Doživetje: z abarthom 124 na Mali Vršič

V Sloveniji imamo skoraj 39.000 kilometrov (javnih) cest. Med njimi je nekaj zares izjemnih. Takih, ki s čudovito linijo rišejo pot v vozniška nebesa in s kuliso jemljejo dih. Ena se začne daleč na jugu, v Osilnici, v čarobni dolini reke Kolpe in objemu pragozda. 18 serpentin medvedove steze smo se lotili z razburljivim dvosedom, klasičnim roadsterjem, abarthom 124. Da, to je pot do vozniške renesanse!

Na pragu nove dobe mobilnosti, ki napoveduje, da bomo že ob koncu tega desetletja vozniki lahko prepustil volan čipom, kameram, radarjem in laserjem, smo odšli po prvinsko, mehansko vozniško izkušnjo. Slovenija je ena poslednjih zelenih oaz sodobnega sveta in ima ceste, kjer vozniški hedonisti še lahko napolnijo dušo. Za spomine, ki domov nosijo zgodbe, zaradi katerih se bodo med te čarobne ovinke vračali tudi naši potomci.

Cesta živi

Ko smo iskali serijo ovinkov za klasičnega roadsterja, prežetega s tehniško kulturo in vizijo velikega avtomobilskega zanesenjaka, romantika stare šole ter inženirskega perfekcionista Carla Abartha, nikakor nismo imeli v mislih napad na vsak razpoložljiv centimeter asfalta in še manj agresivno vožnjo. Želeli smo dokaz, prežet z osebno izkušnjo, da cesta še živi. Da voznik in stroj še lahko postaneta eno v iskanju idealno odpeljane linije skozi ovinke, ki jih narekuje pokrajina. Želi smo dokazati, da ni res, da pri nas ni življenjskega prostora za klasičen športni avtomobil.

V dolini Kolpe, desno od mejnega prehoda Petrina, smo zavili v smer Osilnice. Narava tam osupne. Cesta Petra Klepca se vije pod mogočnima Kuželjsko in Loško steno. V kraljestvo velikih treh – volka, risa in medveda – vstopimo spoštljivo, z nizkimi motornimi vrtljaji in s spuščeno platneno streho. Kolpa je tu zelo sveža, kristalno zelena, na bregovih pa prava botanična zakladnica. Cesta pred nami riše prizore, zaradi katerih upočasnimo in uživamo. Ali se celo ustavimo. Gre za tisti čarobni občutek, ko v vetru začutiš, pred seboj zagledaš in zadihaš osebno svobodo. Izjemno.

Izziv osemnajstih serpentin

Iz Osilnice na nadmorski višini 294 metrov zavijemo na eno najlepše speljanih slovenskih gorskih cest, ki se vije do prelaza Strma Reber 993 metrov visoko nad morjem. Osemnajst serpentin je tako kot na našem najvišjem prelazu v Julijskih Alpah označenih s številko in višino. Zato se je te ceste prijel tudi vzdevek mali Vršič.

Še pred dobrim desetletjem je bila to res prava medvedova steza, saj se slabega in od vode načetega makadama ni veljalo lotiti s prenizkim in premalo “možakarskim” avtomobilom. Danes pa je to brez sence dvoma ena najlepših asfaltnih linij v naši deželi. Ne glede na to, kako se je človek loti – s kolesom, motociklom ali pa avtomobilom –, bo pustila vtis; zaradi razgledov in izzivov, ki jih ponuja kot cesta. Ima odlično vozno površino, povprečen naklon cestišča znaša 14 odstotkov, ima 18 širokih 180-stopinjskih zavojev, ki so na notranjem delu nagnjeni navznoter, kar omogoča še boljšo linijo in odločnejše kljubovanje zakonom fizike. Pravi vozniki bodo z nasmehom izkoristili te značilnosti. A ne pozabite, da ceste nikoli ne gre podcenjevati. Lotite se je s spoštovanjem in zavedanjem, da to ni dirkališče. Uživali boste.

Prav ta cesta vsako leto v Slovenijo privabi tudi najboljše “longboard” hitrostne rolkarje iz vsega sveta. Ti pravijo, da gre za najbolj popolno tovrstno progo v Evropi. Ko so jo prvič videli, začutili in preizkusili, se je na njej rodila 4 kilometre dolga steza z imenom Medvedje črevo. Gre za eno najzahtevnejših preizkušenj v tem športu, ki jo najboljši mojstri na krilih gravitacije prevozijo v petih do sedmih minutah in pri tem na rolkah dosežejo hitrost do 80 kilometrov na uro. Prostora za napake ni, najbolj srhljiv pa je rolkarjem 8. ovinek, saj, ko so ga zagledali prvič, niso verjeli, da je vanj mogoče na rolki stoje pridrseti s hitrostjo 85 kilometrov na uro. V iskanju poti in meja skozi ta zavoj je moral gravitacijske odvisnike v Ljubljano v operacijsko sobo odpeljati tudi helikopter.

Več o adrenalinskem športu na tej cesti si lahko ogledate na naslovu www.redbull.com/si-sl/tags/longboarding.

Abarth 124 spider: klasičen roadster z odlično mehaniko in zvokom

V abarthu 124 smo se na te zavoje dobro pripravili. Njegova mehanika, ostrina, natančnost podvozja in odziven turbo motor še vedno stojijo na prvotni filozofiji Carla Abartha iz leta 1949: “zmogljivost za vsako ceno!” Zanimivo je, koliko zgodovine so skozi čudovite detajle in odlične vozne lastnosti v Torinu dejansko uspeli preliti v novodobno različico legendarnega dvosedežnega rodasterja. Res pa je, da so jim pri gradnji tokrat pomagali Mazdini inženirji, ki so uravnotežili in v popolno razmerje kilogramov ter moči spravili telo tega abartha; anatomsko abarth 124 namreč izhaja iz mazde MX-5. Kljub temu pa ima stroj svoj značaj, oster in strupen ter karizmatičen, ki sovpada z nebesnim znamenjem na logotipu. Gre za avto, pri katerem že podoba pove veliko, ko pa se oglasi, od prvega trenutka naprej budi željo po iskanju meja – najprej in najbolj slišno prav s svojim zvokom iz dvojne izpušne cevi. Odlično je prilagojen užitkom gibanja in risanju linije na podlago. Cesto bere zelo dobro in fiziki kljubuje z resnim športnim podvozjem, dvojnima trikotnima prečnima vodiloma spredaj in z večvodilno premo zadaj. Menjava smeri iz ovinka v ovinek mu gre zelo dobro, kar malce pobalinsko izpod koles. Ponuja klasično koreografijo vseh najlepših prvin zadnjega pogona, vključno s hitrim zadkom. Vse skupaj pa je zaradi odlične uravnoteženosti z malo vaje lahko zelo zabavno in obvladljivo – tudi, ko je prostora na cesti malo. Piko na i dodajo na pregrevanje odporne Brembove zavore in Bilsteinovi blažilniki.

Tehnično in vozniško izobražen voznik hitro začuti vsak gib tega stroja. Ob tem velja omeniti, da je medvedova steza pokazala, da bi bil škorpijon lahko vzvojno še malce bolj čvrst, 6-stopenjski samodejni menjalnik pa hitrejši in odzivnejši; tu ima avto še rezervo. Moči mu ne manjka, navora je na kolesih dovolj, a nič ne bi bilo narobe, če bi bilo vseh 250 NM navora na voljo vsaj kakšnih 500 motornih vrtljajev prej. 1,4-litrski multiair štirivaljnik s 125 kilovati moči abartha požene do 224 kilometrov na uro, do stotice na merilniku hitrosti pa v 6,9 sekunde. Bolj kot s samimi zmogljivostmi navduši s teatralnostjo in dobrim razmerjem med maso in močjo, ki na vsako konjsko moč prinese 6,2 kilograma avtomobila. Ne, s ceno dobrih 41 evrskih tisočakov ni poceni, a je nanj treba gledati kot na naložbo – v dušo, vozniško srečo in tudi v prihodnost, ko bodo imeli ob vse bolj prevladujoči umetni inteligenci takšni avti zbirateljski potencial.