Otroci promet dojemajo drugače!

Promet je oblikovan po meri odraslih in ker otroci niso le pomanjšani odrasli, od njih v prometu niti ob najboljši vzgoji ne moremo pričakovati, da se bodo v vsaki situaciji obnašali racionalno, nam je povedala dr. Mateja Markl, prometna psihologinja z Javne agencije RS za varnost prometa (AVP). Dolžnost odraslih udeležencev v prometu je torej tudi, da dodatno skrbijo za varnost te nadvse ranljive najmlajše skupine prometnih udeležencev.

Otroci enostavno dojemajo stvari drugače,” razlaga dr. Marklova. To je povezano z njihovim umskim, čustvenim in socialnim razvojem. Ne gre le za to, da še ne poznajo vseh pravil in imajo drugačno vidno polje, ampak je drugačen tudi njihov obseg pozornosti, bolj delujejo pod vplivom čustev, drugače dojemajo pravila in jih ne znajo posploševati in tudi ne znajo vnaprej predvidevati nevarnosti. “To so področja, ki so za varno sodelovanje v prometu ključna,” ugotavlja strokovnjakinja na področju prometne psihologije, ki na AVP dela v sektorju za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.

Čustva prevladajo

Že pri odraslih čustva vplivajo na ravnanje, a pri otrocih je to še veliko bolj izrazito. “Zaznava, dojemanje in odločanje v prometu je pri njih veliko bolj pod vplivom čustev. Določene dražljaje lahko interpretirajo pretirano čustveno,” pove sogovornica. Tako je tovornjak lahko zanje vabljiv predmet zanimanja in bodo hoteli v njegovo bližino ne glede na nevarnost, lahko pa v njih zbuja strah, ker je velik in rohneč, kar spet lahko izzove neustrezno reakcijo. Podobno tudi kuža, ki zalaja, ko gre otrok mimo, zbudi prijetna ali neprijetna čustva, v vsakem primeru pa je moteč dejavnik, ki lahko pripelje do tega, da se otrok nepravilno odzove, ker ne podredi vseh dražljajev varnostnim merilom. “Odrasli znamo bolje nadzorovati naše ravnanje in gledamo na stvari bolj racionalno,” razlaga dr. Mateja Markl.

Kognitivni razvoj

Na obnašanje otroka v prometu vpliva predvsem njegov kognitivni razvoj. “Otroci že zaradi svojih fizičnih omejitev zaznajo manj dražljajev in dobijo manj informacij iz okolja. Informacije, ki jih dobijo, pa v mislih ne znajo organizirati enako kot odrasli na bolj ali manj pomembne, kar bi olajšalo odločanje. Tako ne zmorejo upoštevati več informacij hkrati, ampak največkrat upoštevajo tisto prvo, kar najprej zagledajo, ali se jim zdi s čustvenega vidika najpomembnejše.” Primer je lahko zamujanje v šolo, ko otrok ve, da je pozen, in temu podredi vse ostalo – tudi prometno varnost.

Strokovnjakinja poudari, da je pomemben vidik odločanja vnaprejšnje predvidevanje nevarnosti, ki ga otroci ne zmorejo. Otroci izhajajo iz konkretnih situacij, ki jih poznajo. Pravila, ki izhajajo iz njih, so zelo ozka. Lahko na primer vedo, kako prečkati cesto, ampak že prečkanje pri semaforju in prehodu za pešce je drugačno. Otrok torej ne zmore spontanega posploševanja, kaj šele, da bi zmogel posploševanje iz nekega domačega okolja, ki ga razmeroma dobro pozna, v zahtevnejše situacije, kjer je gostota prometa večja in so hitrosti višje.

Ne moremo prehitevati

Poznavanje prometnih znakov in najenostavnejših pravil torej še ne zagotavlja otrokove varnosti v prometu. Otrok se hitro nauči povedati, kaj pomeni prometni znak, ali ponoviti pravilo (na primer, kako prečkati cesto). A če zna to povedati, še ne smemo predpostaviti, da bo znal pravila tudi uporabljati, še opozarja strokovnjakinja.

“Ključna je ravno uporaba pravila, ki jo otrok zmore nekje ob začetku osnovne šole ali v drugem ali tretjem razredu, odvisno od samega otroka in od zapletenosti prometne situacije. Čeprav otrok na primer ve, kaj pomenijo zelena, rumena in rdeča luč na semaforju, morda ne bo vedel, kaj narediti, ko ravno ob prečkanju ceste na semaforju zeleno luč zamenja rdeča. Otroku lahko že tak dogodek pomeni dodaten stres in se lahko neustrezno odzove,” razloži sogovornica.

“Pravilo je enako iz dneva v dan, ampak situacije so različne in enkrat se odzovemo tako, drugič drugače. Odrasli presojamo o tem spontano, otroci pa ne. Zato je zelo pomembno, da prometna vzgoja poteka skozi proces, ki je načrtovan in sistematičen, kjer je vsaka konkretna situacija v prometu priložnost za učenje. Pomembno je, da otroka vseskozi učimo pravil varnega ravnanja in predvsem razumevanja ter uporabe teh pravil, najprej kot pešca, potem kot potnika in pozneje tudi kot kolesarja.” Ker gre za razvojno pogojen proces, pri prometni vzgoji tudi ne moremo kar preskočiti nekaj korakov in prehitevati, poudarja sogovornica.

Počasi in previdno

Zaradi vsega omenjenega otroci spadajo med ranljivejše udeležence v prometu. Ostali udeleženci v prometu so tako tisti, ki so dolžni dodatno poskrbeti za njihovo varnost in prilagoditi svoje ravnanje. “To pomeni, da smo kot vozniki bolj pozorni na dogajanje in da zmanjšamo hitrost, ker bomo imeli tako več časa za ustrezen odziv, pa tudi da vedno ravnamo strpno.” Dodatna previdnost je potrebna, če so v bližini igrišča, vrtci, šole, nakupovalna središča ter vedno, ko na ali ob cesti vidimo otroke.

K večji varnosti otrok lahko prispeva še sama urejenost cestnega okolja. Tako lahko s fizičnimi ovirami preprečujemo, da bi otroci z igrišča stekli na neposredno na cesto, ali se na primer otrokom prilagodi čas prehoda s podaljšanimi časovnim intervali na semaforjih (ker so ti običajno narejeni po meri odraslega v najbolj aktivni starosti). Hkrati je pomembno, da cestno okolje že s samim videzom (ne le s prometnimi znaki za omejitev hitrosti) voznikom sporoča, da gre za območje, kjer je potrebna dodatna previdnost.

Vedno naj bodo pripeti

Dr. Mateja Markl ocenjuje, da se odrasli, starši in drugi udeleženci prometa v splošnem danes veliko bolje kot nekoč zavedajo skrbi za ranljivejše, tudi za otroke. “V Sloveniji smo v zadnjih desetletjih na tem področju zelo napredovali in število žrtev se je zmanjšalo. Včasih smo govorili o celem razredu mrtvih otrok na leto, zdaj umreta v povprečju dva v starosti do 15. leta.”
Velik delež teh otrok je potnikov in ne aktivnih udeležencev v prometu, še pove. Zato poudari, kako pomembno je, da so otroci ustrezno zaščiteni tudi kot potniki. “Če je otrok ustrezno pripet (mlajši tudi v otroškem sedežu) res na vsaki vožnji, tudi na tistih najkrajših od doma od šole, do vrtca, do trgovine, do babice, potem se njegova varnost močno poveča.” Največja težava so po njenih besedah prav krajše vožnje. “Skoraj nihče ne dvomi v učinkovitost pripenjanja, a pogosto podcenjujemo situacije, ki jih poznamo, in podcenjujemo tveganje ob nižjih hitrostih. A vedeti moramo, da ima varnostni pas največji učinek prav pri nižjih hitrostih, kjer res odloča o tem, kako huda bo poškodba. Prometne nesreče so najpogostejše prav v domačem okolju.”

Vzgoja je proces

Vzgoja otroka naj poteka vse od prve udeležbe v prometu. “To ni področje, ki bi ga lahko puščali do otrokovega vstopa v šolo, ampak je to kontinuirana dejavnost. Z otrokom se o tem pogovarjajmo, ga spodbujajmo k opazovanju in mu poskušajmo razlagati, glede na njegove zmožnosti.

Učimo ga prometnih znakov in signalizacije. “Pri tem mu moramo razložiti, kakšno ravnanje zahteva določeno pravilo ali znak od nas. Otroci ga lahko razumejo drugače kot mi.”

Ko so delali raziskave, kaj otrokom pomeni znak “Otroci na cesti,” so bili odgovori vse od tega, da se moraš držati mamice, do tega, da lahko stečeš na cesto. “Zato ne smemo ostati le pri teoriji, ampak moramo pravila otroku tudi praktično prikazati”, opozarja sogovornica.

V predšolskem obdobju otrok lahko razume nekaj osnovnih pravil varnega ravnanja kot pešec, a jih še ne zmore samostojno izvajati. Majhne otroke moramo zato vedno držati za roko in pri tem ni demokracije, pravi dr. Markl. Ko otroka pripravljamo na samostojno pot v šolo, pa svetuje, da to naredimo postopno – v treh korakih, kot so opisani v okvirju.

Ne zavijajmo jih v vato

Kljub vsemu naštetemu dr. Mateja Markl ne zagovarja pretiranega zavijanja otrok v vato. “Prav se mi zdi, da čim več zares aktivno sodelujejo v prometu, kot pešci in tudi kot kolesarji – vsakodnevno, na aktiven način, vendar v kontroliranih razmerah.”

To pomeni, da imajo spremstvo, dokler je potrebno, in da smo se prepričali ali je prometna situacija razmeroma varna za otoka. Če pa bomo otroka do 15. leta, ko bo šel na avtobus ali še dlje v šolo, vozili, potem težko pričakujemo, da bo pozneje uvideven voznik do pešcev in kolesarjev. Težko se je namreč vživeti v nekaj, česar ne poznamo.

Zato je zelo pomembno, da se otroci učijo v vseh teh dnevnih mikro-izkušnjah, ki jih doživljajo kot potniki, pešci, kolesarji – kot aktivni udeleženci v prometu.”

Priprave na samostojnost: trije koraki do večje varnosti otroka v prometu

Seznanjanje: tik pred šolo in v prvem razredu je zelo pomembno, da se osredotočimo na konkretno situacijo, na pot, ki jo otrok dejansko dnevno uporablja. Z njim moramo skupaj pogledati, kako poteka in katera so kritična mesta, ki zahtevajo dodatno pozornost. Zakon določa, da otroka v prvem šolskem letu na poti v šolo spremljamo in to lahko izkoristimo kot priložnost za pogovor in pojasnila o tem, kaj se dnevno dogaja.
Preverjanje: v drugem koraku preverjamo, ali je otrok že sposoben samostojne udeležbe v prometu. Ko hodimo ob njem, naj nam on razlaga, kaj vidi in kaj razmišlja. Kaj na primer res vidi, ko pogleda levo in desno ter se odloča, ali res lahko prečka cesto. Sledimo otrokovemu miselnemu toku. Na tej stopnji moramo z otrokom tudi oceniti, kdaj je ravnal dobro in kdaj slabo.
Opazovanje: v tretjem koraku otroku že prepuščamo samostojnost in ga samo opazujemo. Če uspešno opravi delo, lahko ocenimo, da je dovolj zrel in bo lahko pot opravil samostojno. Še vedno pa bo morda potreboval pozornost odraslega, če se situacija spremeni, na primer ob delu na cesti, ob prehodu v zimo, ko bo svetloba slabša, ko se pojavijo na cesti kupi snega in podobno. Enako velja pozneje pri kolesarskem izpitu, ko je otrok morda sposoben za samostojno sodelovanje v prometu v svojem šolskem okolišu, ampak izkaznica mu daje pravico, da gre kamorkoli. Tudi tedaj strokovnjaki priporočajo staršem, da prehod naredijo postopoma.