Preskusni trk štirih mikroavtomobilov

Majhno, lahko, nevarno

Majhna masa in skoraj nobenih zaščitnih elementov za potnike pomeni malo možnosti za preživetje v trku. To je rezultat preskusnih trkov štirih sodobnih mikroavtomobilov, ki so jih opravili pri EuroNCAP. Pod drobnogled so vzeli Chatenetov CH30, Microcarov M.GO family, Aixamov crossover GTR in Bajajov qute; chatenet CH30 je dvosedežnik, ostali trije imajo prostor za štiri potnike. Preskus sta sestavljala čelni in bočni trk, oba s hitrostjo 50 km/h. 50 km/h je hitrost, ki jo brez težav dosežejo vsi štirje mikroavtomobili (Chatenetov mikroavto doseže celo 100 km/h), tako da je zasnova preskusnega trka povsem realna tudi v resničnem življenju.

Kako so se odrezali preskušeni mikroavti? Zelo slabo. Noben od preskušenih avtov ni dobro zaščitil potnikov. Struktura karoserije je bila pri vseh štirih mikroavtih ob trku obremenjena do skrajnih meja. Sidrišča varnostnih pasov so se začela trgati, točke varjenja so se začele lomiti, B-stebrički so se odtrgali od pragov, pri Aixamovem mikroavtu je vijak zad-njega vzmetenja skoraj predrl posodo za gorivo. Tudi sidrišča sedežev so se lomila, takšnih strukturnih pomanjkljivosti je bilo še nekaj. Ob trku z večjimi hitrostmi nobena od karoserij ne bi ohranila svoje strukturne stabilnosti.

Slaba zaščita potnikov

Druga velika težava, ki se je pokazala v preskusnih trkih, je nezadovoljiva zaščita potnikov. Noben od preskušenih mikroavtov namreč serijsko ni opremljen z varnostnimi mehi, ključno zaščito potnikov ob trkih. Le pri Microcarovem M.GO si lahko za doplačilo omislite varnostni meh za voznika, pri ostalih mikroavtih to sploh ni mogoče. Tako je pri ostalih treh avtih voznikova lutka pri čelnem trku z glavo tako močno udarila v volanski obroč, da bi v resničnem življenju potnik le težko preživel trk.

Chatenet CH30, aixam crossover GTR in bajaj qute so tako na preskusnih trkih dobili najslabšo možno oceno – le eno zvezdico od petih. Microcar M.GO je dobil dve zvezdici, a ne zaradi (doplačljivega) varnostnega meha, saj je glava preskusne lutke kljub varnostnem mehu udarila v volanski obroč. Zasluge za malce boljšo oceno ima dejstvo, da zaradi drugačne strukture karoserije prsni koš ni bil tako obremenjen kot pri ostalih treh mikroavtih.

Slabi rezultati na preskusnem trku niso nobeno presenečenje. Ob majhni masi, cenenih materialih, malo prostora in skoraj nič varnostne opreme je pač težko zagotoviti varnost potnikov – kljub temu, da se tovrstni mikroavti vozijo po enakih cestah kot avtomobili in ostali udeleženci v prometu.

Tokratni preskusni trk je pokazal, da izdelovalci mikroavtomobilov še vedno niso naredili koraka naprej pri varnosti, saj od leta 2014, ko so pri EuroNCAP zadnjič preskusili mikroavtomobile, ti avtomobili niso nič varnejši.

Kdo se (sploh) vozi z mikroavtomobili?

Mikroavtomobili so nevarni, imajo skromne zmogljivosti in sploh niso poceni. Kdo – in zakaj – se potem sploh vozi z njimi? Odgovor se skriva v naših predpisih o kategorijah vozil in potrebnih vozniških dovoljenjih zanje. Če ima mikroavto bencinski, dizelski ali električni motor z močjo do največ 4 kW (ali motor na notranje zgorevanje do največ 50 kubičnih centimetrov), maso, ki ne presega 350 kg, in največjo hitrost, ki ne presega 45 km/h, velja za lahek štirikolesnik. Lahke štirikolesnike pa lahko vozimo z vozniškim izpitom AM kategorije oziroma vozniškim izpitom za kolesa z motorjem – voznik lahko takšno vozilo vozi že, ko dopolni starost 15 let.

Glavna ciljna skupina kupcev tovrstnih mikroavtov so torej najstniki, ki še ne morejo opravljati izpita B kategorije, a tovrstna vozila kupujejo tudi kupci, ki iz teh ali onih razlogov nimajo izpita B kategorije. To so lahko starejši vozniki, ki jim zdravnik prepove vožnjo avtomobila, ali celo takšni, ki nikoli niso opravljali vozniškega izpita B kategorije, so pa v mladosti naredili izpit za kolo z motorjem. Kupci oziroma vozniki mikroavtov so lahko tudi vsi tisti, ki jim je bila zaradi prekrškov izrečena sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.