Gorništvo, pohodništvo in ostali izleti v naravo so v Sloveniji zelo priljubljeni - in iz leta v leto je tistih, ki aktivni oddih poiščejo v hribih in gorah, več. Toda do izletniških ciljev se je treba pripeljati - večina na izletniška izhodišča pride s svojim avtom. Tako kot na običajnih cestah tudi na gorskih cestah veljajo zakoni in pravila – napisani in nenapisani. Kakšen je vozniški bonton v gorah?
Marsikdo med nami avtomobile, motorje, avtodome in ostala vozila v gorah vidi kot vsiljivce v neokrnjeni naravi - in kot potuho tistim, ki se jim v gore ne ljubi peš. Vendar je veliko takšnih, ki v gore zaradi starosti, bolezni ali drugih objektivnih razlogov ne morejo. Med nami so pohodniki, ki so vse življenje hodili v gore, pa jim starost ne omogoča več dolgih in napornih pohodov - njihova gorniška “duša” pa si še vedno želi gora, njihove lepote in miru. Med nami so tudi družine z majhnimi otroki, ki še ne zmorejo premagovati fizičnih naporov gorskih pohodov. Pa tudi takšni so med nami, ki si pač želijo z avtom pripeljati čim bližje svojim izletniškim ciljem. Nimamo jih pravice obsojati, lahko pa jim svetujemo, kako se obnašati z avtom v gorskem svetu. Tako kot na običajnih cestah tudi na gorskih velja avtomobilski bonton …
Poti so v gorah, cesta vodi do izhodišča
Na izhodišča izletniških ciljev pogosto vodijo ceste - boljše ali slabše, široke ali ozke. Tem je treba seveda prilagoditi način in slog vožnje, pri vožnji upoštevati razmere in spoštovati druge udeležence v (gorskem) prometu. Čeprav visokogorski svet že na dostopih ponuja lepe razglede, se mora voznik vselej osredotočati na cesto pred seboj. Kot smo tovariški v gorah, ko srečujemo druge gornike, tovarištvo udejanjimo tudi na cesti proti izhodišču. V gorah velja poseben red - in tak naj velja tudi na cestah do gorniških izhodišč - brez hitenja in živčnosti.
Nenapisano pravilo prednosti
Gorniški avtomobilski bonton se začne že pri vožnji po ozkih in pogosto zavitih ter strmih gorskih cestah. Tako kot na gorskih poteh in stezicah tudi na gorskih cestah velja nekaj pravil. Na primer, da ima prednost tisti, ki se pelje po klancu navzgor, saj lahko ustavitev v klancu povzroči dodatne težave. Pri vožnji bodite pozorni tudi na položaj avtomobila na cesti: predvsem v ovinkih in serpentinah zavzemite le toliko prostora na cesti, kot je nujno potrebno za varno vožnjo. Vsako srečevanje je lahko težavno. Prav tako se zavedajte, da kolesarji, ki pritiskajo pedala v klanec navzgor, porabljajo veliko energije in vožnja mimo njih na prekratki bočni razdalji ni samo nevarna, ampak tudi skrajno nespoštljiva. Enako kot pri vožnji v vsakodnevnem prometu se na gorskih cestah vozite le po desni strani vozišča. Vsakršno “sekanje” ovinkov je nepotrebno in je lahko tudi nevarno.
Vsi imamo pravice, vendar so naše dolžnosti pomembnejše
Gore in hribi so dostopni vsem obiskovalcem, a to ne velja za zemljišča, travnike in gozdove ob dovoznih cestah, ki imajo praviloma svoje lastnike. Če ne maramo, da nam kdo parkira na domačem dvorišču, moramo tudi sami pazljivo parkirati na tujih zemljiščih. Ne začnimo svoje poti s slabo voljo in prepirom z domačini, ki se jezijo, ker smo jim zaparkirali dovoz v njihov gozd.
Na urejenih ali vsaj pogosto uporabljanih parkiriščih ne bi smelo biti težav, a tudi na takšnih velja upoštevati nekaj nasvetov: poskrbite, da pri parkiranju s svojim avtom ne zavzamete nepotrebnega prostora, parkirajte tako, da ste obrnjeni proti dolini oziroma da se lahko po končanem izletu preprosto odpeljete naprej, da z svojim avtom ne zaparkirate drugih avtov in da ne ovirate poti reševalcev na intervenciji.
Ustrezen korak, ustrezna prestava
Enako kot se v gore in na hribe vzpenjamo s hitrostjo, ki jo zaradi naše fizične moči zmoremo, je pomembno tudi, da vožnjo z avtomobilom prilagodimo zahtevnosti ceste in strmine.
Vožnja po klancu navzdol je enako zahtevna kot vožnja po klancu navzgor. Če se pri vožnji navzgor vozniki ubadamo s pravilno prestavo našega menjalnika (z avtomatskim menjalnikom te težave ni), da motor v avtu ne bi ugasnil ali da ne imel dovolj moči za premagovanje strmine, je treba skrbeti tudi za ustrezno hitrost pri spuščanju po strmih klancih. Priporočamo upoštevanje pravila, da naj po klancu navzdol vozimo z enako prestavo, kot jo uporabljamo za vožnjo navzgor. Navzdol je hitra vožnja še prej prehitra, saj je zavorna pot po klancu navzdol bistveno daljša kot po ravnini ali klancu navzgor.
Bodi dosegljiv
Zaveden pohodnik bo na listek, ki ga bo zataknil za brisalec vetrobranskega stekla, zapisal uro in datum prihoda, pohodniški cilj ter telefonsko številko svojega mobilnega telefona. Odsvetujem, da listek puščate na notranji strani, ker se na soncu močno segreje, listek pa je kot pod povečevalnim steklom. Listek zataknite za brisalec, vetrobransko steklo pa zaščitite s senčnikom, če je avto izpostavljen soncu.
Bonton v hribih, bonton na cesti
Na koncu le še to: bonton, ki gornike zavezuje k spoštljivemu ravnanju in sožitju z drugimi v gorah, naj velja tudi, ko sedimo za volanom avtomobila. Izleti v gore in hribe nas pomirjajo in poživljajo, zato si lepih izkušenj ne kvarimo z živčnostjo, egoizmom in neučakanostjo za volanom avta na poti do našega izletniškega cilja!