1987
+386 1 530 53 53
Kolesarji so začeli oblegati gorske koče, gorske vrhove, planine in višavja. Koga to moti? Planince in pohodnike. A če poznamo osnovni kolesarski bonton, bi morali vsi skupaj v sožitju uživati v naročju narave. Pa ni vedno tako, kajne. Osnovno pravilo za kolesarje, ki se mi, mimogrede, zdi imenitno in je zraslo na mojem zelniku: če gorska koča nima stojal za kolesa, potem tu kolesarji niso dobrodošli. Nenapisano pravilo je zdaj napisano. In kar precej resnice je v tej moji trditvi …
Če ni stojal za kolesa, pomeni, da je koča namenjena pohodnikom, gornikom. S tem se strinjam in zato ne vidim razloga, da bi s kolesom rinil tja gor. Saj je vrhov in koč, ki jim na vratih celo piše, da smo kolesarji dobrodošli, dovolj. Celo ponujajo kolesarsko klobaso oziroma jedilnik. Priznajte, da imam prav.
S pojavom električnih koles so vrhovi še bolj oblegani
Res je in drži kot pribito. Ravno, ko je gorsko kolesarjenje začelo izgubljati sapo in je vse več kolesarjev kolesa s tolstimi gumami zamenjalo za specialke, so se pojavila električna kolesa. Vrhovi so spet postali dostopni: ni treba, da si Pogačar, da bi prišel do gorske koče, do katere si nekoč z lahkoto prikolesaril. Začela se je invazija na najhujše klance in do najbolj oddaljenih gorskih zavetišč. In ta invazija se samo še stopnjuje - z njo pa veljava osnovnega kolesarskega bontona. Nikjer ni napisan, samo zdrava pamet ga narekuje. Zdravo pamet vklopiti pri maksimalnem srčnem utripu, pa čeprav na električnem kolesu, je vedno zelo težko, zato moramo na bonton misliti že doma, ko načrtujemo kolesarski izlet oziroma kolesarsko turo.
Ne kolesari tam, kjer bi še tebe motili kolesarji!
Srečati kolesarja tam, kjer ga res ne pričakuješ, je lahko posledica dveh dejavnikov: da je kolesar brez osnovnega bontona ali pa da gre za turnega kolesarja. Če ste zastrigli z ušesi, moram razložiti, da obstajajo tudi turni kolesarji, ki - uradno - spadajo pod okrilje Planinske zveze Slovenije. Oni so organizirani in so člani Komisije za turno kolesarjenje. In oni že vedo, kako se obnašati v gorah s kolesom. In se tako tudi obnašajo. Tisti, ki jim ne sledijo, pa se ne obnašajo tako in zato ogrožajo sožitje med gorniki in kolesarji v gorah.
Turni kolesarji poskrbijo za pravila in obnašanje s kolesi v gorah
Turni kolesarji so koristni, ker so borci za sožitje v gorah; vsrkavajo vse pritožbe gornikov, pohodnikov, planincev in iščejo odgovore. Pa tudi opravičila. Na spletni strani pod okriljem Planinske zveze Slovenije je napisan pravilnik: Turno kolesarstvo v zakonskih okvirih.
Najprej poglejmo, kaj pravi Zakon o planinskih poteh: Vožnja s kolesi ni dovoljena (19. člen, (3) odstavek) po planinskih poteh, ki ne potekajo po poljskih poteh in gozdnih prometnicah, razen po poteh, ki jih določi minister, pristojen za šport, in so označene.
Zakon o gozdovih določa določa: Vožnja s kolesi je dovoljena na gozdnih cestah, če z režimom uporabe gozdne ceste ni določeno drugače; gozdne ceste morajo biti označene kot gozdne ceste, in da jih uporabniki lahko uporabljajo na lastno odgovornost (10., 37., 38., 39. in 40. člen), na gozdnih vlakah in drugih poteh, če so označene (10., 40. člen). Vožnja s kolesi ni dovoljena (37., 40. člen) zunaj gozdnih cest, izjema je samo reševanje. Zakon o ohranjanju narave določa omejitve glede dejavnosti in postopek prevlade javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave.Kdor si prebere samo naštete zakone, bi moral vedeti kako se obnašati s kolesom v naravi. Pravzaprav bi si tole moral prebrati prav vsak kolesar, ne samo gorski.
10 pravil obnašanja gorskih kolesarjev v naravnem okolju
Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Odborom za gorsko kolesarstvo Kolesarske zveze Slovenije že pred leti izdalo zgibanko z določenimi kolesarskimi pravili. Namen je bil ozaveščanje in uveljavitev kolesarskega bontona.
| 1. Uporabljajte le tehnično brezhibno kolo in primerno opremo. Pred vsako turo skrbno preglejte vaše kolo in se prepričajte, da je res vse v redu z njim. Uporabljajte primerno obleko in obutev, rokavice, obvezno nataknite čelado in kritično ocenite svoje lastne sposobnosti. |
| 2. Skrbno načrtujte svoje kolesarske ture. Prilagodite jih letnemu času, vremenskim razmeram in svoji trenutni telesni pripravljenosti! Izogibajte se priljubljenim planinskim in sprehajalnim točkam. Če je do izhodišča ture daleč, se do nje zapeljite z vlakom. |
| 3. Vozite le po primernih, dovolj širokih gozdnih, vaških, poljskih, kolovoznih ter podobnih poteh in cestah. Dovolj široke poti so tiste, na katerih se lahko srečata kolesar in pešec oziroma dva kolesarja. Ne vozite se izven utrjenih poti. Vožnja po zavarovanih območjih (npr. močvirjih, rastiščih zaščitenih rastlin) ter travnikih in smučarskih progah je strogo prepovedana. |
| 4. Ne divjajte. Pred nepreglednimi ovinki zmanjšajte hitrost! Pri zaviranju ne blokirajte gum, saj takrat puščate sledi, ob tem pa tudi slabo zavirate. Ne povzročajte nepotrebnega hrupa. |
| 5. Na vseh nekategoriziranih cestah in poteh imajo prednost pešci. Ko jih srečate, jih vljudno pozdravite in jih prosite za prostor! Če ne gre drugače, stopite s kolesa. Na vseh utrjenih poteh in cestah upoštevajte nevarnost srečanja z gozdarsko in kmetijsko mehanizacijo, ter upoštevajte gozdarsko, gorskokolesarsko in planinsko signalizacijo. |
| 6. V naravi ne puščajte odpadkov. Zračnice, embalažo in druge odpadke odnesite nazaj v dolino. Uporabljajte biološko razgradljiva olja in maziva. |
| 7. Spoštujte kmetovalce in gozdarje ter cenite njihovo delo. Ne plašite divjadi in domačih živali. |
| 8. Če si želite hitrosti in dokazovanja, se udeležite tekmovanj z gorskimi kolesi oziroma uporabljajte za to posebno označene poti in poligone. |
| 9. Včlanite se v klub gorskih kolesarjev. Če ga v vašem kraju še ni, ga s somišljeniki ustanovite sami. Podpirajte akcije za varovanje okolja. |
| 10. Pravi gorski kolesar ni divjak, temveč je naravovarstveno ozaveščen športnik. Zaveda se, da je tako kot vse človeštvo tudi njegov šport odvisen od naravnega ravnovesja ter se temu primerno tudi vede. |
