Povrnitev škode zaradi ovire na cesti

Eden izmed treh dejavnikov za varno zagotavljanje cestnega prometa so primerne ceste. Uporabniki cest pričakujejo, da bodo ceste primerno vzdrževane in urejene, da bodo opremljene z ustrezno prometno signalizacijo, pa tudi, da na cestah ne bo nepričakovanih ovir. Še zlasti bi to smeli pričakovati na avtocestah, za uporabo katerih je treba še dodatno seči v žep z nakupom vinjete. Kaj pa se zgodi, če voznik na cesti naleti na nepričakovano oviro in zaradi nje poškoduje svoj avto ali drugo prevozno sredstvo? Mu bo upravljavec ceste povrnil nastalo škodo? Pričakovati bi to že smeli, a v praksi hitro pride do zapletov in izogibanju plačila škode.

Poglejmo povsem konkreten primer, ki se je zgodil enemu izmed članov AMZS. Vozil je namreč po avtocesti od Razdrtega proti Ljubljani in na voznem pasu naletel na razpadlo pnevmatiko. Ker se pnevmatiki ni mogel izogniti – lahko bi bilo to tudi prenevarno – je zapeljal v pnevmatiko, zaradi tega pa se je zaletel v odbojno ograjo. Ker je bil avto še vozen, je na prvem izvozu zapustil avtocesto in o nesreči takoj obvestil Dars kot vzdrževalca ceste in policijo. Policija je dogodek zabeležila, Dars je o dogodku naredil zapisnik in oškodovancu svetoval, naj se za izplačilo škode obrne na Zavarovalnico Triglav, pri kateri ima Dars sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti.

Prelaganje odgovornosti

Tu pa se je začelo zapletati. Zavarovalnica Triglav je namreč zahtevek oškodovanca zavrnila z utemeljitvijo, da Dars ni odgovoren za nastali škodni dogodek. Najprej velja omeniti, da moramo ločiti odgovornost DARS-a d.d. ter njegovo zavarovanje odgovornosti pri Zavarovalnici Triglav, ki je urejeno z zavarovalno pogodbo in je lahko ožje od same odgovornosti Darsa. Zavarovalnica Triglav je v konkretnem primeru svojo zavrnitev utemeljila z razlago, da je odgovornost Darsa omejena na dejavnost rednega vzdrževanja po sprejetih standardih in normativih, določenih v pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Mimogrede: ta pravilnik je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo novega zakona o cestah, a ker še nimamo novega, se še vedno uporablja. Zavarovalnica Triglav namreč navaja, da je iz dnevnika opravljenih vzdrževalnih del in kontrolnih pregledih na predmetnem odseku razvidno, da je Dars ravnal v skladu z določbami pravilnika. Ta določa, da mora pregledniška služba opraviti pregled avtocest najmanj trikrat dnevno. A treba je ločiti med dvema obveznostima Darsa, in sicer med obveznostjo opravljanja rednih pregledov ter med obveznostjo Darsa izvajanja intervencijskih ukrepov zaradi izrednih razmer.

Odstranjevanje ovir s ceste

O odstranjevanju ovir s ceste govori tudi zakon o cestah, ki v petem odstavku petega člena pravi: “Izvajalec rednega vzdrževanja ceste mora brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej. Če to ni mogoče, mora oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo ter o oviri in drugih posledicah prepovedanih ravnanj brez odlašanja obvestiti pristojni inšpekcijski organ za ceste in upravljavca ceste.”

Oškodovanec v konkretnem primeru ne more vedeti, če je kdo že obvestil Dars o oviri na cesti, niti ne more vedeti, če se je ta takoj odzval na informacijo, da je na cesti ovira.

Tudi slovenska sodna praksa gre v to smer. V sodbi Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1152/2009, je zapisano, “da dolžnost varovanja odvijanja prometa ni absolutna ter je ni mogoče razlagati tako, da so vzdrževalci cest dolžni odstraniti vse ovire, ki bi utegnile ogroziti varnost prometa, ampak je to njihovo obveznost potrebno presojati tudi upoštevaje pomen ceste za povezovanje prometa v prostoru ter upoštevaje gospodarnost vzdrževanja ceste.” V konkretnem primeru se postavlja vprašanje ali je pnevmatika na avtocesti izreden dogodek, ki zahteva zgoraj opisano intervencijsko ukrepanje Darsa.

Bi moralo plačati Slovensko zavarovalno združenje?

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu določa možnost uveljavljanja za škodo, ki jo je povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo, škodo pa mora izplačati Slovensko zavarovalno združenje. A pri tem ne gre za povračilo materialne škode, saj zakon namreč pravi: “Če povzroči škodo voznik neznanega vozila, odgovarja Združenje za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, vendar največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka za zavarovanje avtomobilske odgovornosti.” Zakon torej govori zgolj o povrnitvi nepremoženjske škode.

Oškodovanci kot detektivi

Oškodovanec bi imel še največ možnosti, če bi se lahko ugotovilo, katero vozilo je krivo za oviro na cesti, torej za odpadlo pnevmatiko. To bi lahko storil upravljavec ceste s pregledom nadzornih kamer ali pa na temelju izjav očividcev. Le malo pa je možnosti, da bi oškodovanec videl in identificiral povzročitelja ovire na cesti.

Sodna praksa v takšnih primerih je nedvoumna. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. II Cp 301/2013 odločilo: “Ker počena pnevmatika, ki je odpadla s tovornega vozila v gibanju ter obstala na vozišču, na katero je naletelo vozilo, s katerim je upravljala tožnica, izvira iz delovanja motornega vozila, je podana objektivna odgovornost voznika tovornega vozila.” Sodišče (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 569/2003) se je namreč tudi že izreklo, “da se za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila …, ki je v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila.”

Še enkrat več: ceste pri nas niso krive za prometne nesreče

Iz vsega tega je jasno, da je oškodovancu težko dokazati, kdo je kriv za oviro na cesti in še težje izterjati odškodnino za morebitno povzročeno škodo. A po svoje to ni nič novega, saj je znano, da pri nas ceste uradno nikoli niso krive za kakršnokoli nesrečo ali nezgodo, pa čeprav je to več kot očitno.

Dars si najlepše umije roke, če vso svojo odgovornost prevali na zavarovalnico, pri kateri ima sklenjeno zavarovanje odgovornosti, oškodovanec pa seveda ne more vedeti, kakšna je vsebina sklenjenega zavarovanja odgovornosti. Povsem jasno je tudi, da bo zavarovalnica v vsakem primeru zaščitila Dars kot svojega pogodbenega partnerja, saj ji plačuje premijo za sklenjeno zavarovanje, hkrati pa takšna zaščita njegovega (pravilnega) ravnanja pomeni, da zavarovalnici ni treba izplačati odškodnine za nastalo škodo, kar seveda vpliva na njen finančni rezultat. Tako oškodovancu ostane zgolj mukotrpna, dolgotrajna in tudi draga sodna pot, da bi morda prišel do odškodnine. A tej poti se velika večina oškodovancev odreče, ker je izid tožarjenja negotov, saj se zavarovalnica in upravljavec ceste medsebojno ščitita, zato je težko dokazati, da vzdrževalec ceste ni izvedel vseh ukrepov, ki bi jih moral ob izrednih dogodkih na avtocesti. Če k temu dodamo še znano (ne)učinkovitost sodišč, je krog skoraj sklenjen. A kot rečeno: pri nas ceste niso nikoli krive za nesrečo ali nezgodo, pa naj bo to še tako očitno – tudi z oviro na cesti. Je očitno pač tako, da je razmišljanje z zdravo pametjo nekaj povsem drugega kot pravniško (ne)dokazovanje.