Pravni nasveti: Kazni iz tujine

Lani je kar nekaj Slovencev od italijanskih agencij, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave z italijansko policijo ali redarstvom, prejelo poziv za plačilo kazni za storjeni cestno-prometni prekršek v Italiji.

Obvestilo italijanskih agencij za izterjavo kazni je bilo v kar nekaj primerih sumljivo. Prejemnikom je bilo najprej nenavadno to, da so obvestilo prejeli od neke zasebne agencije in ne neposredno od italijanske policije (Polizia municipale), na elektronskih naslovih ali na telefonskih številkah, ki so bili navedeni na teh pozivih, pa se ni nihče odzival.

Poleg tega tudi imena spletnih strani teh agencij, denimo babyloweb.eu niso prav nič spominjala na uradne spletne strani italijanske policije (oz. redarstva). Po drugi strani pa so bili podatki o prejemnikovem vozilu, o registrskih tablicah in o času ter o kraju storjenega prekrška ustrezni. Mnogi so bili zmedeni, nekateri pa so celo pomislili, da gre za prevaro – prevaranti naj bi vdrli v informacijski sistem italijanske policije in poskušali plačila kazni preusmeriti na svoje račune.

A se je izkazalo, da so bili pozivi vendarle verodostojni. V Italiji je namreč tak način izterjave kazni običajen - gre za tako imenovani sistem outsourcinga (zunanjih izvajalcev), v skladu s katerim mestna redarstva ali/in krajevne policije pooblastijo zunanje agencije za preverjanje podatkov o lastnikih vozil in za vročanje obvestil o storjenih prekrških. Drži pa, da je na tem področju še vedno veliko neznank in neurejenih evidenc, zato niso redki primeri, ko vozniki prejmejo pozive za plačila kazni, čeprav se dotičnega dne sploh niso nahajali na kraju, kjer naj bi storili cestnoprometni prekršek, ali pa so kazen že poravnali. Vsem voznikom zato priporočam, da skrbno preverijo navedbe v obvestilih, ki jih prejmemo od italijanskih agencij in jih primerjajo z dejanskim stanjem, poleg tega pa naj vestno shranijo tudi vsa potrdila o plačilu kazni.

Pravna podlaga za izterjavo kazni

Četudi nekatere države, v katere Slovenci veliko potujemo (denimo Hrvaška), niso podpisnice Schengenskega sporazuma, pa se bomo tudi izterjavi kazni iz Hrvaške težko izognili, saj lahko hrvaški organi zahtevek za izterjavo kazni vložijo na osnovi zgoraj omenjene Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, ki velja za vse države članice EU, torej tudi za Slovenijo in Hrvaško.
Postavlja se vprašanje, ali je možno vložiti ugovor zoper Evropski plačilni nalog? Da. Ali se izplača vložiti tako ugovor? To pa le pogojno.

Ugovor zoper evropski plačilni nalog se lahko vloži v 30 dneh.

V primeru vložitve ugovora sta nato mogoča dva scenarija, kar je odvisno od postopanja organa, ki je izdal evropski plačilni nalog (denimo od policije). Ta lahko odločanje o ugovoru prenese na redna civilna sodišča, kjer se potem ugovor obravnava v skladu z nacionalnim pravom države, kjer je bil prekršek storjen, lahko pa se ugovor obravnava tudi v skladu z evropskim postopkom v sporih majhne vrednosti. Dejstvo je, da oba postopka stranki povzročita dodatne stroške, v večini primerov pa ima Slovenija z drugimi državami članicami EU sklenjen sporazum o medsebojni izvršitvi denarne kazni.

Če torej nismo zares prepričani, da prekrška nismo storili, da gre torej za napako tujega organa, vlaganje pravnih sredstev za storjeni prekršek v tujini odsvetujem.

Spodnja meja za izterjavo kazni

Dobro je vedeti, da se vsaka kazen za storjeni cestnoprometni prekršek v tujini še ne izterja. Slovensko sodišče namreč zavrne priznanje in izvršitev tuje odločbe, če denarna sankcija ne dosega (vsaj) 70 evrov.

V katerem jeziku mora biti napisano obvestilo?

Pomembna omejitev je tudi jezik, v katerem morajo biti napisane odločbe o prekršku. Če se listine vročajo prek zaprosila slovenskega organa (denimo preko sodišča), potem sodišče poduči naslovnika, da lahko sprejem listin zavrne, če obstaja razlog za domnevo, da ne razume jezika, v katerem so listine napisane.

Tudi v primeru, če se naslovniku listine vročajo neposredno po pošti in če obstaja razlog za domnevo, da ta ne razume jezika, v katerem so te napisane, je dolžnost organa, ki jih pošilja (denimo italijanske ali avstrijske policije), da zagotovi njihov prevod v slovenščino. Izdan dokument zgolj v angleškem jeziku torej v tem primeru ne zadošča za njegovo izvršitev s strani sodišča. A pozor, to pravilo ima tudi pomembno izjemo: če je denimo naslovnik s tujim organom predhodno že komuniciral (denimo v angleščini, na licu mesta ob storjenem prekršku), zadošča le prevod listin v angleški jezik. Če torej odločba o prekršku ni napisana v skladu z zgoraj navedenimi pravili, je izpodbojna in se je ne bi smelo izvršiti v taki obliki.

Izterjava kazni zaradi neplačane parkirnine na Hrvaškem

Ni malo primerov, ko slovenski vozniki prejmejo dopis od slovenskega odvetnika, ki jih poziva na plačilo kazni zaradi neplačane parkirnine na Hrvaškem. Čeprav kazni običajno niso visoke (običajno je treba plačati le dnevno parkirno karto, ki redko presega 50 hrvaških kun, torej približno 7 evrov), pa predstavljajo poseben problem stroški, ki nastanejo zaradi izterjave te kazni v drugi državi. Ni malo primerov, ko so ti stroški skoraj desetkrat (!) višji od kazni.
Denimo, da ste od slovenskega odvetnika, ki ga je pooblastil hrvaški odvetnik, prejeli opomin za plačilo dolga zaradi neplačane parkirnine. Sama kazen ( parkirnina) običajno ni prav hud finančni zalogaj, večji problem pa predstavljajo s tem povezani stroški, ki jih zdaj terja odvetnik. Ti pa občutno presegajo višino temeljne terjatve. Vprašanje je tudi, ali jih bo sodišče (vse) priznalo. Kako ravnati v takšnem primeru?

Če ste bili parkirnino (kazen) dejansko dolžni plačati (kar tudi ni vselej samoumevno – v določenih obdobjih dneva je namreč parkiranje lahko tudi zastonj), vam svetujem, da jo tudi plačate, a raje neposredno na račun upravljalca parkirišča in ne na račun odvetnika, saj bo ta v skladu s slovensko zakonodajo najprej poračunal stroške, potem obresti in šele nato glavnico.

To pa pomeni, da bi s plačilom kazni odvetniku (nehote) najprej poplačali tudi njegove stroške, do katerih pa morda sploh ni upravičen, saj se v skladu s slovensko odvetniško tarifo odvetniški stroški za izvedbo odvetniških storitev zaračunajo stranki, ki jih je naročila, to pa niste vi, ampak hrvaški subjekt oziroma “naročnik”. Plačilo odvetniških stroškov vam namreč lahko zakonito naloži le sodišče, če bi (pravnomočno) ugotovilo, da je zahtevek upnika utemeljen.

Ne trdim sicer, da sodišče z neplačano parkirnino povezanih stroškov ne bi priznalo, je pa vsekakor vprašljivo, ali bi priznalo vse take stroške. Stroški opomina odvetnika denimo niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo (tako slovenska sodna praksa), zato jih sodišče skoraj zagotovo ne bi priznalo.

Če bo upnik želel priti do poplačila svoje terjatve prek slovenskega sodišča, ga čaka še precej zamudna in tudi negotova pot, kar mu vsekakor ne gre na roko, zato svetujem, da se poskušate z njim dogovoriti za kompromisno rešitev – denimo v obliki poplačila parkirnine in le dela stroškov. V večini primerov bo tako volk sit in koza cela.

Mag. Boštjan J. Turk

Vaše mnenje ...