Pravni nasveti: Poznamo pravice, ki jih voznikom zagotavlja zakonodaja?

Ko razmišljamo o prometni zakonodaji in predvsem o prekrških, se velja spomniti, da gre pri tem za razmerje med oblastjo in posamezniki, v katerem je oblast precej močnejša od posameznikov. A posamezniki v tem razmerju niso povsem brez moči - kdor pozna svoje pravice, se lahko postavi po robu represivnim organom. Katere so te pravice?

Osebno sem med tistimi, ki se zavzemajo za ustrezno strogo zakonodajo s področja prekrškov in varnosti v cestnem prometu: ta mora biti usmerjena v cilj, da sankcije zaradi storjenih cestno-prometnih prekrškov dosežejo svoj namen. Čeprav trdno verjamem, da nas je velika večina udeležencev v prometu na slovenskih cestah dobrih voznikov, pa se žal vselej najdejo tudi takšni, ki vedno znova ogrožajo udeležence v prometu. Takšnih pa se dotaknejo le ustrezno visoke denarne kazni, take, ki jih krepko udarijo po žepu.
A že v uvodu omenjeno razmerje med državo (policijo ali mestnim redarstvom) na eni strani in posameznikom na drugi strani je neenako: država ima v rokah vsa sredstva prisile za sankcioniranje posameznika. Pravniki dobro vemo, da je treba v takšnih pravnih razmerjih vselej posvečati veliko pozornosti pravni zaščiti šibkejših strank, saj se lahko v nasprotnem primeru pojavijo neravnotežja in tudi zlorabe s strani represivnih organov.

V tokratnem članku bom zato opozoril na nekatere pravice, ki nam jih voznikom zagotavlja zakonodaja, za katere morda niti ne vemo, da jih imamo.

Prekršek, storjen z lastnim vozilom, ki pa ga je upravljal nekdo drug

Niso redki primeri, ko nekdo prejme obvestilo o prekršku, s priloženo položnico za plačilo globe, čeprav se mu niti ne »sanja«, kdaj naj bi ga storil. Potem pa ugotovi, da je vozilo posodil ženi, sinu, hčerki ali sodelavcu. Kako ukrepati v takem primeru?

V takih primerih se kaznuje za prekršek lastnik vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Dokazno breme, da prekrška ni storil on, pa je na njem.

Pri tem pa lastnik vozila ni dolžan izkazovati, kdo je bil dejanski storilec prekrška (torej ga ni dolžan "ovajati"), ampak se odgovornosti lahko razbremeni že s tem, da dokaže, da prekrška osebno ni storil. A pri tem ne zadošča, da le navede razbremenilna dejstva, ampak mora predložiti tudi dokaze, ki ta dejstva potrjujejo.

Zahteva za sodno varstvo, s katero lastnik utemeljuje svojo nedolžnost, mora zato vsebovati jasen, opredeljen in nedvoumen dokazni predlog, ki bo sodišču zbudil razumen dvom o domnevanem dejstvu. To lahko stori denimo tako, da priskrbi priče, ustrezne listine, izjavo voznika ali kakršnokoli drugo verodostojno dokazno sredstvo, ki bo izkazovalo, da v trenutku izvršitve prekrška sam ni sedel za volanom. Sodišča sicer v takih primerih pogosto zvišujejo standard dokazovanja, zato je priporočljivo, da lastnik vozila predloži čim bolj obsežen nabor dokazov, ki bo izkazoval njegovo nedolžnost.

Globa zaradi prehitre vožnje v izrednih okoliščinah

V nekaterih primerih ne vozimo (pre) hitro zaradi naše objestnosti, ampak zato, ker se nam resnično zelo mudi. Pa pri tem nimam v mislih prehitre vožnje zaradi zamude prihoda v službo, na pomemben sestanek ali zaradi zamude odhoda letala, kjer smo zanjo običajno odgovorni sami, ampak zaradi tega, ker nam je otrok ali soproga (soprog) nevarno zbolel in ga moramo odpeljati v bolnišnico. Kako ukrepati, če nas v takih okoliščinah ujame radar?

V takih primerih naj voznik zoper plačilni nalog vloži zahtevo za sodno varstvo in se pri v njej sklicuje na ravnanje v skrajni sili. Gre namreč za okoliščine, ki izključujejo protipravnost storjenega prekrška. Pri tem velja poudariti, da mora biti podana nevarnost dovolj resna, saj že vsak nepričakovan dogodek ne bo upoštevan. Ker so sodišča takim zagovorom v praksi dokaj nenaklonjena, naj voznik poskrbi, da v zahtevi za sodno varstvo jasno opiše izredno situacijo, zaradi katere je prekršek storil in predloži ustrezne dokaze, ki njegovo izjavo podpira (npr. potrdilo o hospitalizaciji).

Zastaranje prekrškov, zaznanih s stacionarnim merilnikom hitrosti

V nedavni preteklosti se je kar nekaj voznikov pritožilo, da so prejeli obvestila o storjenih prekrških, ki jih je zaznal stacionarni merilnik hitrosti. Obvestila so vozniki prejeli šele v nekaj mesecih od storjenega prekrška. Postavlja se vprašanje, ali je to zakonito, ali pa bi moral prekrškovni organ ukrepati že prej? 

Vsi prekrški, ki so v cestnem prometu zaznani s tehničnimi sredstvi, med katere uvršamo tudi stacionarne in druge merilnike hitrosti, zastarajo v tridesetih dneh od dneva, ko je bil prekršek zaznan. To pomeni, da mora biti plačilni nalog s strani organa izdan najkasneje trideseti dan od tedaj, ko je voznika merilnik hitrosti ujel, oziroma ga mora pristojni organ o zaznavi prekrška vsaj obvestiti. Ko voznik prejme plačilni nalog na dom, je zato najkoristneje, da na prejeti listini preveri datum njegove izdaje. Poudariti velja, da omenjeni tridesetdnevni rok ne pomeni, da mora voznik v tistem času plačilni nalog tudi prejeti po pošti, ampak je rok vezan na kakršnokoli postopanje organa v zvezi z izdajo plačilnega naloga (denimo zgolj na izdano obvestilo o prekršku).

Če pa je bil plačilni nalog izdan po poteku tridesetih dni od storitve prekrška in v tem roku pristojni organ ni obvestil voznika o storitvi prekrška, pa lahko voznik v osmih dneh vloži zahtevo za sodno varstvo, v kateri plačilni nalog uspešno izpodbija zaradi zastaranja pregona.

Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v primeru, če voznik avtomobil nujno potrebuje

Zgodi se, da nekoga ujamejo pijanega za volanom, čemur sledi sankcija 18 kazenskih točk in posledično prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kazen je vsekakor primerna, upoštevaje veliko nevarnost, ki jo za varnost cestnega prometa predstavljajo alkoholizirani vozniki. Vendar pa se lahko zaradi take sankcije storilec prekrška znajde v eksistenčni stiski, saj denimo kot trgovski potnik vozilo nujno potrebuje vsak dan za opravljanje dela in za preživljanje družine. Ima tak voznik še kakšno možnost, da se mu izreče blažja sankcija? Kako ravnati v takem primeru?

Svetujem, da tak voznik v 15. dneh od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja pri sodišču, ki je izdalo ta sklep, vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vlogi naj priloži zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu, razen če je to morda že storil v predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Zdravniško spričevalo je ključnega pomena za odločanje sodišča in če to ne bo predloženo, voznikova vloga ne bo obravnavana.

V vlogi naj voznik navede tudi vse razloge, zaradi katerih je vozniško dovoljenje ključnega pomena za njegovo preživljanje, saj sodišče pri odločanju upošteva tudi voznikovo osebnost, dosedanje življenje in obnašanje po prekršku.

Tudi, če bo sodišče predlogu ugodilo, vozniku vozniško dovoljenje še ne bo vrnjeno brezpogojno – sodišče ima namreč možnost le odložiti izvršitev ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pod pogojem, da v preizkusni dobi (med 6 in 24 mesecev), voznik ne stori hujšega prekrška, in če v roku, ki ga določi sodišče, izpolni obveznosti, ki se mu določijo na podlagi zakona o voznikih.
To so bodisi udeležba v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, bodisi udeležba v ustreznem rehabilitacijskem programu po zakonu o voznikih, lahko pa tudi udeležba v obeh navedenih programih. Te obveznosti mora voznik brezpogojno izpolniti in sodišču v roku, ki ga določi, predložiti ustrezna dokazila o vključitvi v program.
Če preizkusna doba preteče, ne da bi v tem času voznik storil hujši prekršek in poleg navedenega izpolni obveznosti, ki so mu bile določene, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši.

Mag. Boštjan J. Turk