Garancija in jamstvo za avtomobile

Jezikoslovje

Najprej nekaj o opredelitvi garancije. Lektorji jo v skrbi za slovenski jezik dokaj često poslovenijo v jamstvo, čeprav izraz garancija pozna tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ta izraz garancijo opredeljuje kot porokovo obvezo za izpolnitev obljube, dolžnosti in navaja tudi sopomenki: jamstvo, poroštvo. SSKJ opredeljuje trgovski pojem garancija kot obvezo za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi. A povsem enako kot garancijo SSKJ opredeljuje tudi pojem jamstvo: kot obvezo za izpolnitev obljube oziroma kot trgovski pojem obvezo za brezplačno popravilo okvare v določenem roku. Če bi torej sodili po SSKJ, ni nobene razlike med garancijo in jamstvom.

Pravno pojmovanje obeh izrazov

Precej drugače je v pravnem pojmovanju obeh izrazov. Tako zakon o varstvu potrošnikov v 15. b členu pravi, da je garancija vsaka obveznost, ki jo podjetje prevzame do potrošnika in s katero se zaveže, da potrošniku brezplačno popravi ali zamenja blago, vrne kupnino ali zagotovi drugo sredstvo, kadar blago ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu.

21. b člen zakona pa določa, da če blago, za katero je izdaja garancije obvezna, ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu, lahko potrošnik najprej zahteva odpravo napak. Če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom. Če proizvajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne popravi ali ne zamenja blaga z novim, lahko potrošnik razdre pogodbo ali zahteva znižanje kupnine. Za zamenjano blago ali zamenjan bistveni del blaga z novim mora proizvajalec izdati nov garancijski list. Pravice potrošnika iz tega člena ugasnejo po dveh letih od dneva, ko je potrošnik zahteval brezplačno odpravo napak ali zamenjavo blaga z novim.

Zakon o varstvu potrošnikov ne govori o jamstvu, ker je očitno, da je jamstvo predmet medsebojnega razmerja med kupcem – imetnikom in prodajalcem. A nekaj več o tem pozneje, prej se dotaknimo še garancije in njene veljavnosti za avtomobile. Avtomobili so namreč specifični zato, ker jih je treba vzdrževati, vzdrževanje pa težko opravi lastnik oziroma imetnik sam, temveč to opravijo v ustreznih delavnicah.

Vzdrževalna dela v dobi garancije

Splošno prepričanje je, da je treba vzdrževalna dela na avtomobilu v garancijskem roku opravljati le v pooblaščenih servisnih delavnicah. A to ni tako. V pooblaščenih servisnih delavnicah je treba namreč opravljati le tista dela, ki so povezana z garancijskimi popravili, medtem ko vzdrževalna dela na avtomobilih lahko lastniki oziroma imetniki opravljajo tudi v drugih servisnih delavnicah. To potrjuje tudi mnenje Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki opozarja, da je julija 2010 je začela veljati Uredba (ES) št. 461/2010, ki omogoča organom za varstvo konkurence, da se spopadejo z nezakonitimi praksami proizvajalcev avtomobilov in njihovih mrež pooblaščenih serviserjev, da z zlorabami garancij lastnike avtomobilov vežejo na svoje poprodajne storitve (npr. menjave olja in druge storitve vzdrževanja vozila).

Če dajalec garancije ravna v nasprotju s tem in na primer dajalec garancije pogojuje garancijo s tem, da morajo biti servisna ali redna vzdrževalna dela, ki niso zajeta v garanciji, opravljena pri pooblaščenem servisu ali s tem, da morajo biti za menjave delov in materialov, za katere ne velja garancija, uporabljeni originalni nadomestni deli, bi takšno ravnanje po mnenju AVK lahko izključevalo neodvisne serviserje in zapiralo alternativne distribucijske poti za nadomestne dele ter tako preprečevalo oziroma omejevalo konkurenco na poprodajnem trgu vzdrževanja vozil. Po ocenah Evropske komisije poprodajne storitve predstavljajo okoli 40 odstotkov stroškov last-ništva avtomobilov.

Nujna so dokazila

A to še zdaleč ne pomeni, da bi lahko takšna vzdrževalna dela opravljali šušmarji pod kozolci ali celo lastnik ali imetnik avtomobila sam. Če je avto namreč v garanciji in pride do okvare oziroma popravila, za katerega lastnik uveljavlja garancijo, mora imetnik avtomobila dajalcu garancije dokazati, da je bil avto ustrezno vzdrževan in da torej do napake ni prišlo zaradi neustreznega vzdrževanja. To pa lahko dokaže le z računom in z delovnim nalogom, na katerem je jasno vidno, katera dela so bila opravljena in kateri material (na primer specifikacija olja) oziroma nadomestni deli so bili vgrajeni. Če imetnik takšnega dokaza nima, se bo dajalec garancije lahko zelo enostavno izmaknil svoji odgovornosti. Če pa je avto servisiran pri pooblaščenem serviserju, takšno dokazovanje seveda odpade, saj naj bi bilo samoumevno, da je ta svoje delo opravil kakovostno v skladu z navodili, če pa ga morebiti ni, pa je to stvar pogodbenega odnosa med pooblaščenim serviserjem in tistim, ki zagotavlja garancijo – največkrat je to distributer oziroma zastopnik določene avtomobilske znamke. Zelo poenostavljeno: v garanciji lahko vzdrževalna dela na avtu opravljate tudi na nepooblaščenih servisih, za opravljeno delo pa morate imeti delovni nalog s specifikacijo del in račun za opravljeno storitev in vgrajeni material. V tem primeru vam bo dajalec garancije težko zavrnil garancijski zahtevek. Že v novembrski številki Motorevije smo podrobneje pisali o tem, če lahko v servis prinesete olje, ki ste ga sami kupili. Vsekakor vam svetujemo, da tudi za kupljeno olje shranite račun.

Pogoje jamstva določa prodajalec

Povsem drugače pa je pri uveljavljanju jamstva, pa tudi podaljšani garanciji. Pri podaljšani garanciji je dobro najprej preveriti, ali gre res za podaljšano garancijo ali pa je morda s tem mišljeno samo jamstvo. Jamstvo je namreč pogodbena zaveza prodajalca kupcu, da bo v določenem obdobju ali do določenega števila prevoženih kilometrov kril v jamstvu določene stroške nadomestnih delov in servisnih storitev ob okvari vozila. To pomeni, da jamstva ne smemo enačiti z garancijo, kjer obveznosti prodajalca določa zakon, temveč gre za čisto pogodbeno razmerje, v katerem prodajalec natančno opredeli tudi vse zahteve, ki jih mora izpolnjevati kupec. Običajno to pomeni, da mora kupec avto po preteku garancijske dobe vzdrževati pri pooblaščenem serviserju in v avto vgrajevati dele in mate-rial, ki ga predpiše proizvajalec. Prav zato je zelo pomembno, da se ob nakupu jamstva kupec natančno pozanima, katere stroške krije jamstvo in kakšne so zahteve za uveljavljanje zahtev iz jamstva, torej kakšna je vsebina kritja. Tako je na primer v enem izmed jamstev, ki jih dajejo slovenski trgovci z avtomobili, zapisano, da jamstvo krije le točno navedene dele in sklope vozila ter stroške njihove zamenjave, pri čemer pa je treba upoštevati tudi vse izjeme, ki so izvzete iz jamstva. Tako je na primer pri motorju izključeno jamstvo za dele, ki so podvrženi hitrejši naravni obrabi, kot so svečke, priključni kabli za svečke, potezne žice, jermeni, cevi, filtri, hladilna tekočina in maziva.

Ko kupujete jamstvo, tudi dobro preverite, kaj pomeni oznaka jamstva, saj so oznake včasih napisane dvoumno. Velikokrat prodajalci navedejo, da je jamstvo pet ali šestletno, a v resnici gre za tri oziroma štiriletno jamstvo, kajti prvi dve leti velja garancija po določilih zakona, šele po preteku garancije pa jamstvo. To pomeni, da v prvih dveh letih lahko vzdržujete avto v skladu z že omenjenimi predpisi vzdrževanja v garanciji, pozneje pa v skladu z zahtevami jamstva. Nekateri prodajalci skušajo to pravilo zaobiti tako, da jamstvo priznavajo le, če je v servisni knjižici ali v digitalni servisni knjižici vpisano tudi vzdrževanje v garancijskem roku. Večina jamstev, ki so časovno omejena, ima še dodatek o določenem številu prevoženih kilometrov. Seveda velja tudi temu podatku nameniti pozornost, še zlasti, če z avtom prevozite veliko kilometrov.

Še posebej bodite pozorni na določene zahteve, ki so zapisane v pogojih jamstva. Tako smo na primer v enem izmed jamstev zasledili zahtevo, da mora biti servisni pregled z menjavo olja opravljen vsakih 12 mesecev ali vsakih 15.000 prevoženih kilometrov glede na to, kateri od obeh pogojev je izpolnjen prej. Največja dovoljena prekoračitev izvedbe servisnega pregleda je en mesec oziroma tisoč prevoženih kilometrov. To pomeni, da v jamstvu ne veljajo zahteve o menjavi olja, ki so zapisane v servisnih intervalih, temveč pogoj v jamstvu.
Za uveljavljanje jamstva je torej zelo priporočljivo, da natančno preberete navodila in omejitve, tudi tiste v drobnem tisku, saj boste le tako natančno vedeli, kaj vam jamstvo zagotavlja. Prodajalci se namreč zavarujejo tako, da napišejo v pogojih o jamstvu stavek: Ostala jamstva ali pravice, ki niso izrecno navedena v pogojih o jamstvu, so izključena.

Zato pri pri uveljavljanju jamstva še zlasti velja: velja tisto, kar je zapisano, ne tisto, kar ste si predstavljali, da je zapisano.

Garancija in jamstvo torej nista sinonima, vsaj pri avtomobilih ne, temveč je med njima bistvena razlika, ki se lahko zelo občutno pozna tudi v vaši denarnici ali na bančnem računu.

Pravice iz garancije: pojasnilo tržnega inšpektorata RS

Na podlagi garancije lahko potrošnik od garanta (proizvajalec, uvoznik ali prodajalec) v garancijskem roku zahteva brezplačno odpravo napake. Če podjetje napake ne odpravi v skupnem roku 45 dni, lahko potrošnik zahteva zamenjavo za nov brezhiben izdelek. Če podjetje ne odpravi napake in ne zamenja izdelka, pa lahko potrošnik odstopi od pogodbe in od prodajalca zahteva vračilo kupnine ali zahteva sorazmerno vračilo kupnine. Hkrati lahko uveljavlja tudi povračilo nastale škode.

Če torej popravilo izdelka v okviru garancije ni mogoče ali pa traja več kot 45 dni, lahko potrošnik zahteva zamenjavo za enak nov brezhiben izdelek. Če takšnega izdelka ni več oziroma ga ni več mogoče dobaviti (in bi bilo s tem zahtevek po zamenjavi nemogoče izpolniti), lahko odstopi od pogodbe in od prodajalca zahteva vračilo kupnine (in ne zgolj dobropis).

Če podjetje v okviru garancije ne odpravi napake ali po preteku skupnega roka 45 dni izdelka ne zamenja, lahko tržni inšpektor zoper proizvajalca ukrepa z izrekom globe, ne more pa z odločbo naložiti podjetju, da napako odpravi oziroma zamenja izdelek, saj mu zakon takšnega pooblastila ne daje. Svoj zahtevek lahko tako potrošnik, če ga podjetje prostovoljno ne izpolni, uveljavlja le po sodni poti. Na enak način lahko potrošnik zoper podjetje uveljavlja zahtevek za vračilo kupnine.

Potrošnik lahko za vsak kupljeni izdelek v primeru napake uveljavlja (tudi) reklamacijo iz naslova stvarne napake (kar pomeni, da lahko potrošnik zaradi napake na izdelku, za katerega ni bila dana garancija, uveljavlja pravice iz naslova stvarne napake, enako pa se lahko odloči tudi v primeru, če ne želi uveljavljati garancije za izdelek, za katerega je bila dana garancija).

Napaka je po določilih zakona o varstvu potrošnikov stvarna:
• če blago nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet
• če blago nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana oziroma bi mu morala biti znana
• če blago nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; če je prodajalec izročil blago, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Iz naslova stvarne napake lahko potrošnik napako na izdelku reklamira pri prodajalcu in sicer v dveh mesecih od odkritja stvarne napake (za napake, ki se na izdelku pokažejo po dveh letih od prevzema prodajalec ne odgovarja več) ter po lastni izbiri zahteva odpravo napake ali vračilo plačanega zneska v sorazmerju z napako ali zamenjavo blaga ali vračilo plačanega zneska.

Potrošnik mora v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in prodajalcu omogočiti, da izdelek pregleda. Če napaka ni sporna, mora podjetje čim prej, najkasneje pa v roku osmih dni, ugoditi potrošnikovemu zahtevku. Če o napaki obstaja spor, mora podjetje v enakem roku podati potrošniku pisen odgovor.

Če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo iz naslova stvarne napake, naj mu izdelek z napako zamenja z novim ali mu vrne plačani znesek ali odpravi napako, lahko tržni inšpektor na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Odločbo pa lahko izda le, če med potrošnikom in podjetjem ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je napaka na drug način nedvomno dokazana. Hkrati lahko tržni inšpektor z globo ukrepa zoper podjetje, ki v roku ne ugodi potrošnikovi zahtevi ali mu ne poda pisnega odgovora.