Z revmo za volan

Revmatičnim bolnikom lahko vožnja zaradi prizadetih sklepov in bolečine povzroča kar nekaj težav. Še težje pa jim je, če ne morejo voziti, saj jim pogosto prav vožnja omogoča boljšo mobilnost. Kdaj se torej revmatiki lahko usedejo za volan in se varno podajo v promet?

Revmatičnih bolezni je več kot sto, od vnetnih bolezni, ki se lahko pojavijo že v mladosti, do najpogostejše osteoartroze, ki je degenerativna revmatična bolezen predvsem starejših. Poznamo tudi revmatične bolezni, ki ne prizadenejo le sklepov in hrbtenice, temveč tudi kožo, mišice, oči, živčevje in notranje organe, torej celo telo. Skoraj vse so povezane z bolečino.

Po navedbah prim. Mojce Kos Golja, dr. med., upokojene specialistke interne medicine in revmatologije, ima osteoartrozo ima kar 80 odstotkov ljudi starih več kot 65 let, vnetno revmatično bolezen pa ima dva do tri odstotke slovenskih prebivalcev, torej med 40.000 in 60.000 ljudi. Na vozniške sposobnosti revmatika lahko vplivajo okorelost, slabša gibljivost, slabši vid, manjša mišična moč, nekatera zdravila in seveda že bolečina sama. Težave so odvisne od vrste bolezni, od aktivnosti bolezni (ali je v zagonu ali v mirovanju) in katere sklepe prizadene. Včasih so za lažjo in varnejšo vožnjo v vozilu potrebne nekatere prilagoditve.

“Spodbujamo bolnike, da čim bolj normalno in polno živijo, vsaj ko je zdravljenje uspešno. Zelo nepravično bi bilo, če bi jim prepovedovali vožnjo z avtomobilom ali pridobivanje vozniškega izpita. Opozoriti pa jih moramo na vse, kar se lahko zgodi in kar vpliva na varnost pri vožnji. Kadar bolnik oceni, da za vožnjo ni sposoben, je seveda prav, da ne vozi,” pravi zdravnica.

Vnetna revmatična bolezen je pogosto povezana z obdobji zagona in obdobji mirovanja. V aktivni fazi bolezni so sklepi lahko zelo otekli in boleči in tedaj je vožnja lahko onemogočena. Težko je voziti, ko so sklepi trajno prizadeti zaradi dolgotrajnih vnetij.

Večinoma gre, le včasih ne

A danes, ko vnetne revmatske bolezni praviloma odkrivajo hitro, jih uspešno zdravijo in to pomaga preprečiti večino invalidnosti, ki bi bolniku vožnjo povsem onemogočila. “Največ težav imajo lahko bolniki s ankilozirajočim spondilitisom, kjer lahko cela hrbtenica vključno z vratnim delom otrdi in zaradi tega bolniki ne morejo obračati glave. A tudi ti si lahko pomagajo z dodatnimi in prilagojenimi ogledali.”

Izkušnje dolgoletnega revmatika

Andrej Gregorčič, predsednik Društva revmatikov Slovenije, je revmatik že 58 let, voznik pa 40 let. Vozi kombinirano vozilo Društva revmatikov Slovenije. V povprečju prevozi od tisoč do 1500 kilometrov na mesec. Vozil ni le pred leti, ko je imel določeno obdobje težave s kolkom, dokler mu ga niso zamenjali. “Nisem povsem prenehal voziti, a v določenih trenutkih je bilo izjemno težko in takrat sem volan raje pustil, ker so bile bolečine v kolku tako močne, da nisem mogel premikati noge. Ko so mi kolk zamenjali, je šlo spet brez težav.”

Zaradi otrdelega vratu ne more obračati glave. “Ko je vrat še trdel, me je bolelo, nisem upal na dolge vožnje, a danes ne boli več in vožnja mi ne dela težav, le navaditi sem se moral, da se zanašam samo na ogledala. Nič se ne obračam in marsikdo se čudi, kako kljub temu manevriram po parkirišču.”

Kaj vpliva na vožnjo revmatika?

Tudi prim. Mojca Kos Golja, dr. med. ugotavlja, da bolečina lahko pomembno vpliva na vož-njo. “Lahko jo seveda lajšamo z zdravili, a v aktivnem obdobju bolezni in še preden zdravilo začne delovati, bolečine lahko zelo motijo zbranost pri vožnji in bolniki gotovo ob njej težje upravljajo vozilo.”

Najbolj značilna težava revmatikov je prizadetost sklepov in hrbtenice, ki največjo škodo utrpijo pri vnetnem revmatizmu. Glede na vrsto vnetne revmatske bolezni pa lahko utrpijo spremembe tako mali sklepi na rokah in nogah kot tudi veliki sklepi, kot so rame, kolki, kolena in gležnji.

“Običajno so pri bolezni starejših – pri osteoartrozi prizadeti predvsem posamezni sklepi. Pri vnetnem revmatizmu pa so lahko prizadeti prav vsi sklepi, mali in veliki, še posebno če bolezni ne odkrijemo dovolj zgodaj in ni dovolj zgodaj uvedeno zdravljenje.” Sklepi so lahko tudi daljši čas okoreli, še posebej zjutraj, preden se razgibajo.

Nekoliko manj znano je, da so pri veliko revmatskih bolez-nih lahko prizadete oči in vid. Vnetje roženice (keratitis) je pogostejše pri revmatoidnem artritisu in vnetje šarenice (iritis, uveitis) pri ankilozirajočem spondilitisu. Še posebno pa so suhe oči in vnetja roženice značilni za Sjögrenov sindrom, ker so pri tej revmatični bolezni prizadete tudi solzne žleze.

“Na revmatikovo vozniško sposobnost lahko vplivajo tudi zdravila,” poudarja prim. Mojca Kos Golja. “Vsak bolnik mora ob jemanju zdravil prebrati navodilo, če so v njih kakšne omejitve glede vožnje. Med zdravili z omejitvami so nekateri antirevmatiki in nekatera zdravila npr. proti depresiji, nespečnosti in razna druga, ki jih tudi prejemajo nekateri revmatološki bolniki. Poleg tega je treba paziti še na medsebojno delovanje zdravil, kadar jemljemo več zdravil hkrati,” opozarja zdravnica.

Najtežje je ob bolečinah

Predsednik Društva revmatikov Slovenije Andrej Gregorčič ugotavlja, da je vožnja za revmatika lahko včasih težka, še posebno ob bolečinah. “Na cesti moramo biti pripravljeni na takšne in drugačne situacije. Če so prisotne hude bolečine, lahko močno zaviranje, hitro zavijanje in podobni manevri povzročijo še dodatno bolečino in tedaj pri vožnji gotovo ne moremo biti 100-odstotni.”

Kot še pravi, so lahko pomembna ovira tudi zelo prizadeti sklepi. “Kadar je vožnja težka, je res bolje, da nismo za volanom. A kadar je bolezen v mirovanju, kot je trenutno pri meni, se da voziti.”

Kot ugotavlja, pomaga tudi znamka avtomobila. “V nizka vozila se sam ne spravljam rad, saj je težko priti že noter in ven. Najbolje se počutim, če lahko sedim malo višje in imam hrbet lepo zravnan,” še razloži sogovornik, ki mu vožnja kombiniranega vozila zato še bolj ustreza, še posebno, ker ima vozilo društva tudi avtomatski menjalnik, ki dodatno olajša delo.

Življenje se obrne na glavo

S težavami revmatikov v vsakdanjem življenju in tako tudi pri vožnji se veliko srečuje delovna terapevtka Barbka Huzjan s Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. “Srečujem se predvsem s tistimi, ki so v preteklosti živeli še dokaj normalno življenje, a se jim je to obrnilo na glavo. V začetni fazi bolezni, ko je ta v zagonu, morda niso mogli niti vstati iz postelje, se urediti, poskrbeti za osnovne dejavnosti in za družino. Ko se bolezen nekoliko umiri, lahko začnejo razmišljati še o drugih področjih življenja in tedaj jim je mobilnost zelo pomembna. Za vožnjo se odločijo, ker je zanje to bolj udobno in varno, pa tudi zaradi manjšega tveganja okužb,” razloži sogovornica.

Večinoma bolniki pri tem vzamejo v zakup svoje omejitve, zato se odpravijo od doma pravočasno, razmislijo, kje bodo parkirali in podobno. “Pomembno jim je, da lahko ohranijo vlogo voznika in z njo večjo kakovost življenja. Lažje gredo do zdravnika, sorodnikov, po večjih nakupih, lažje ostanejo produktivni in vključeni v družbo.”

Kot še opaža Barbka Huzjan, so bolniki sami praviloma tudi dovolj ozaveščeni, da se v času močnih zagonov bolezni, ko imajo velike težave že doma, ne usedejo v avto in ne vozijo, kadar to ni varno. To velja tudi takrat, kadar morajo jemati močna protibolečinska zdravila in so zaradi tega omotični in zaspani.

S prilagoditvami gre lažje

A tudi ko je bolezen v mirovanju ali le počasi napreduje, določene stvari morda ne gredo več kot prej. Težava sta lahko dolgotrajno sedenje in držanje volana. Barbka Huzjan svetuje, da si ob daljših vožnjah revmatiki skušajo organizirati pot tako, da imajo vmes premore.

Ob dolgotrajnem držanju volana lahko pride do mišičnega krča ali povečanja bolečine, zato svetuje, da voznik revmatik, kadar je to mogoče (ko vozilo stoji), volan spusti in roke razgiba. Če to ne gre, pa naj med vožnjo vsaj nekoliko razgibajo prste, a pri tem še vedno varno držijo volan.

Zelo pomembna je možnost nastavitve hrbtnega in sedalnega dela sedeža, kar omogoča lažjo vožnjo, pa tudi lažje vstopanje v vozilo in izstopanje iz njega. Pri omejeni gibljivosti vratu so, kot pravi, zelo pomembna ogledala. “Dobro je, da imajo bočna ogledala prizmatični del, ki omogoča tudi pogled v mrtvi kot. Za vzvratno gledanje revmatiki pogosto namestijo še dodatna vzvratna ogledala, ki pridejo prav tudi nerevmatikom. Če na primer vozimo otroka, se nam med vož-njo ni treba obračati nazaj.”

Vožnjo olajšajo še samodejni menjalnik in nekatere druge prilagoditve vozila. Ključi imajo lahko odebeljen nastavek za lažji prijem. Volan si lahko vozniki ovijejo, da je prijem mehkejši, debelejši in tudi top-lejši, saj mraz lahko povzroči dodatne bolečine, nekateri avti pa imajo električno ogrevane volane. Nekatere prilagoditve si revmatiki omislijo kar sami, na primer kakšno zanko, da lažje zaprejo prtljažnik, dodatne blazine za podporo hrbta ali vratu in podobno.

Andrej Gregorčič pravi, da za revmatične voznike velja enako kot za vse ostale: treba je uporabljati predvsem zdravo pamet. “Če nismo sposobni ali so bolečine prehude, potem pač ne vozimo. Če bo moje zdravstveno stanje kdaj toliko slabše, bom sam rekel, da je dovolj. Če se bom počutil kot sedaj, pa bom seveda zaprosil tudi za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ko bo čas za to,” pravi.

Vse več jih je: vozniki z različnimi vrstami revmatizma

Najpogostejša oblika revmatizma je osteoartroza, ki je povezana predvsem s starostnimi spremembami sklepov in hrbtenice. Zanjo so značilni obraba hrustanca in kostni izrastki. S podaljševanjem življenjske dobe je voznikov z osteoartrozo vse več. Bolečine so hujše po obremenitvah, v mirovanju pa jih skoraj ni, le zjutraj in po mirovanju se lahko pojavi krajša okorelost. V nasprotju z vnetnim revmatizmom osteoartroza praviloma napreduje počasi in prizadene le posamezne sklepe, najpogosteje velike sklepe, kot so kolki in kolena. Tedaj tudi vožnja, predvsem uporaba pedalov, lahko postane problem. Manj okretni so tudi prsti na rokah, ko se zadnji členki značilno zadebelijo in lahko nekoliko ovirajo rokovanje z volanom.

Druge štiri skupine revmatičnih bolezni so še vnetni revmatizem, kamor spadajo revmatoidni artritis, ankilozirajoči spondilitis, psoriatični artritis in drugi spondiloartritisi. Med s kristali povzročenimi sklepnimi vnetji je najbolj znan protin. V skupino zunajsklepnega revmatizma med drugim spada tudi fibromialgija. Še ena skupina redkejših revmatskih bolezni pa so sistemske vezivnotkivne bolezni in sistemski vaskulitisi.