Kako preprečiti prometne nesreče?

Majhna vlaganja, veliki učinki!

Avto moto zveza Slovenije že osem let sodeluje v projektu EuroRAP, evropskem neodvisnem programu ocenjevanja varnosti cest. Progam uporabljajo v več kot 90 državah po svetu in glede na dobre prakse prometno najbolj razvitih držav zagovarja in promovira vlaganje v relativno nizkocenovne in hitro izvedljive ukrepe na cestni infrastrukturi in obcestnem prostoru, ki imajo visoko dodano vrednost. To pomeni, da so stroški, ki so potrebni za izboljšanje stanja, bistveno nižji od koristi, ki jih takšne izboljšave prinesejo.

Analiza AMZS

AMZS je opravila analizo 3179 km slovenskih državnih cest in ugotovila, da bi lahko ob vložku 8,5 milijona evrov vsako leto v 20. letih – skupaj to pomeni vložek 170 milijonov evrov – preprečili 225 hudih telesnih poškodb ali umrlih na naših cestah na leto oziroma 4494 v 20. letih. In kaj bi morali storiti?

Odločiti bi se morali za ukrepe, ki so preverjeni v prometno najbolj razvitih in varnih državah. Mednje sodijo: postavitev varnostih ograj, izvedba robnih ropotnih črt, odstranjevanje ali zaščita obcestnih nevarnih objektov, širjenje robnih pasov z asfaltiranjem bankin, fizično razmejevanje smernih vozišč, pa tudi druge oblike sredinske razmejitve smernih vozišč s širokimi šrafiranimi površinami ali mejniki.

Razmerje 1 : 7

Analize kažejo, da je razmerje med vlaganji in koristmi, ki jih dobimo s temi vlaganji, v razmerju 1 : 7. To pomeni, da se vsak vložen evro povrne s sedmimi evri koristi oziroma bolje rečeno prihranka: ker ne pride do poškodb ali smrti, niso potrebna sredstva za zdravljenje in rehabilitacijo, ne pride pa tudi do trpljenja oziroma zaznamovanosti udeležencev promet-nih nesreč in njihovih svojcev.

A očitno še nismo tako daleč, da bi prepoznali vrednost vlaganj v cestno infrastrukturo, saj za napake raje okrivimo voznike in druge udeležence v prometu. A dokaj pogosto gre pri prometnih nesrečah za kombinacijo dejavnikov, na katere udeleženci v prometu nimajo vpliva, bi se pa njihove vloge morali zavedati upravljavci in vzdrževalci cest.

Ljudje smo zmotljivi – tudi v prometu

Udeleženci v prometu smo namreč le ljudje: smo zmotljivi, delamo napake in jih bomo delali. Obremenjeni smo s pritiski, stresom zaradi službe in dogodkov v družbi, obdani z motečimi dejavniki med vožnjo. Udeleženci v prometu bomo vedno delali napake, zato je toliko bolj pomembno, da napake ne vodijo v prometne nesreče. Pomemben delež pri kompenzaciji napak imajo sodobne tako imenovane asistenčne naprave v avtomobilih, toda svoj delež mora doprinesti tudi infrastruktura.

Povzročanje konfliktnih situacij

Cestna infrastruktura lahko povzroča konfliktne situacije med udeleženci v prometu, ki pa jih le-ti s svojim predvidevanjem, izkušnjami in ravnanjem običajno uspešno razrešijo. A seveda bi bilo veliko bolje, če do konfliktnih situacij sploh ne bi prišlo, ker bi bila infrastruktura zasnovana tako, da bi onemogočala njihov nastanek. Če pa do konfliktnih situacij že pride, pa naj imajo udeleženci v prometu prostor in čas za reagiranje in s tem preprečitev trka. Če pa kljub vsemu pride do trka, pa bi morala prometno varnostna oprema preprečiti najhujše telesne poškodbe ali celo smrt udeležencev.

Pomembno je pravilno projektiranje

Infrastruktura ne povzroča konfliktnih situacij, če je projektirana in izvedena tako, da nima ali ima čim manj poten-cialnih točk, kjer lahko nastanejo nevarne situacije med promet-nimi tokovi posameznih vrst udeležencev v prometu. Taki primeri so: ločeni smerni vo-zišči pri avtocestah ali hitrih cestah, izven nivojski prehodi za pešce, krožna križišča, samostojne kolesarske poti, izven nivojska križanja cest, priključevanje po sistemu desno/desno, sistemi enosmernih ulic, posebni pasovi za zavijalce, ustrezni programi delovanja semaforjev v križiščih, učinkovita osvetlitev cest, dobra preglednost, postavljena obcestna ogledala, povečanje zaznavnosti križišč ter priključkov, ureditev prometne signalizacije in podobno.

Soočenje z realnostjo

Ker pa je zatečeno stanje cestne infrastrukture takšno kot je, ker smo pogosto omejeni s prostorom, pa tudi s finančnimi sredstvi in ker celotna infrastruktura ne more biti tak-šna, da nikjer ne bi prihajalo do konfliktnih situacij, do njih redno prihaja.

Po podatkih različnih raziskav na vsakih 500 do 1000 konfliktnih situacij pride do prometne nesreče. Sodobna zasnova predvidljivih cest in cest, ki odpuščajo napake, naj bi preprečevala nastanek konfliktnih situacij oziroma naj bi z infrastrukturnimi ukrepi omogočila, da imajo udeleženci prostor in čas za reakcijo in z njo odpravijo svoje ali tuje napake ter s tem preprečijo prometno nesrečo, pa seveda tudi njene posledice.

Gre za tehnične ukrepe, kot so širši robni pasovi, talne označbe – predvsem prepogosto manjkajoče robne črte, ropotne črte, pregledna polja, pa tudi na primer izletne cone.

Če že pride do prometne nesreče, bi morala infrastruktura pripomoči k zmanjšanju posledic, še zlasti pa preprečiti smrt ali hujše poškodbe.

To dosežemo z zaščito ali odstranitvijo nevarnih obcestnih objektov, dreves, drogov javne razsvetljave, portalov, opornih konstrukcij, pa tudi s tem, da postavimo varnostne ograje ter dodane jeklene pasnice za zaščito motoristov, uredimo izletne cone, zaščitimo jarke in vtočne glave prepustov, postavimo varnostne mehove v razcepih in nišah predorov…

Recept je dobro znan

Recept za zmanjšanje števila prometnih nesreč in še zlasti njihovih najhujših posledic je torej dobro znan, prav tako je dokazano, da vlaganja v prometno infrastrukturo zagotovijo koristi z zmanjšanjem stroškov (v večkratniku vloženih sredstev), ki nastanejo ob prometnih nesrečah. A dokazano je tudi – vsaj v Sloveniji – da nam manjka volje in odločnosti, da bi to storili. Tudi na pomanjkanje denarja se ne gre izgovarjati, saj ne gre za izjemno visoke zneske, še zlasti ne, če upoštevamo, koliko uporabniki cest prispevamo za uporabo cest, pa tudi za razne druge namene.

Preprečevanje različnih vrst prometnih nesreč

Med najpogostejše vrste prometnih nesreč, tako v Evropi kot tudi v Sloveniji sodijo čelna trčenja, bočna trčenja, zdrsi vozili s ceste ter prometne nesreče z udeleženimi pešci in kolesarji. Zaradi pogostosti teh nesreč je še posebej pomembno, da jih skušamo kar največ preprečiti ali vsaj omiliti njihove posledice.

Čelna trčenja preprečujejo enosmerne ceste, kar je evidentno pri avtocestah in hitrih cestah, ki imajo ločeni smerni vozišči (če izvzamemo čedalje bolj pereč problem voženj v nasprotno smer). Podobno zasnovo prometno boj razvite države že uporabljajo tudi na običajnih dvopasovnih cestah, kjer prav tako že fizično ločujejo smerni vozišči, hkrati pa take ceste gradijo po izmenjujočem se sistemu 2+1, kar pomeni, da omogočajo območja prehitevanj (soroden ukrep je pri nas uporabljen le na vzponih za počasna vozila).

Bočna trčenja predstavljajo tipične dogodke v križiščih ali na priključkih, kjer priključujoče se vozilo trči z vozilom v glavni smeri. Rešitev za njihovo preprečitev je več: od semaforizacije križišč, uvedbe krožnih križišč, vpeljave sistema zavijanja desno-desno, ureditve skupinskega priključka za več individualnih priključkov, uvedba ukrepov za umirjanje prometa v glavni smeri, osvetlitev priključkov, znaki spremenljive vsebine s senzorjem, ki opozarjajo na prisotnost priključujočega se vozila, geometrijska korekcija priključka in podobno.

Pri zdrsih vozil s ceste gre običajno za prometne nesreče z le enim udeleženim vozilom, lahko pa zdrs vozila s ceste pomeni tudi trk v drugo nasproti vozeče ali stoječe vozilo ali v drugega udeleženca v prometu. Razlogi za nastanek takih prometnih nesreč so lahko previsoka hitrost vožnje, nezmožnost ocene krivine pred vozilom, nezadosten prečni nagib vozišča ali neustrezna obrabna plast vozne površine. Rešitev so izletne cone, postavitev zaščitnih ograj, očiščen obcestni prostor, lahko pa tudi začasna omejitev hitrosti in ob pogostem ponavljanju nesreč na istem mestu gradbeno tehnična sanacija.

Na cestah z udeleženimi pešci je treba posebno pozornost nameniti hodnikom za pešce, torej za hojo vzdolžno ob cesti, pa tudi za ureditev prečkanja ceste. Sodoben prehod za pešce ni več le talna označba “zebra”, ampak je treba zagotoviti ustrezno dostopnost do prehoda, čakalno površino, preglednost, osvetljenost ponoči. Upoštevati je treba tudi lego bližnjih objektov. Uporabne so tudi naprave za umirjanje prometa, semafor na zahtevo (na tipko) z odštevalnikom. Pomembna je tudi prilagojenost prehodov invalidom in slepim.

Na cestah s kolesarji je treba ustrezno izbrati način njihovega vodenja, torej kot kolesarjenje po vozišču, po kolesarskem pasu, po kolesarski stezi ali pa po samostojni kolesarski poti. Prav tako je tudi pri kolesarskem prometu treba ustrezno predvideti prečkanje vozišča, skupaj s prehodi za pešce ali ločeno oziroma samostojno.