Desetina otrok s slabo izkušnjo!

Zdi se, da o varnosti otrok na poti v šolo vsi vemo že vse – tako otroci kot vozniki. Takšen občutek namreč dobimo, če v času pred začetkom šolskega leta spremljamo naše medije. A očitno prav vse v zvezi z varnostjo otrok na poti v in iz šole še vedno ni v redu – za vsakega tretjega starša namreč pot njegovega otroka v šolo predstavlja problem ali skrb, vsak deseti otrok pa ima s poti v šolo slabo izkušnjo. To sta le dva od rezultatov AMZS raziskave, ki je zajela več kot 500 staršev in drugih udeležencev v prometu.

Avto-moto zveza Slovenije je v sodelovanju z Mediano v juliju 2016 izvedla anketo na temo varnosti otrok na poti v šolo. V njej je sodelovalo 507 udeležencev iz vseh slovenskih regij, starih od 21 do 84 let; 53 odstotkov je bilo moških, 47 odstotkov žensk. Med njimi so bili 104 starši in 189 starih staršev šoloobveznih otrok. Udeleženci so odgovarjali na vprašanja o tem, kako njihovi otroci hodijo v šolo in v kolikšni meri ter zakaj pot v šolo staršem predstavlja skrb ali problem. Starše šoloobveznih otrok smo tudi vprašali. kaj si mislijo o prostovoljstvu pri varovanju šolskih poti, ali bi bili pripravljeni sami sodelovati pri takem delu in če bi, na kakšen način in v kolikšnem obsegu.

Kakšne so navade otrok glede poti v šolo?

Slovenski otroci gredo po podatkih ankete najpogosteje v šolo peš ali s skirojem – takšnih je 40 odstotkov. 32 odstotkov otrok nekdo pelje v šolo z avtom, 20 odstotkov pa jih gre v šolo s šolskim avtobusom. Z javnim prevozom in s kolesom hodi v šolo relativno majhen delež otrok – le 2 odstotka. Več kot tretjini staršev (39 odstotkov) otrokova pot v šolo predstavlja skrb ali problem, večinoma zaradi varnosti (78 odstotkov) in organizacije časa (29 odstotkov), desetini staršev pa tudi zaradi oddaljenosti šole. Večina staršev (84 odstotkov) poroča, da je njihov otrok v prostem času samostojen udeleženec v prometu.

Večina staršev (72 odstotkov) je seznanjenih z načrtom šolskih poti, ki jih priporoča šola. Desetina staršev (11 odstotkov) z otrokom ni nikoli prehodila poti v šolo, čeprav pot od šole do doma otrok lahko prehodi peš.

Posebej pomemben je podatek, da vsak deseti starš poroča, da je njihov otrok na poti v šolo že imel kakšno slabo izkušnjo glede prometne varnosti. Med temi dogodki starši najpogosteje omenjajo dogodke pri prečkanju ceste na prehodu za pešce, kjer voznik otroku ni ustavil (npr. ker ga je spregledal ali ker je imel preveliko hitrost).

Rezultati raziskave jasno opozarjajo, da bi morali vprašanju varnosti šolskih poti nameniti več pozornosti. Šoloobvezni otroci šele postajajo samostojni aktivni udeleženci v prometu, zato je verjetnost, da bodo delali napake, večja; odstotki, ki smo jih dobili v raziskavi, kažejo na veliko številko otrok in staršev, ki se soočajo s težavami na poti v šolo in domov – v prejšnjem šolskem letu je bilo v osnovne šole vpisanih več kot 170.000 otrok, rezultati pa opozarjajo, da se je več kot 17.000 otrok že srečalo s težavami in nevarnostmi na poti v šolo ali iz nje.

Bi bila mreža prostovoljcev dobra rešitev za večjo varnost?

V nekaterih državah EU je tekom celotnega šolskega leta organizirana mreža prostovoljcev, ki vsak dan pred začetkom pouka in po njem skrbi za varnost otrok v okolici šol – na primer s svojo prisotnostjo ob prehodih za pešce v okolici šol. V Sloveniji take mreže nimamo, zanimalo pa nas je, kakšna stališča imajo udeleženci v prometu do tovstnega prostovoljstva.

Udeležence ankete smo povprašali tudi po stališčih glede organizacije mreže prostovoljcev, ki bi lahko med šolskim letom varovala šolske poti. Rezultati so pokazali ne samo veliko naklonjenost za organizacijo take mreže, ampak tudi pripravljenost za sodelovanje v njej. Kar 87 odstotkov vprašanih meni, da bi tako mrežo prostovoljcev v Sloveniji potrebovali, 90 odstotkov jih meni, da bi z njo lahko povečali raven varnosti otrok na poti v šolo in domov. V mreži bi po mnenju vprašanih morali sodelovati tako policija kot prostovoljci.

Vprašanje je seveda, kdo bi bili ti prostovoljci. Posebna ciljna skupina v naši raziskavi so bili upokojenci; rezultati so pokazali, da bi bil velik delež (74 odstotkov) upokojencev pripravljenih vsaj občasno sodelovati – pred začetkom ali po koncu šole bi varovali prehode čez cesto v okolici šole. Rezultati raziskave kažejo, da se pripravljenost ne kaže samo pri varovanju prehodov na šolskih poteh, ampak tudi kot možna pomoč pri spremljanju otrok v šolo. Četrtina staršev (28 odstotkov) poroča, da vsaj nekajkrat na mesec poleg svojega otroka v šolo peljejo ali pospremijo še kakšnega drugega otroka, podoben delež (27 odstotkov) pa jih to naredi nekajkrat na leto; rezultati raziskave kažejo, da bi bilo to pripravljeno narediti še več staršev ali starih staršev šoloobveznih otrok (89 odstotkov), če bi se tako dogovorili.

Kljub temu, da večina vprašanih (88 odstotkov) meni, da bi otrokovo pot lahko varoval prostovoljec, pa imajo vprašani glede tega tudi vrsto pomislekov in predlogov. Udeleženci raziskave so na primer izražali bojazen, da bi prostovoljci to delo vzeli prelahko in neodgovorno, da bi povzročali dodatno zmedo v prometu in da bi bili s svojo prisotnostjo tudi prostovoljci izpostavljeni nesrečam; menijo, da bi zato morali takšno mrežo prostovoljcev organizirati v tesnem sodelovanju s policijo, sodelovale pa bi lahko tudi druge organizacije, starši, stari starši, upokojenci, učitelji ali brezposelni. Nekateri udeleženci so izrazili bojazen, da ljudje ne bi hoteli prevzemati odgovornosti za otroke, ki niso njihovi – tudi zato, ker so lahko nekateri otroci vedenjsko težavni. Nekateri so postavili vprašanje, kdo bi bil odgovoren, če bi se kaj zgodilo ter bojazen, da bi se med prostovoljci lahko našli posamezniki, ki bi nadlegovali otroke. Prostovoljce bi morali za delo primerno usposobiti – tako glede njihovih nalog kot glede znanja cestnoprometnih predpisov. Nositi bi morali jasne razpoznavne znake, na primer odsevne jopiče, prostovoljce pa bi morali tudi preveriti in jih za svoje prostovoljstvo ustrezno nagraditi. Nekateri udeleženci poudarjajo, da je varnost v prometu povezana predvsem z vzgojo in odgovornostjo – tako otrok kot tudi staršev, šolskega sistema in policije. Mnogi vprašani podpirajo idejo o mreži prostovoljcev in menijo, bi bila lahko ob primerni organizaciji in koordinaciji učinkovita.