Na pedalih: Kolovratenje

Potovanja s kolesom poznamo, odkar poznamo sodobno kolo, ampak kolovratenje ali s tujko bikepacking je nekaj več. Poznamo prizore koles, ki se jih komaj vidi pod tovorom priročnih, prav za kolesa prirejenih torb. Te torbe so spredaj, zadaj, na obeh straneh kolesa in še na krmilu. Kolesarji si opremljajo kolesa z opremo, ki jim pride prav na njihovih potovanjih “okoli sveta” …

Kolesarska potovanja po svetu so bila in so še vedno mikavna, dolgotrajna in nepozabna. Ampak, zaposleni človek, ki se vsakodnevno bori s časom, je take kolesarje praviloma samo ljubosumno opazoval in užival na potopisnih predavanjih, ko so se ti kolesarji s potovanj vrnili domov. Zato se je domislil, da bi to lahko počel tudi sam, a v (zelo) skrajšani obliki. Tako nekako je nastalo kolovratenje oziroma “bikepacking”: na kolo spraviš samo najnujnejšo opremo, ki jo potrebuješ recimo za tri dni in tri noči. Lahko tudi več, lahko tudi manj. Mi smo tujko bikepacking preimenovali v kolovratenje, kar se nam zdi imenitno, ker smo si izposodili ta morda celo slabšalni izraz za nekaj zelo dobrega in novega. Kolovratenje pomeni, da moramo na kolo zapakirati samo najnujnejše stvari in odkolesariti avanturi naproti; najbolje tako, da na kolesu ni nobenih dodatnih nosilcev, čeprav imajo sodobna kolesa za kolovratenje na okvirju že nastavke za montažo posebnih nosilcev. A to je že druga tema …

Torbice, ki ne ovirajo poganjanja pedal

Za pravo kolovratenje, ki vam bi ga radi predstavili tokrat, potrebujemo lahko kolo: lahko je specialka ali gorsko kolo, treking kolo pač ne, ker je preokorno, prepočasno in je bolj namenjeno za kolesarske popotnike. Bistvo je, da so na lahkem in hitrem kolesu vse torbe in torbice pripete brez nosilcev. Na kolesu so lahko štiri takšne torbice. Da, štiri: ena pod sedežem, druga pod ravno cevjo, tretja na ravni cevi okvirja in četrta na krmilu. To je to. V te štiri torbice morate spraviti vse, kar potrebujete za vaše kolovratenje, ki bi ga lahko poimenovali tudi hitrostno ali specialno kolovratenje, ampak ga ne bomo, ker ne bomo komplicirali.
Štiri torbice, ki ne ovirajo poganjanja pedal, to je bistvo. Teža je minimalna, da nas ne omejuje preveč, ko pridejo klanci ali zahtevni spusti. Kolo mora biti še vedno zelo dobro vodljivo, tudi ko poganjamo v stoje. Opozorilo: večini koles v deklaraciji piše, kolikšna je njihova maksimalna dovoljena nosilnost. Zato je najbolje, da izberete makadamkarja oziroma gravel kolo. Ta kolesa že poznamo, kajne? No, lahko pa se odločite za gorsko kolo, če bo vaša načrtovana pot potekala predvsem po najslabših cestah. Ne, po brezpotjih se ne kolesari. Kolesari se po cestah.

Prva in največja torbica

Ta se pripne pod sedež kolesa. Velikosti so različne, tako kot so različni nahrbtniki; največkrat lahko izbiramo med 3-, 4,5-, 5-, in 6-litrsko. Večje so že prevelike in zato moteče pri vožnji. Nujno mora biti iz nepremočljivih materialov, mora imeti zračnik in še notranjo zaščitno vrečko za primer dolgotrajnega dežja. Ta torbica je najbolj izpostavljena, ker je nad zadnjim kolesom, vemo pa, kam šprica, ko se vozimo v dežju. 

Druga je tista pod "štango"

Pod ravno najdaljšo cevjo okvirja pripnemo drugo torbo, ki se mora prilagajati velikosti okvirja. Torej je treba imeti mero okvirja in potem poiskati pravo velikost torbice. Ta je edina, ki je lahko moteča pri poganjanju pedal, če jo preveč napolnimo. Ampak, kolovratniki smo prilagodljivi in se hitro navadimo prilagojenega sloga pedaliranja. 

Tretja torbica je "toaletna"

Ta je pripeta na zgornji strani “štange,” tik pred toporiščem oziroma “fajfo”. To je torbica za hitro prehrano, telefon, šminko, mini fotoaparat, denar, dokumente …

Četrta torbica je na krmilu

Ta je izjemno pomembna, saj nas lahko najbolj ovira pri vožnji. Na voljo je je več velikosti in za več namembnosti. Največje so namenjene za spravilo spalne vreče, na primer, najmanjše pa za najbolj priročne stvari, ki jih ne moremo spraviti v tretjo torbico, ki se nahaja pred “fajfo”.
Še to: da ne boste pozabili na dva bidona, ki sta v standardnih košaricah na standardnih mestih. 

Najprimernejše kolo za kolovratenje

Najbolj primerna so gravel kolesa, ker imajo njihovi okvirji in obročniki večjo nosilnost. Kolovratenje pomeni, da se vozimo tako po lepih kot po zelo slabih cestah, zato je dobro, da so kolesa prilagojena tudi takšnim terenom. Tudi prestavna razmerja so pomembna, ko smo obteženi z dodatno težo, ki jo predstavlja vsa minimalna prtljaga. Seveda lahko uporabite tudi gorsko kolo, če veste, da bo največji delež vaše poti slaba cesta in pa veliko klancev, veliko višinskih metrov. Predvsem zato, ker imajo gorska kolesa še večje prestavno razmerje in ker imajo še širše gume. Ne, ni nujno, da je okvir karbonski, lahko je aluminijast ali tudi jeklen. Seveda je bolje, da je kolo čim lažje, ampak to ni tako pomembno kot je pomembno, da ima optimalno prestavno razmerje glede na pot, ki jo boste prevozili, da je vodljivo kljub prtljagi in da je vse na njem optimalno pritrjeno, da ne moti vožnje. 

Udobje na prvem mestu

Kolo za kolovratenje mora biti udobno zato, ker boste na njem sedeli dlje, kot sedite na običajnih kolesih, ki jih uporabljate za rekreacijo ali šport. Najbolje je, da ima krivo krmilo, ker tako omogoča več vrst prijemov, za kar vam bodo roke, ramena, dlani in vrat še posebej hvaležni. Če imate ravno balanco, je možen samo en prijem in telo se zato hitreje utrudi. Geometrija gravel oziroma makadamkarskih koles je veliko bolj udobna: medosna razdalja je daljša, vsi koti okvirja so prirejeni udobnosti na cesti, plašča sta širša, lahko tudi bolj groba, sedeži so udobnejši.

Samo nujna oprema

Najdražji kos opreme je priročni šotor: če hočete šotor za kolovratenje, ki je drugačen od vseh, ki ste jih do zdaj videli. Prvo pravilo vse opreme je, da je vsak kos najlažji v svoji blagovni skupini. Vse, kar kupite za kolovratenje, mora biti zelo lahko in zelo vsestransko. Od jedilnega pribora do spalne vreče. Če se odločite, da boste spali na turističnih kmetijah ali pač kolesarskih postojankah, tudi v turističnih sobah, ni nič narobe: v torbah boste imeli veliko več prostora za druge stvari ali pa boste s seboj vozili manjše torbice, kar bo omogočilo lažje kolesarjenje. Mi smo bolj za to obliko kolovratenja, ker smo na lastni koži občutili, kako grozno je po celodnevnem kolesarjenju spati na trdih tleh v ultralahki spalki pod minimalističnim šotorom. Ni dobro, sploh, če dežuje. Kolesarske postojanke so povsod in nikoli prazne. Žur po celodnevnem kolesarjenju je tako zagotovljen. Že če si samo med sabo opišete preživeti dan na kolesu, je ogromno za povedati.

Kam na kolovratenje?

Kolovratenje so kolesarski izleti, ki trajajo toliko časa, kolikor imate s sabo opreme. Torej le nekaj dni in noči. Kolovratenju nekateri rečemo tudi vikend kolesarjenje, saj običajno prespimo dvakrat. Seveda se bo vsakdo sam odločil. Bistvo kolovratenja je vseeno kolesarjenje. Še natančneje; kolesarjenje z možnostjo samooskrbe za prenočitev. Kolovratenje okoli Slovenije je zelo modno med kolesarji. Če recimo takšen krog znese približno 1200 kilometrov, bo treba prespati večkrat, kajne? Mi smo bolj za polovične različice. Kolovratenje iz Ljubljane prek Brkinov na morje in prek Vršiča nazaj. Krasna ideja.