-276-sl.do), ki jo je ta podala k 2. členu navedene uredbe, notar ni pristojen organ za pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj. Poleg vročanja preko pristojnih organov pa navedena uredba v 14. členu določa tudi vročanje z uporabo poštnih storitev in sicer s priporočenim pismom z vročilnico ali na drug, enakovreden način, pri čemer pa mora pisanje posredovati pristojen organ, kot ga je določila posamezna država članica.

Glede visokih stroškov postopka, ki so dodani strošku dnevnega parkiranja pojasnjujemo, da to niso odvetniški stroški (kot je bilo to npr. v podobnih primerih lansko leto), temveč so to stroški upnika. Tudi slovenska zakonodaja (ZIZ) določa, da mora dolžnik plačati vse stroške upnika, ki so potrebi da izterja dolg, sem pa spadajo odvetniški stroški, takse, prevodi listin če so potrebni, stroški izvedencev in cenilcev, izvršiteljev in drugi stroški, ki so potrebni. Njihovo višino prizna sodišče na podlagi računov.

Pri tem dodajamo, da navedeno velja le za postopke, sprožene pred slovenskimi sodišči, ki potekajo skladno s slovenskim pravnim redom, pri čemer pa se v sodnih postopkih pred pristojnimi hrvaškimi organi uporablja hrvaško notranje pravo. Glede na dejstvo, da gre za primere s čezmejnim elementom, ki vključujejo države članice Evropske Unije, pa so na ozemlju Slovenije in Hrvaške neposredno uporabljivi tudi evropski pravni akti, ki urejajo področje čezmejnega vročanja sodnih listin, mednarodne pristojnosti sodišč ter priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb.