Pravni nasveti: Drobni tisk

Krilatica, da so zavarovalnice "kraljice drobnega tiska", s katerim zavarovancem jemljejo tiste pravice, ki so jih ti sicer že pridobili v "normalnem" tisku v okviru zavarovalne pogodbe oziroma zavarovalne police, ni nastala po naključju. Pravniki iz izkušenj vemo, da poskušajo številne zavarovalnice pravice zavarovancev, ko nastane zavarovalni primer, tolmačiti kar se le da restriktivno oziroma ozko. Poleg tega pa je drobni tisk problematičen že sam po sebi, saj je v nasprotju z zahtevo glede poštenih pogodbenih pogojev iz potrošniške zakonodaje.

A navkljub temu bi bilo krivično, če bi kar vse zavarovalnice oziroma njihove zastopnike metali v isti koš. Pogosto se namreč zgodi, da zavarovanci svojih pravic in dolžnosti na zavarovalnih policah sploh ne preberejo ali pa jih preberejo površno, ko nastopi zavarovalni primer, pa poskušajo od zavarovalnic iztržiti tudi tisto, kar jim sicer po pogodbi ne pripada. A velja še enkrat poudariti, da je tudi na področju zavarovalnega prava uveljavljeno načelo varstva šibkejše stranke: da je treba morebitna dvoumna določila v okviru zavarovalnih pogodb tolmačiti v korist šibkejše stranke, torej v korist zavarovanca.

Obvezno avtomobilsko zavarovanje

Ko sklepamo (obvezno) avtomobilsko zavarovanje, moramo poznati nekaj temeljnih pravil. Po zakonu smo vsi vozniki dolžni skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo lahko z uporabo vozila povzročimo tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen za škodo na stvareh, ki smo jih sprejeli v prevoz. Obvezno avtomobilsko zavarovanje pa ne krije škode, ki bi jo utrpeli kot vozniki vozila, s katerim je bila povzročena škoda. Za tako škodo je treba skleniti posebno zavarovanje.

Po zakonu je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti sicer omejena z zavarovalno vsoto, ki je veljavna na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Najnižja zavarovalna vsota, na katero mora biti sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti znaša za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev, 5 milijonov evrov, za škodo zaradi uničenja ali poškodovanja stvari, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka (ne glede na število oškodovancev) pa milijon evrov.

Dobro je vedeti, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice in mu torej odškodninskega zahtevka ni treba vlagati zoper povzročitelja škode (zavarovanca). Odgovornost zavarovalnice je sicer solidarna (nerazdelna). To pomeni, da za škodo odgovarja do višine zavarovalne vsote skupaj z ostalimi odgovornimi osebami, oškodovanec pa lahko zahteva povračilo škode od kogarkoli izmed njih – bodisi neposredno od zavarovalnice bodisi od drugih odgovornih oseb (povzročiteljev škode).  

Roki za izplačilo zavarovalnine in morebitni ugovori

V praksi ni malo primerov, ko zavarovalnice zavlačujejo z izplačili zavarovalnine in svoje zavlačevanje utemeljujejo z neraziskanim dejanskim stanjem zavarovalnega primera. Tako početje zavarovalnic ni dopustno, saj je postopek njihovega ravnanja v primeru vložitve odškodninskega zahtevka natančno zakonsko predpisan.

Zavarovalnica mora namreč najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek - če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena – slednjemu dati utemeljeno ponudbo za odškodnino. Če pa je odgovornost sporna ali če ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, pa mora podati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. To torej pomeni, da mora zavarovalnica tudi v primeru spornega dejanskega stanja ali v primeru, če škoda ni bila v celoti ocenjena, ravnati aktivno in oškodovancu podati utemeljen (beri: strokoven) odgovor, v katerem ga mora obvestiti o tem, zakaj odškodnina še ni bila izplačana, ne pa da ga s svojo pasivnostjo pušča v negotovosti.

Zavarovanje avtomobilske odgovornosti v tujini

Zavarovanje avtomobilske odgovornost krije tudi škodo, ki je bila s slovenskim vozilom povzročena v tujini - tako na ozemlju držav članic EU kot tudi na ozemlju držav, ki so članice tako imenovanega sistema zelene karte. Glede pravne varnosti v smislu plačila odškodnine v primeru prometne nezgode v teh državah smo lahko torej slovenski vozniki povsem mirni. Želim pa vseeno opozoriti na nekatere podrobnosti, ki jih pri tem kaže upoštevati. Če se veliko vozimo po tujini, je priporočljivo, da razpolagamo z veljavno zeleno karto zaradi poenostavitve postopka uveljavljanja odškodninskih zahtevkov pri zavarovalnicah. Zelena karta sicer v državah članicah EU, EGP in v Švici ni obvezna, je pa obvezna v nekaterih drugih državah, denimo v Bosni in Hercegovini, v Črni gori in v Turčiji.

Sicer pa je nadvse priporočljivo, da ob prometnih nesrečah v tujini udeleženci teh nesreč izpolnijo Evropsko poročilo o prometni nesreči, ki je zaradi poenotene vsebine in oštevilčenih rubrik še posebej uporabno prav za čezmejne prometne nesreče. Z izpolnjenim Evropskim poročilom se namreč postopek uveljavljanja odškodnine zelo poenostavi, saj so ti podatki za zavarovalnice pomemben vir za obravnavo zahtevkov, še zlasti, če na kraju prometne nesreče ni bilo policije, ker je nastala zgolj materialna škoda.

Kako ravnati ob prometni nesreči v tujini?

Če je povzročitelj nesreče voznik, ki ima vozilo registrirano v EU, v eni od članic Evropskega gospodarskega prostora ali v Švici, je postopek uveljavljanja odškodnine relativno preprost. Njegov odškodninski zahtevek bo namreč obravnavala zavarovalnica, ki je pooblaščenka tuje zavarovalnice v Sloveniji. Pogoj za "domačo" obravnavo je torej, da je povzročitelj nesreče voznik motornega vozila, ki je registrirano v EU, v eni od držav članic EGP ali v Švici.

Če pa je prometno nesrečo v tujini povzročilo vozilo, ki ni registrirano v državi članici EU oziroma EGP ali Švice, pa je zelo pomembno, da si oškodovanec zapiše čim več podatkov o povzročitelju in motornem vozilu ter od njega pridobi tudi zeleno karto. Postopek uveljavljanja odškodnine zna biti v tem primeru nekoliko bolj kompliciran. Če namreč zavarovalnica povzročitelja v Sloveniji nima svojega korespondenta, bo moral oškodovanec odškodninski zahtevek vložiti neposredno na zavarovalnico, kjer je zavarovano vozilo povzročitelja ali na organizacijo, ki izdaja zelene karte v tisti državi. 

Opozoril bi tudi na to, da se vsi odškodninski zahtevki v skladu s pravili mednarodnega zasebnega prava obravnavajo v skladu s pravom države, v kateri se je zgodila prometna nesreča, kar je manjši hendikep za slovenske voznike. Dobro pa je, da mora pooblaščenec tuje zavarovalnice ukrepati v enakih rokih, kot to velja za "domače" prometne nezgode: v roku treh mesecev od dneva vložitve odškodninskega zahtevka mora namreč posredovati oškodovancu utemeljeno ponudbo za poravnavo (če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena), oziroma utemeljen odgovor (če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma škoda ni bila v celoti ocenjena).

Mag. Boštjan J. Turk