Doživetje: Citroen ami cargo

Citroenov električni štirikolesnik ami - da to ni avto, velja v izogib nesporazumom omeniti že na začetku - je eno od avtomobilističnih presenečenj tega leta. Šarma temu simpatičnemu štirikolesniku vsekakor ne manjka, a ker to ni igrača in ker ga pri Citroenu resno predstavljajo kot rešitev za urbano mobilnost, smo ga pri Motoreviji vzeli pod drobnogled. Še več, kot različico cargo z enim sedežem in nekaj prostora za tovor smo ga za nekaj dni “zaposlili” kot službeni avto za vsakodnevne opravke in z njim naredili nekaj zabavnih, a tudi počasnih, glasnih in neudobnih kilometrov blizu sedeža Avto-moto zveze Slovenije … 

Nenavaden, smešen, prikupen, nepraktičen, čuden, genialen; Citroenov električni štirikolesnik si je tovrstne oznake, pa še kakšno več, prislužil tudi med našim druženjem. Ami je več kot simpatičen, pri marsikateri lastnosti pa vendarle svetujemo malo zadržanosti pri navdušenju. Ljubljana ni Pariz in izzivi naših storitvenih podjetij, trgovcev, obrtnikov ali dostavljavcev, ki so po Citroenovem mnenju ciljna skupina za ta štirikolesnik, so zagotovo malce drugačni kot v velikih urbanih metropolah. 

Štirikolesnik, ne avto

A pojdimo po vrsti. Kot smo že zapisali, citroen ami (v običajni ali tovorni različici cargo) ni avto, pač pa (po zakonu) lahki štirikolesnik kategorije L6e oziroma “kvadrimobil”, kar pomeni, da gre za “motorno vozilo s štirimi kolesi, z maso neobremenjenega vozila do 350 kg (brez mase baterij pri električnih vozilih), katerega največja konstrukcijsko določena hitrostjo ne presega 45 km/h in katerega trajna nazivna moč njihovega elektromotorja ne presega 4 kW”. Vozijo ga lahko vsi, ki imajo vozniško dovoljenje AM kategorije, ki ga lahko pridobimo že s 15 leti, pa seveda tudi vsi tisti, ki imamo vozniško dovoljenje B kategorije. 
Sicer pa je ami 2,51 metra dolg, 1,39 metra širok in 1,52 metra visok štirikolesnik, ki tehta 562 kg (skupaj z akumulatorskim sklopom). Prednji kolesi poganja električni motor z močjo 5,9 kW in navorom 50 Nm, akumulatorski sklop ima zmogljivost 5,5 kWh, kar omogoča do 75 km dosega. Največjo hitrost 45 km/h doseže razmeroma hitro, bi pa ami lahko peljal tudi hitreje, če bi smel. 

Voznikov sedež je preproste plastične konstrukcije, nastavljiv je le po dolžini, sicer pa tanki gumeni oblogi na sedalu in naslonjalu ne ponujata udobja: za plastičnim volanskim obročem je sedenje sicer ergonomsko pravilno, a na daljših vožnjah tudi precej neudobno. V avtu vseskozi malce piha, poleti je zaradi steklene strehe vroče, pozimi verjetno hladno, čeprav ima ami ventilator z grelnikom, ki je usmerjen v vetrobransko steklo. 
Vidljivost iz avta je odlična, okni v obeh vratih imata gibljiv spodnji del, ki se odpira navzgor kot nekoč pri Citroenovem spačku. Da se je desno okno vseskozi odpiralo samo (zatič ni bil pravilno nastavljen), je opozarjalo na to, da ami ni pravi avto: če bi ga ocenjevali po avtomobilskih kakovostnih merilih, bi ami pogrnil že na prvem pregledu. Kovinski okvir kabinske nadgradnje je viden pod plastičnim pokrovom, plastika v notranjosti je cenena, varnostnih naprav, pripomočkov ali konstrukcij ni; ker je ami lahek štirikolesnik, mu ni treba izpolnjevati nobenih varnostnih standardov. S tako počasnim vozilom se boste sicer le težko huje zaleteli, če pa v vas prileti kakšno drugo vozilo, pa ste prepuščeni le svoji trdoživosti. 

“Tovorno” vozilce?

Pri obliki amija gre za zelo preprost, a všečno oblikovan lahek štirikolesnik; jeklen okvir pokriva plastična nadgradnja, katere posebnost je simetrija - prednji del je oblikovan enako kot zadnji, razlika je le v tem, da sta spredaj žarometa, zadaj pa luči. Voznikova vrata so vpeta zadaj in se odpirajo naprej, vrata na desni strani - za katerimi je “tovorni” prostor - pa nazaj.
Omenjeni “tovorni” prostor je v bistvu 260-litrski prtljažnik, v katerega je mogoče spraviti do 140 kilogramov težek tovor. Namesto potniškega sedeža ima ami cargo modularno škatlo iz sedmih polipropilenskih delov, nad njimi je tudi modularna polica, ki prenese težo 40 kilogramov, sicer pa služi kot priročna mizica. 
Plastične police so slabo izdelane iz cenenega materiala. Zgornja polica se odpira proti voznikovemu sedežu, kar pomeni, da je edini način, kako zlahka priti do predmetov, odstranitev pokrova. Zadaj desno je še en prostor za tovor oziroma prtljago, a je kar težko dosegljiv. Potem so tu še tovorna desna vrata : odpirajo se v nasprotni smeri kot vrata na voznikovi strani, težava pa je v tem, da jih nič ne drži odprtih. Če morate raztovarjati tovor, to hitro postane nadležno. 
Ami cargo seveda ni pravi dostavnik. Ne samo zato, ker lahko prevaža le za nekaj majhnih škatlic tovora, pač pa predvsem zaradi tega, ker je zaradi svoje namembnosti in zasnove ta štirikolesnik primeren le za krajše razdalje. Zaradi zakonsko omejene hitrosti na 45 km/h se dobro znajde le v mestni gneči, pa še to le tam, kjer je le eno smerno vozišče; na ljubljanskih vpadnicah in glavnih cestah z dvema smernima pasovoma, kjer je hitrost omejena na 60 (ponekod pa tudi na 70) km/h), se za volanom amija hitro počutiš nelagodno, ker si pač najpočasnejši na cesti - prav nič zabavno se ni voziti na takšnih cestah v majhni plastični škatli, medtem ko okoli tebe švigajo večji in hitrejši avti. 

Foto: Počasi in previdno

Takšna omejena uporabnost se je izkazala za pomanjkljivost tudi na našem preskusu. Ko smo se hoteli po nekaj računalniških delov z Dunajske ceste v Ljubljani odpeljati v industrijsko cono v Trzin, smo ugotovili, da z amijem ne smemo - ker gre za cesto rezervirano za motorni promet - na Štajersko cesto, ki povezuje rondo Tomačevo s Črnučami, lahko pa zapeljemo na (isto) cesto, ki povezuje Črnuče s Trzinom, a šele v Črnučah. Skratka, tovrstne vsakodnevne poti zahtevajo nekaj načrtovanja in razmisleka, sploh v večjih urbanih središčih. Kot prilagodljivi in vsestranski dostavnik je ami kljub svoji simpatičnosti neprimeren; je počasen, ima majhen doseg, ne more prevažati veliko in ni niti približno tako varen kot običajen dostavnik. 

Igrača - ki pa ni poceni

Na našem preskusu se ni najbolje izkazal; naša organizacija očitno ne spada med tiste ciljne kupce, ki bi rabila takšno vozilo. Glede na to, da so nekaj amijev pri nas že prodali, nekaj jih pa še bodo, pa tudi pri nas očitno obstaja trg za takšna vozilca. Nenazadnje je ami dovolj majhen, da z njim pridete do praktično vsake točke v mestu, z elektriko pa ga na domači 220-voltni vtičnici lahko napolnite v treh do štirih urah. Če ob tem še - za razliko od nas - ocenite, da je 9900 evrov, kolikor stane cargo različica amija, ugodna cena, ste verjetno pravi kupec zanj. 
Pri nas na AMZS s svojimi sredstvi ravnamo racionalno, zato sem šefom predlagal, naj namesto tovornega amija raje razmislijo o nakupu Mitsubishijevega space stara, ki ga novega lahko dobimo že za 11.490 evrov. Morda ni tako simpatičen kot ami in je tudi 1500 evrov dražji, a je pravi avto; hitrejši, varnejši, prostornejši in kakovostnejši. Vanj lahko naložimo več tovora, z njim se lahko pelje več ljudi in z njim se lahko odpeljemo tudi do AMZS centra varne vožnje Vransko, kar je z amijem (praktično) nemogoče. Je pa seveda tudi res, da space stara ne poganja “trendovska” elektrika.