Preskus kompatibilnosti 2016

Kar nekaj šibkih točk!

Čelni preskusni trk Euro NCAP je zasnovan tako, da simulira čelni trk dveh avtomobilov z enako maso, pri katerih večino energije trka nase prevzamejo oziroma absorbirajo posebne vzdolžne karoserijske ojačitve oziroma vzdolžna nosilca, ki jih vgrajujejo v vse avtomobile. Takšnih čelnih trkov je v resničnem življenju približno 75 odstotkov, kakor beležijo v ADAC centru za raziskave prometnih nesreč. Preostala četrtina čelnih trkov poteka drugače kot pri Euro NCAP preskusnem trku; drugačni so koti trka, prekrivanje, mase udeleženih avtomobilov in še marsikaj drugega. Prav zato smo se nekateri evropski avtomobilski klubi, med njimi tudi AMZS, že pred leti odločili, da zasnujemo in začnemo izvajati preskusne trke, s katerimi skušamo zajeti večji del tistih trkov, ki jih Euro NCAP ne pokriva.

Test kompatibilnosti

Takšen preskusni trk smo poimenovali test kompatibilnosti, zasnovan pa je tako, da simulira bolj nenavadne razmere ob trkih. Na testu kompatibilnosti avto udari v posebno oviro z razmeroma mehkim kovinskim satovjem, zato ob trku nastanejo značilne vdrtine, ki jih strokovnjaki natančno premerijo in ocenijo. Te vdrtine namreč omogočajo oceno občutljivosti prednjih delov avtomobilov na neobičajne trke, kot sta na primer trk v avto, ki pripelje s strani, in pa čelni trk v drevo. Takšen test zelo dobro razkrije tudi strukturo prednjega dela avtomobila in njen vpliv na drug v trku udeležen avto, še zlasti, če je ta manjši in lažji. Preskus kompatibilnosti poteka tako, da se avto s hitrostjo 50 km/h zaleti v s hitrostjo 50 km/h bližajočo se oviro, ki je zamaknjena za 50 odstotkov glede na širino prednjega dela avtomobila – to pomeni, da ovira udari le v polovico prednjega dela avtomobila.

V Motoreviji smo že objavili rezultate takšnih trkov; sredi leta 2008 smo objavili rezultate medsebojnega preskusnega trka velikega audija Q7 in majhnega fiata 500, konec leta 2012 rezultate preskusnih trkov štirih majhnih avtomobilov v večje in težje avtomobile, v začetku leta 2014 pa smo preskusili tudi tri avtomobile srednjega razreda. Tokrat so prišli na vrsto honda civic, renault megane (prejšnje generacije) in VW golf, torej značilni in priljubljeni avtomobili nižjega srednjega razreda.

Honda civic: dobro

Kompatibilnost honde civic smo ocenili z oceno dobro; struktura prednjega dela ne vsebuje nobenih prečvrstih elementov, hkrati pa je zelo homogeno zgrajena in ob trku nase prevzame veliko energije. Hkrati to pomeni dobro zaščito drugih udeležencev v trku in s tem dobro kompatibilnost. Ker zaščitna pregrada pokriva celot-ni prednji del, dobro ščiti potnike tudi ob nenavadnih -trkih z majhnim prekritjem, kot je na primer trk v drevo ali v drog.

Renault megane: zadovoljivo

Renault megane jo je na testu kompatibilnosti odnesel z oceno zadovoljivo. Meganov prednji del je sestavljen iz različno trdnih delov; še zlasti nevaren je prečvrst vzdolžni nosilec, ki se ob trku premalo deformira in absorbira premalo energije, ki se sprosti ob trku. Tudi zato pri meganu obstaja nevarnost lokalnih preobremenitev, hkrati pa lahko takšni pretrdi deli poškodujejo tudi drugega udeleženca v trku. Zaščitna pregrada na meganovem prednjem delu ima nekaj strukturnih šibkih točk, zaradi katerih obstaja nevarnost, da se drugo vozilo v trku zarije predaleč proti varnostni kletki megana.

VW golf: pomanjkljivo

Volkswagen golf je na našem preskusu kompatibilnosti dobil oceno pomanjkljivo. Golf ima spredaj vgrajena zelo toga in čvrsta vzdolžna nosilca, ki se pri trku lahko zarijeta globoko v drug avto. Hkrati ima prednji del golfa nekaj premehkih delov, ki ob trku ne zmorejo absorbirati energije. Zaradi tega lahko pri golfu pride do velikih lokalnih obremenitev in s tem nevarnosti za potnike, hkrati pa je avto nevaren za drugega udeleženca v prometu. Prav tako ima golf precej strukturnih lukenj v zaščitni pregradi, zaradi katerih se lahko drugo vozilo v trku z veliko hitrostjo zarije proti varnostni kletki in s tem obremeni potnike v avtu.

Zahteve AMZS in evropskih avtomobilskih klubov

Avtomobilski izdelovalci morajo bolje zasnovati geometrijo prednjih delov avtomobilov. Višine nosilnih struktur se namreč razlikujejo od avtomobila do avtomobila, saj skupnih standardov na tem področju ni. Težavo predstavljajo tudi preveč ploščati prečni nosilci, ki ne zaščitijo celotne širine avtomobila ali pa niso zgrajeni dovolj stabilno. Zaradi tega avtomobili pri medsebojnih trkih ne udarijo drug v drugega na pravem mestu.

Veliko bi k varnosti pripomogle tudi boljše varnostne pregrade, ki bi lahko bolje zaščitile tako potnike v avtu kot v nesreči udeležen drug avto. Zaščitne pregrade bi morale segati od 25 do 65 cm nad tlemi, vgrajene pa bi morale biti tako, da zaščitijo celotno širino avtomobila. Energija ob trku bi se ob tako zasnovani in čvrstejši pregradi bolje absorbirala in s tem bolje zaščitila potnike v avtu.

Evropski avtomobilski klubi zato pozivamo k spremembam protokola Euro NCAP oziroma k dopolnitvi preskusnih trkov s preskusom kompatibilnosti. Le če bo takšen test postal del Euro NCAP, se bodo avtomobilski izdelovalci odzvali na to težavo; doslej so vedno znali hitro zasnovati avto, ki na preskusnih trkih doseže dobre ocene!