Na pedalih: Porečanka, najlepša kolesarska pot daleč naokoli

Najprej o imenu; meni najljubše je Porečanka, najbolj znana je kot Parenzana, domačini Istrani pa ji rečejo Istrijanka. Sami se odločite. Parenzana je zato, ker se konča v Poreču. Tako se je imenovala tudi železniška proga, ki je po točno tej poti oziroma tiru povezovala Trst s Porečem. 

Nekdanja ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Trstom in Porečem, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935, je dobila ime po besedi Parenzo - italijanskem poimenovanju mesta Poreč, zaradi česar jo imenujemo tudi Porečanka. Pomenila je povezavo zaledja z obmorskimi kraji in je tako močno prispevala k gospodarskemu razvoju Istre.
Parenzana je bila dolga 123,1 kilometra, povezovala je 33 istrskih krajev od Trsta do Poreča, tako da bi danes potekala po teritorijih treh držav: Italije 13 km, Slovenije 32 km in Hrvaške 78 km. Vagoni so bili dolgi 8,5 m. Potniški so imeli po 30 sedežev, lahko so jih osvetlili s petrolejkami, imeli so balkone, ni pa bilo toaletnih prostorov. Uporabljali so še tovorne (tako odprte kot zaprte) in prtljažne vagone. Tik pred ukinitvijo proge je bilo v prometu skupno 180 vagonov.
Zaradi številnih ovinkov in vzponov je bila povprečna hitrost vožnje zgolj 25 km/h, tako je celotno potovanje med Trstom in Porečem skupaj z vsemi postanki trajalo približno 7 ur. Počasna vožnja je potnikom omogočila, da so lahko vmes skočili z vlaka, da so si odtrgali kašen sadež iz v sadovnjakih ob progi ali odtočili (v vagonih namreč ni bilo sanitarij). To so izkoriščali tudi mnogi "slepi potniki", ki si niso mogli privoščiti ne ravno poceni vozovnic, da so se izognili kontrolam. Včasih je na najbolj strmih odsekih lokomotiva "omagala" in so potniki morali izstopiti ter vlak poriniti. Včasih so hudomušni otroci na vzponu tračnice namazali s figami, zato se je vlak ustavil in nadaljevanje vožnje je bilo možno šele, ko so jih očistili. Tako so zapisali v zgodovini te železniške povezave. 
Železnico so ukinili leta 1935, vendar je kljub samo 33 letom obratovanja zapustila neizbrisen pečat v celotnem območju. Ob stoti obletnici otvoritve proge je prišlo do pobude za svojevrstno obnovitev te edinstvene železnice, ki je v začetku 20. stoletja povezovala ljudi in narode.

Že zaradi njene zgodovine kolesarje tako močno vleče na to pot. O Parenzani sem slišal same pohvale, zato sem se je lotil zgolj s sledjo, ki sem si jo vnesel v garminčka na balanci. Tale opis ne bo turistično usmerjen, ker taki so vsi, ampak bolj kolesarsko oziroma izrecno za gravlerje, pardon makadamkarje. Na tem mestu bi mogoče apeliral na nekoga, ki je odgovoren za postavljanje kolesarskih smerokazov. Če ne veš, v katero smer kaže smerokaz in koliko je do cilja ali naslednje postaje, potem si brez zemljevida izgubljen. Vem, v vsakem primeru moraš imeti v žepu papirnati zemljevid, ker razne elektronske sledi lahko izgubijo signal ali pa enostavno nehajo delati. Tokrat sem si s spleta snel samo GPX sled, ker označbam v Sloveniji že dolgo ne zaupam več. Preden se podam na kolesarjenje, kjer še nisem kolesaril, ponavadi naštudiram traso, ceste, pokrajino do podrobnosti. 

Start je v Miljah, italijanski Muggii

Startal sem v Miljah, Muggii pred Trstom, če prideš s koprske strani ali za Trstom, če prideš iz Trsta. In če nimaš GPX sledi, ni šans, da najdeš Parenzano. Ne rečem, srečaš tu in tam označbo, na kateri piše Parenzana, ampak da bi jim sledil, moraš biti Sherlock Holmes na kolesu. Ni možnosti, da najdeš pravo pot. Torej Milje so najlepša vas na vsej 123 kilometrov dolgi poti Parenzane. Res so krasne, ampak vmes je še toliko lepot, da kolesarju zastane dih tudi pri hitrem utripanju srca. 

Nikamor brez GPX-a

Začetek Parenzane je ob izlitju Osapske reke v Tržaški zaliv, na Stradi della Saline. Sicer to štartno mesto ni na originalni začetni postaji. Železniška proga se je začela na tržaški postaji Sv. Andreja (Campo Marzio, kjer je danes tržaški železniški muzej), kmalu zatem je pri Škednju (Trst) zavila skozi Milje in v Škofijah vstopila na današnji slovenski del Istre. Kolesarska pot Parenzana pa se začne v Miljah.
Brez navigacije kolesar takoj zaide, saj ni nobene označbe, ki bi logično vodila po poti. Asfaltna cesta pelje čez mejni prehod, ki ga ni, čez klanec, po katerem je zmogel tudi vlak, do Škofij in naprej proti Kopru. Zašel bi, če me ne bi vsega zbeganega opazil starejši kolesar na električni specialki, ki mi je namignil, naj mu sledim. Vedel je, kaj iščem. Vedel je, da iščem pot in ne cilj. Vedel je, da sem “smotan” gravler, ki ne ve, kam se podaja in brez elektronike ne bi našel niti glavne železniške postaje v Kopru.

Ravno zato pravim, da Parenzana ni za družinsko kolesarjenje. Razen …

Sledil sem mu, dokler sem lahko, na klancu sem zaostal, ker nisem imel električne specialke, on pa jo je imel. Počakal me je zmagoslavno na vrhu Škofij in odšel po neki drugi cesti. Ostal sem sam s turisti na Parenzani. Do Kopra ne najdeš poti, če nimaš elektronske sledi. V Kopru se nisem ustavljal, bil sem srečen, da grem v pravo smer. Nisem vedel, da ima Izola predor za kolesarje, vedel sem, da ga ima Portorož. Kakšna kolesarska pot je od Milj do Portoroža. Asfaltna in čudovita. Mešanice urbanega in osamljenega kolesarjenja. Nikjer avtomobila, povsod kolesarji in Istra v svojem zalednem razgledu. In povsod pešci, mopedisti, rolarji, tudi tisti na skirojih. Na slovenskem delu Parenzane je samo asfaltna pot in gneča. Zato bi bilo na tej poti mučno kolesariti z do 15 let starimi otroki. S tistimi, ki nimajo prestav na kolesu, pa sploh. Prenevarno je.

Mejni prehod Sečovlje

Čez mejni prehod v Sečovljah greš in čez reko Dragonjo takoj desno na ozko betonirano cesto, ki se kmalu spremeni v makadamsko rajsko pot čez raj, kolesarski raj. Zame, osebno, se tukaj začne prava in resnična lepota Parenzane.
Spet klanec, ampak tisti, ki ne ubije volje, ampak privleče pogum na obraz in v mišice. Vlak ni mogel čez strme klance, zato so vsi klanci na Parenzani dva do tri odstotni. Eni so dolgi, ampak če tisti dan ne bi bilo krepko čez trideset po Celziju, ne bi opazil, da se dviga. Pravi gravler, med katere se štejem, ne gre na pot zato, da bi užival v lepotah pokrajine in vsega turizma, ki to pokrajino spremlja in dopolnjuje, ampak zgolj zaradi makadamskih cest, poti, stezic.
Po Parenzani sem letel na vso moč. Trideset na uro sem hitel z 38 milimetrov širokima pnevmatikama in si predstavljal, kako bi šele letelo, če bi bili široki 42 mm. Tako se makadamkarji zamotimo med vožnjo in ne s tem, kako lepe oljke srečuješ na poti in koliko vinogradov imajo Hrvati in kako lepe vasi so nekje same, ki jih nikoli ne obiščeš, ker greš na morje pač po avtocesti, tako kot vsak normalen človek. Da, za popoln užitek priporočam pnevmatike širše od 40 milimetrov. Ne priporočam gorskega kolesa, ker je trasa za tako kolo dolgočasna. Parenzana je makadamkarska avtocesta, ki ji ni para daleč naokoli. 

Porečanka je najlepša makadamkarica daleč naokoli

Ko prikolesariš do Buj, se vprašaš, kam zdaj, vlak ni mogel čez, Buje so na vrhu hriba. Proga elegantno zavije poroti Grožnjanu, ki je tudi najvišja točka Parenzane. O Grožnjanu ne gre izgubljati besed. S specialko ga redno obiskujem, tudi z avtom, tokrat sem prvič prišel čez tunel po makadamu. Sledi spuščanje proti Oprtalju. Nekje pod vasjo Završje Oprtalj le fotografiraš, potem se spustiš v prestolnico tartufov v Livade. Smer Motovun. Okoli Motovuna, ker vlak ne more čez tako strme klance, kajne? Da. Naokoli do vrha Vižinade. Je to najlepši del Parenzane? Težko je reči, vendar ko prideš na Vižinado, je kot bi prišel v recepcijo toplic. Veš, da se boš spočil. Vižinada je kolesarsko stičišče, iz katerega se gre po celi Istri. Vižinada je čarobni kraj, ki ga ne opaziš iz avta. Sploh ne opaziš, ker imaš občutek, da se tukaj svet konča ali pa začne pot do hotela ob morju. Turisti smo res čudna sorta zapravljivcev prostega časa.

Iz Vižinade prek vinogradov do Poreča

Spuščanje do Poreča je za nas, ki mučimo makadamkarje do zadnje prestave. Kolikokrat sem tam žulil asfaltne ceste ne vedoč, da tik za asfaltom pelje makadam z veliko začetnico. Po slabih 130 kilometrih prideš v Poreč. To je gravlanje, po katerem prideš v cilj spočit. Da, spočit, utrujenost se ne zalepi pod čelado. Spočit, ker si sledil poti in nisi mislil na cilj. Če bi sledil cilju, bi po Zaplotnikovo, prišel v Poreč prazen, lačen pice in žejen piva, tako pa prideš napolnjen s praznino. Energija se je pretvorila v zadovoljstvo. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje tako užival na kolesu ... 
Na uradni spletni strani Porečanke je zanimiva ponudba oziroma priporočilo, ki bi ustrezalo tudi za družinsko kolesarjenje; namreč priporočajo, da celotno traso razdelite na dva, tri ali celo pet dni. Ampak še vedno pravim, da morajo otroci kolesariti s kolesi, ki že imajo prestave. Teren je prezahteven, da bi jih mučili z enoprestavniki. Idealna kolesa so gravel, treking brez dodatne opreme, kot so blatniki, prtljažniki in podobno ali običajna gorska kolesa. Ne pozabite na lučko, kajti nekateri predori niso razsvetljeni ali pa so zelo slabo. Zadostuje tudi lučka na telefonu, vendar z eno roko voziti po takem terenu je lahko nevarno. Za okrepčila ob poti ne skrbite, kajti prečkate kar nekaj obljudenih naselij, vasic in mest. Izvira vode ni nikjer ob poti! Mini servisno delavnico sem videl samo v Grožnjanu. 

Pot nazaj? 

Najbolje, da vas nekdo odloži v Miljah in vas pride iskat v Poreč. Po 130 kilometrih makadamkanja je bolje v Poreču nekaj spiti in pojesti ter počakati na prevoz. Jaz ga nisem imel. Pot po najbližji cesti iz Poreča do Milj je dolga 80 kilometrov, če se pri Bujah spet pridružiš Parenzani ... 210 kilometrov ni preveč za celodneven izlet, ampak potem se mi zdi, da Parenzana izgubi svoj prvotni čar, ki se ti je pričaral s prihodom v Poreč.