Nikoli ni prijetno, če naš denar porabimo za vozilo, ki ni vredno tega denarja. Poleg ekonomske izgube je tu običajno prisoten še občutek, da si nas je nekdo privoščil in nas je ogoljufal. Kako ravnati v takšnem primeru? Kakšne so naše pravice? Kakšno odgovornost nosi prodajalec?
Ko kupujemo novo vozilo, so v uvodu opisane težave dokaj redke. V skladu z veljavno zakonodajo morajo namreč izdelovalci novih vozil zanje zagotoviti garancijo najmanj za obdobje enega leta, pogosto pa taka garancija traja še precej dlje. Če odmislimo odvečno izgubo časa, ki nastane zaradi uveljavljanja garancije pri prodajalcu oziroma proizvajalcu vozila, s tem ne izgubimo prav veliko.
Drugačna situacija pa nastane, če kupujemo rabljeno vozilo. Tu moramo biti še posebej previdni, saj ne poznamo dobro niti vozila, niti prodajalca, spustimo se v določeno tveganje in predvsem upamo, da nas intuicija ne bo pustila na cedilu.
Zakonodaja nas sicer ščiti tudi pri nakupu rabljenega vozila, čeprav ne tako obsežno kot pri nakupu novega vozila. Prodajalec, ki je pravna oseba (trgovec z vozili), mora namreč za tako vozilo izdati garancijo za obdobje najmanj enega meseca, kar pa je relativno malo, saj se morebitne napake na vozilu običajno pokažejo šele po poteku tega časa.
Zato je koristno vedeti, da nam zakonodaja poleg pravic, ki izhajajo iz garancije, omogoča tudi dodatno zaščito naših pravice pri nakupu vozila – gre za tako imenovano uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, oziroma uveljavljanje očitnih in skritih napak, ki se razlikuje glede na to, ali smo vozilo kupili od fizične osebe ali od pravne osebe (trgovca z vozili).
Nakup vozila od fizične osebe
Vzemimo primer. Na spletu smo opazili lepo ohranjeno vozilo, ki ima poleg tega še malo prevoženih kilometrov. Odpravimo se k prodajalcu, si vozilo ogledamo, podpišemo kupoprodajno pogodbo, vozilo plačamo in se z njim zadovoljni odpeljemo. Občutek imamo, da smo sklenili dober posel. Naslednje jutro ugotovimo, da ima vozilo razbito zunanje ogledalo, tako da je njegova funkcionalnost omejena. Gre za tipičen primer stvarne napake, saj vozilo nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo. Takoj, ko odkrijemo napako, pokličemo prodajalca in zahtevamo, da nabavi ustrezno zunanje ogledalo, ta pa nam zatrdi, da to ni več njegova dolžnost, saj bi morali napako grajati takoj ob pregledu vozila, kar pa nismo storili.
Ima prodajalec prav? Pogojno – da! Zakon namreč določa, da mora v primeru, če je bil pregled vozila opravljen v navzočnosti obeh strank (torej tako prodajalca kot tudi kupca, kar je pri nakupih rabljenih vozil zelo pogosto ), kupec prodajalcu sporočiti svoje pripombe zaradi očitnih napak takoj, sicer izgubi pravico do prodajalčevega jamčevanja za napake.
Ne velja pa to v vsaki situaciji. Tudi v primeru, če je bil denimo pregled vozila opravljen vzajemno ob prisotnosti obeh strank, bo prodajalec vseeno odgovarjal za razbito zunanje ogledalo, če je izjavil, da vozilo nima nobenih napak.
Če pa pregled vozila ni bil opravljen v navzočnosti obeh strank, pa velja, da moramo vozilo na običajen način pregledati takoj, ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh. Če pravilno obvestimo prodajalca o napaki, lahko od njega zahtevamo bodisi da napako odpravi ali da nam izroči vozilo brez napake ali da zniža kupnino, lahko pa tudi odstopimo od pogodbe. Neodvisno od tega pa lahko od njega kumulativno (torej poleg uveljavljanja enega od zahtevkov) zahtevamo tudi odškodnino, če nam je zaradi napake na vozilu nastala škoda.
Kaj pa, če se izkaže, da naše vozilo, za katerega menimo, da smo z njegovim nakupom sklenili dober posel, dva tedna po nakupu ob blagem zaviranju močno zanese na mokri cesti? Avtomehanik ugotovi, da je bil zdrs posledica slabih zavor, ki so na suhi cesti za silo še delovale, na mokri pa so potem pokazale svoj "pravi obraz"?
V takem primeru gre za skrito napako na našem vozilu. Za skrito napako gre, če se potem, ko smo vozilo prevzeli, pokaže, da ima ta kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti. O taki napaki moramo prodajalca obvestiti v osmih dneh, šteto od dneva, ko smo napako opazili (subjektivni rok) oziroma najkasneje v šestih mesecih od tedaj, ko je bilo vozilo izročeno (objektivni rok).
Klavzula videno-kupljeno
Če vozilo kupujemo od fizične osebe, moramo biti zelo pozorni na to, ali prodajalec v kupoprodajno pogodbo morda ni vključil klavzule “videno-kupljeno”. Če gre za nakup od pravne osebe, za katero pridejo v poštev določila zakona o varstvu potrošnikov, ki je kogentni predpis, taka klavzula v nobenem primeru ni dopustna.
Gre za klavzulo o izključitvi ali omejitvi prodajalčeve odgovornosti za napake na vozilu, ki je v praksi zelo pogosta. Če podpišemo tako klavzulo, se moramo zavedati, da se s tem odpovedujemo uveljavljanju napak na vozilu, kar bi bila sicer naša (zakonska) pravica.
Vendar pa klavzula videno-kupljeno tudi v poslih med fizičnimi osebami ni dopustna v vseh primerih. Taka klavzula bo denimo nična v primeru, če je bila napaka prodajalcu znana, pa nas o njej sploh ni obvestil, kot tudi tedaj, ko nam je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil svoj prevladujoči položaj. Prav tako velja, da je nedopustno uveljavljati klavzulo videno-kupljeno in z njo izključevati prodajalčevo odgovornost, če se je napaka pojavila v nasprotju z dogovorjeno lastnostjo na vozilu.
Vaše mnenje ...
Nakup vozila od pravne osebe
Že prej sem omenil, da nam mora trgovec z vozili izdati garancijo za rabljeno vozilo v trajanju najmanj enega meseca. Ko garancijski rok poteče, oziroma če ne želimo uveljavljati garancije, pa lahko tudi v tem primeru na vozilu uveljavljamo še stvarne napake.
Če smo od pravne osebe kupili novo vozilo, potem prodajalec odgovarja za stvarne napake na tem vozilu še dve leti od tedaj, ko nam je bilo vozilo izročeno. Če pa smo od prodajalca kupili rabljeno vozilo, ga moramo o napaki obvestiti v dveh mesecih po odkritju napake (subjektivni rok), prodajalčeva odgovornost pa ugasne v roku enega leta, odkar nam je bilo vozilo izročeno (objektivni rok).
Kar se tiče vsebine naših zahtevkov, imamo pravico, da od prodajalca zahtevamo, naj nam bodisi odpravi napako na vozilu, bodisi vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, bodisi vozilo zamenja z novim brezhibnim vozilom, ali pa naj nam vrne že plačani znesek. Polega tega pa lahko tudi tu kumulativno (dodatno) zahtevamo še povračilo škode, ki nam je bila zaradi te napake povzročena.
Sodna praksa
Navedel bom zanimiv primer, ki se navezuje na uporabo klavzule videno-kupljeno.
V zadevi VSL 50507 je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo še posebej zanimiv primer, to pa zato, ker se je tu želel komisijski prodajalec vozil izogniti svoji odgovornosti za stvarne napake vozila ne samo z uporabo klavzule videno-kupljeno, ampak tudi s tem, ker je kot formalnega prodajalca vozil v pogodbi uporabil drugo osebo (bojda zato, ker je le tako lahko omogočil prodajo vozila na kredit). Sodišče je izreklo, da se za odgovornega šteje dejanskega in ne formalnega prodajalca, ta pa se ne more izogniti svoji odgovornosti za stvarne napake z uporabo klavzule videno-kupljeno, to pa zato, ker je za napako na vozilu vedel, pa o njej kupca ni obvestil. |
mag. Boštjan J. Turk
Pravni nasveti: Nova rubrika v Motoreviji
S prvo številko Motorevije v letu 2019 uvajamo novo rubriko - pravne nasvete. V tej rubriki bomo skušali razrešiti pravne dileme s področja mobilnosti, prometa, zakonodaje in zaščite potrošniških pravic. Naš pravni sodelavec v tej rubriki je Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti in diplomant Londonske gospodarske zbornice iz poslovnih študij, sicer pa fakultetni predavatelj za področje prava na Fakulteti za management in pravo iz Ljubljane in na Akademiji Gea College. Je tudi gostujoči predavatelj na četrti največji nizozemski fakulteti Fontys iz Eindhovna, deluje kot direktor in strokovni vodja inštituta za civilno in gospodarsko pravo. Je tudi predavatelj ter pravni svetovalec številnim uglednim domačim in mednarodnim podjetjem, ter kolumnist pri najuglednejših slovenskih medijih. Napisal je že več kot 35 knjig, priročnikov in komentarjev zakonov.