Formula uspeha?

Pri Škodi se ne držijo vedno avtomobilskih pravil; lep primer je novi kodiaq, ki z merami sili v zgornji razred cestnih terencev, s ceno pa – večinoma – v razred nižje. Se formula obnese? Rezultat smo izračunali na osnovi najbolje motoriziranega in opremljenega kodiaqa …

Novi kodiaq je še ena Škodina uspešnica – pri nas so kupci razgrabili vse kodiaqe, ki jih bodo letos v Škodini tovarni v Kvasinyju izdelali za slovenski trg. Kupcem je očitno všeč kodiaqova sodobna oblika, še bolj pa zagotovo prostornost; v malce manj kot 4,7 metra dolgem avtu je prostora za pet odraslih in ogromno prtljage, v sedemsedežni različici pa še za dva (malo manj odrasla) potnika v tretji vrsti. S prostorskimi lastnostmi se kodiaq zares lahko postavi ob bok največjim cestnim terencem – na zadnji klopi je prostor kraljevsko odmerjen. V prtljažnik gre od 560 oziroma 765 litrov prtljage (odvisno od položaja zadnje drsne klopi), če zadnjo klop prekucnemo naprej, pa dobimo več kot 2 kubična metra uporabnega prostora.

Armaturna plošča sledi Škodini oblikovalski filozofiji in ponuja preglednost, velik zaslon multimedijske naprave in dobro ergonomijo. Pripomb na obliko, materiale ali kakovost izdelave nimamo; z izdatno in za doplačilo električno nastavljivimi sedeži si hitro najdemo pravi položaj za volanom, precejšnja višina sedenja in veliko steklenih površin pa zagotavljajo dobro preglednost. Preskusni kodiaq je bil opremljen z najmočnejšim dizelskim motorjem – 2-litrski TDI s 140 kW in 400 Nm ponuja veliko prožnosti in v povezavi s sedemstopenjskim DSG menjalnikom tudi veliko udobja. A tako opremljen in motoriziran kodiaq tehta 1,8 tone, zato ima motor pri pospeševanju kar nekaj dela, kodiaq pa se ne zdi tako poskočen, kot kažejo motorne zmogljivosti. Masa in aerodinamično velika površina poskrbijo tudi za nič kaj nizko porabo goriva – z manj kot 7 l/100 km se boste težko peljali, 9 l/100 km pa ni težko preseči.

Modularna platforma in sodobno zasnovano podvozje kodiaqu zagotavljata natančno in lahkotno vodljivost, šele ob hitrih menjavah smeri pa avto opozori na precejšnjo maso in višje težišče. A kodiaq je (velik) osebni avto in ne okoren terenec, zato ga je užitek zapoditi po odprti cesti, čeprav je njegovo vzmetenje razmeroma mehko nastavljeno. Za doplačilo in z izbiro športnega voznega programa sistema DCC ga lahko tudi otrdite, a divjanje med ostrimi ovinki kodiaqu v resnici ne pristoji najbolje. Se pa kodiaq kar dobro znajde tudi na brezpotju, če to ni prestrmo ali prespolzko; Haldexova lamelna sklopka se odziva hitro, z vklopljenim terenskim programom vožnje pa zna kodiaq tudi počasi in natančno zlesti prek bolj grobih pasti na brezpotjih.

Paket opreme style, ki je najvišje v kodiaqovem ceniku, ponuja veliko, a še zdaleč ne vse. Z dodajanjem opreme za udobje (električno pomični sedeži), prestiž (alcantara na sedežih), uporabnost (predelna mreža v prtljažniku), povezljivost (sistem “smart link”), terenske vozne lastnosti (dodatna zaščita podvozja), varnost (radarski tempomat) in še veliko več, cena hitro zraste v višave – in se oddalji od tako privlačnih cen v kodiaqovem osnovnem ceniku. Povedano drugače; namesto 35.000 evrov za različico brez dodatne opreme je treba za tako opremljenega kodiaqa plačati več kot 50.000 evrov. Formula iz uvoda je torej takšna: kodiaq ponuja ogromno avta za zares zmerno ceno, a le, če znate biti skromni pri opremi …