1987
+386 1 530 53 53
Zdi se, da človekove pravice nikoli niso bile tako v ospredju javnih razprav, kot so danes. Sodobna tehnologija, razvoj komunikacij in digitalizacija so nas opozorile, da ob klasičnih človekovih pravicah, kot so svoboda izražanja, svoboda gibanja ali nedotakljivost lastnine obstajajo tudi številne druge pravice, ki jih imamo recimo kot starši v šolah, potrošniki v trgovinah ali vozniki avtomobilov. Med te spadata tudi pravica do zasebnosti in pravica do prepovedi obdelave osebnih podatkov, ki ju lahko uveljavljamo tudi, ko upravljamo z našim jeklenim konjičkom. Temeljno pravilo je, da nihče ne sme vedeti, kam, s kom in zakaj potujemo in kaj počnemo, ko vozimo. Kaj pa, če je ta pravica v nasprotju z našo pravico do varnosti? Si pri tem lahko pomagamo z video posnetkom?
Problem podivjanih voznikov
Pri pravici do zasebnosti gre za temeljno pravilo, ki ima svoj izvor v ustavnopravno zavarovanih človekovih pravicah, od katerega pa so dopustna nekatera v zakonu predpisana odstopanja. Vzemimo primer podivjanega voznika, ki po regionalni cesti vozi 140 km/h namesto predpisanih 90 km/h ali pa voznika, ki prehiteva v ovinkih in pri polni črti: takšnim voznikom se pravica do zasebnosti lahko omeji.
V zadnjem času se je na družbenih omrežjih povečalo število objav video posnetkov zgoraj omenjenih divjakov, ki so jih naložili sami vozniki ali pa ostali udeleženci v prometu, ki so jih snemali pri tem početju. Številni so take video posnetke poslali tudi policiji z namenom sankcioniranja takih voznikov, saj so evidentno ogrožali druge udeležence v cestnem prometu. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, če je – glede na zgoraj omenjeno ustavno zaščito pravice do zasebnosti in pravice do prepovedi obdelave osebnih podatkov – take video posnetke sploh dovoljeno ustvariti in jih nato distribuirati preko družbenih omrežij, pa tudi, če jih lahko policija uporabi kot dokaz v morebitnem prekrškovnem postopku?
Kaj pravi policija?
Na policiji pravijo, da gre za koristen dokaz, ki se od drugih dokazov razlikuje po tem, da ne temelji na navadni zaznavi človeka, ampak na slikovni registraciji, ki jo izvrši tehnična naprava. V postopku o prekršku nato policija odloča tudi o tem dokazu in se odloči, ali ga bo v tem postopku tudi uporabila. Na policiji pravijo, da vse prejete prijave preverijo in nato sprejmejo odločitev, ali je na podlagi vseh zbranih dejstev možno uspešno izvesti prekrškovni postopek, pri čemer poudarjajo, da je za uspešnost takega postopka pomembno, da je mogoče voznika identificirati na podlagi registrske označbe vozila, znamke, barve, tipa ali posebnosti na vozilu, kraja in časa storjenega prekrška.
Kaj pravi zakon o varstvu osebnih podatkov?
Ker gre pri tovrstnih posnetkih, kot smo videli zgoraj, za dokaze, ki bi znali biti sporni z vidika varovanja zasebnosti in obdelave osebnih podatkov, je treba še prej natančno proučiti, ali so ti sploh pravno vzdržni, oziroma z drugimi besedami, ali na njih sploh lahko temelji odločba o prekršku.
V zvezi s tem si moramo ogledati Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki video nadzora na javnih površinah izrecno ne ureja, zato moramo odgovor na zgornje vprašanje iskati v njegovih splošnih določbah.
8. člen ZVOP-1 določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo le v primeru, če obdelavo določa zakon ali če je za obdelavo podana osebna privolitev posameznika.
9. člen ZVOP-1 pa določa, da je video nadzor dopustno izvajati le izjemoma, ko je ta nujno potreben za izvrševanje kakšne konkretne zakonite pristojnosti, naloge ali obveznosti javnega sektorja in se z njegovim izvajanjem ne poseže v upravičen interes posnetih posameznikov. To pa pomeni, da je pred izvajanjem video nadzora javnih površin pomembno, da se pretehta, če je njegova uvedba res nujno potrebna.
Moje mnenje je, da pravna podlaga za izvajanje video nadzora na javnih površinah obstaja v primeru, če je tak ukrep nujen za zaščito varnosti ljudi in premoženja, pri čemer moramo upoštevati tudi stopnjo verjetnosti, da bo prišlo do ogrožanja varnosti ljudi ali premoženja.
Zakonitost sankcioniranja na osnovi video posnetkov, uporaba v zavarovalništvu
Zgornji argumenti nam lahko služijo tudi pri iskanju odgovora na vprašanje, če je zakonito vozniku izreči globo za prekršek in tudi kazenske točke na osnovi video posnetka, ki ga je policiji posredoval očividec. Po mojem mnenju je to zakonito, če lahko predlagatelj (policija) izkaže, da je video posnetek nastal zaradi suma ogrožanja varnosti ljudi in premoženja. Ker objestna vožnja že sama po sebi predstavlja tako grožnjo (saj lahko povzroči prometno nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami ali celo s smrtjo, da o premoženjski škodi niti ne govorim), menim, da policija ne bi smela imeti preveč težav pri izkazovanju takega suma.
Podobno lahko rečemo za uporabo video posnetkov za potrebe postopkov zavarovalnic oziroma izplačila zavarovalnin. Če gre za video posnetek, ki izpolnjuje pogoj sorazmernosti, da je bil torej nujno potreben z vidika zaščite ljudi in premoženja, potem ga lahko zavarovalnice veljavno uporabijo za obravnavo svojih zavarovalnih primerov.
Naj v zvezi s splošno dopustnostjo izvedbe morebitnih spornih dokazov (pridobljenih s kršitvijo pravice do zasebnosti) navedem še odločbo Ustavnega sodišča RS (Odločba Up – 472/07), iz katere izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti v sodnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Poleg tega pa mora imeti izvedba takšnega dokaza še poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje ustava, sodišče pa mora v takem primeru upoštevati tudi načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.
Če zgornjo argumentacijo uporabimo za uporabo video posnetkov podivjanih voznikov, bi lahko rekli, da tudi, če bi šlo pri njih za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti (kar pa niso bili), bi jih lahko še vedno veljavno uporabili, če bi se izkazalo, da je njihova izvedba pomembna za varovanje neke druge ustavne vrednote (denimo pravice do varnosti).
Mag. Boštjan J. Turk
