Simon Marčič odhaja na svoj tretji reli Dakar

Prvikrat se je na to najtežjo vztrajnostno off-road preizkušnjo Simon podal leta 2014, ko je zaradi padca in zlomljenega zapestja žal odstopil že v tretji etapi. Na Dakar se je nato vrnil januarja 2016 - sreča mu je bil letos bolj naklonjena -  in številnih poškodbam navkljub je kot tekmovalec najtežje tekmovalne kategorije Malles Moto (dirkanje brez vsakršne asistence) reli zaključil na skupnem 79. mestu. V Sloveniji je od navdušenja završalo, Simon pa je postal drugi Slovenec po Miranu Stanovniku, ki mu je uspel takšen podvig.                                       

Čez dober teden se Mariborčan vrača na start največje motošportne avanture - drugega januarja bo v glavnem paragvajskem mestu Asunción zagrizel v skoraj deset tisoč kilometrov peska in blata ... z enim samim ciljem: premagati sebe in divjino ter 12 etap kasneje še drugič v karieri prepeljati ciljno črto v Buenos Airesu.

Na današnji tiskovni konferenci je Simon Marčič odgovoril na nekaj novinarskih vprašanj.

V: Simon, odhajaš na svoj tretji reli Dakar. Kako se ob tem počutiš in s kakšnim ciljem odhajaš na pot?

O: Tako je, bliža se moja tretja dakarska izkušnja. Zdaj vem, kako je, če odstopiš, in tudi kako je, če prideš na cilj. Nisem več novinec, zato je moj letošnji cilj, da reli končam z nekoliko boljšim rezultatom od lanskega. Vrhunskega rezultata seveda še ne morem pričakovati, ker še vedno tekmujem v razredu brez asistenčne podpore, kakšna izkušnja mi še manjka pa tudi moj motocikel ni povsem konkurenčen dirkalnikom, s katerimi vozijo najboljši.

V: Rekel si, da voziš v razredu brez dovoljene asistence, kar pomeni, da boš na Dakarju sam za vse. Zakaj si se odločil za to možnost in koliko sotekmovalcev imaš?

O: Tako je, nimam ne mehanika ne fizioterapevta, ki bi me po dvanajstih urah vožnje počakala v bivaku, zato se po etapi ne uležem na masažno mizo, ampak najprej vzamem v roke orodje. Najem asistenčne podpore stane približno 15 tisoč evrov, ki mi jih ni uspelo zbrati, me pa to ni demotiviralo. Lansko leto nas je v razredu Malles Moto tekmovalo približno petnajst, približno enako število sotekmovalcev pa pričakujem tudi letos.

V: Bi lahko rekel, da bo petnajsterica Dakar oddirkala še v starem dakarskem duhu? Reli Dakar namreč vse bolj izgublja na avanturi in pridobiva na športnem vidiku. Najboljši bodo praktično vsak dan šli na pot z "novim" motociklom, kar bi težko trdili za tekmovalce iz tvojega razreda. Kakšen motocikel imaš?

O: Res je, v mojem razredu je avantura še vedno prisotna, sotekmovalci se podpiramo in si pomagamo, a če bi imel možnost, bi takoj izbral možnost dirkanja z asistenco. (Smeh). S sabo imam sicer rezervni pogonski agregat in dve kolesi, to pa je poleg potrošnega materiala tudi vse. Razlika med mojih motociklom in tovarniškimi dirkalniki pa je vedno večja. Sam vozim še staro različico dirkalnika KTM 450 Rally Replica, ki ima še uplinjač, medtem ko imajo novi motocikli že elektronski sistem za vbrizg goriva. Tovarniški motocikli so tudi ožji, lažji in imajo vsaj za 15 km višjo končno hitrost. Razlika je velika in očitna, a tudi tovarniški vozniki so nekoč začeli na serijskih motorjih, zato se ne pritožujem.

V: Letos bo veliko težavo pri dirkanju spet predstavljala nadmorska višina v Boliviji - kar pet dni se bo namreč dirkalo na povrečno 4000 metrih. Kako bo to prenesel motor in kako ti?

O: Lansko leto nisem imel težav z višino in upam, da bo tako tudi letos, ko se bomo v višavah zadržali bistveno dlje. Z agregatom je drugače: lansko leto, ko smo imeli start na višini 4300 metrov, se mi je zdelo, da speljujem v šesti in ne v prvi.

V: Kako spreten si pri popravilu motocikla?

O: Teorijo že dolgo poznam, v zadnjih letih pa sem si nabral še precej kilometrov na ključu. Ves čas sem bil zraven, ko je mehanik pripravljal motor in budno spremljal vsako malenkost. Recimo, da bi se na terenu moral znajti.

V: Kako si se pripravljal na to težko preizkušnjo?

O: Dvignil sem vsak segment treninga. Več sem bil na motorju, več na kolesu, tudi intenzivne priprave v fitnesu sem začel en mesec prej kot lansko leto in tako precej pridobil na mišični masi. Tako dobro za dirko še nisem bil pripravljen in to je ena od mojih močnih točk.

V: Letos se reli začne v deževnem pragozdu, kjer je vsaj v prvih treh etapah mogoče pričakovati precej blata. Kako gledaš na ta svojevrsten izziv?

O: Blato pri velikih hitrostih je milo rečeno nevarno, a dež nas je pral že na zadnjem Dakarju. Moja taktika je, da se bom prvih etap lotil z glavo, ne bom preveč pritiskal, pazil, da ne padem in se ne polomim. Drugače pa imam z blatom ... recimo ... prijateljski odnos.

V: Koliko stane izkušnja tekmovanja v kategoriji Malles Moto? Pravijo, da si pol Dakarja že končal, ko se pojaviš na startu.

O: Če ne štejem motorja, za katerega sem pred svojim prvim Dakarjem vzel kredit, ki ga še vedno plačujem, me dirka stane okroglih 30 000 evrov. Bom pa pošten in povedal, da so se stvari zame letos premaknile precej na boljše. Hvaležen sem vsakemu sponzorju posebej! A nekaj je gotovo: še ene dirke s tem motociklom najbrž ne bom mogel odpeljati.

Simon Marčič PRESS