Kajenje v avtomobilu

(Ne)prostovoljno zastrupljanje

V Sloveniji kadi vsak četrti prebivalec starejši od petnajst let, več moških kot žensk. Od leta 2007, ko smo uvedli prepoved kajenja v javnih zaprtih prostorih, se tobačna zakonodaja ni spreminjala. Če smo prej na področju preprečevanja kajenja veljali za napredne, danes po ukrepih že zaostajamo.

Nov zakon, ki ga je predstavilo ministrstvo za zdravje, predvideva zmanjšanje dostopnosti tobačnih izdelkov, prepoved njihovega oglaševanja in uvedbo dodatnih ukrepov za zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu. Med drugim se nam obeta prepoved kajenja oziroma uporabe tobaka in tobačnih izdelkov ob prisotnosti mladoletnih oseb v osebnih vozilih.

“Po prepovedi kajenja v javnih in delovnih prostorih se je izpostavljenost tobačnemu dimu pomembno znižala, kar je bil osnovni cilj,” pojasnjuje Helena Koprivnikar. Zaradi večje ozaveščenosti o škodljivosti kajenja se je zmanjšalo tudi kajenje v zasebnih prostorih. Vendar se ni zmanjšalo število odraslih kadilcev. “Znižalo se je le začasno, a se je potem postopno vrnilo na izhodiščno raven. Zmanjšala se je le razširjenost kajenja med mlajšimi (kar kažejo raziskave v starostnih skupinah 11, 13 in 15 let). Če bi hoteli, da se zniža delež kadilcev v celoti, bi morali prepoved podpreti še drugi ukrepi,” pojasnjuje strokovnjakinja.

Vedno daljši seznam

Tako ostajamo pri tem, da v Sloveniji vsak dan zaradi bolezni pripisljivih kajenju tobaka umre deset oseb. Vsaka peta smrt zaradi raka v Sloveniji je posledica raka pljuč, ki je v 90 odstotkih povezan s kajenjem. Vendar kajenje ne škoduje le pljučem, ampak vsem organom. Povezano je še z drugimi vrstami raka, z boleznimi dihal, boleznimi srca in ožilja ter drugimi boleznimi in zdravstvenimi težavami, vključno s sladkorno boleznijo, slabšo imunsko obrambo, motnjami erekcije, revmatoidnim artritisom, očesnimi boleznimi (ki vodijo v slepoto), vnetjem obzobnih tkiv, slabšo plodnostjo… Danes je vse težje živeti v prepričanju, da kajenje ne škoduje. Tisti, ki kljub kajenju dočakajo visoko starost, so zgolj srečne izjeme.

Poleg tega kajenje ni škodljivo le za kadilca, ampak tudi za vse druge, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu, saj vdihavajo iste strupene snovi. Prav zato se je moralo kajenje umakniti iz javnih prostorov. “Raziskave posledic pasivnega kajenja so sicer precej zapletene, a vseeno že vemo, da povzroča vsaj pljučnega raka, možgansko kap, koronarno bolezen srca in z njo povezan srčni infarkt, poslabšanje astme … Vedno več raziskav pasivno kajenje povezuje še z drugimi boleznimi pri odraslih, kot je na primer rak dojke pri ženskah mlajših od 50 let. Spisek je vedno daljši,” razlaga sogovornica.

7000 razlogov za razmislek

Če so dimu izpostavljeni bolniki, otroci, nosečnice in druge ranljive skupine prebivalstva, so poledice še večje. V javnih prostorih mu niso več, a še vedno so mu doma. “Tuje raziskave kažejo, da v prisotnosti otrok kadi tretjina do dve tretjini staršev kadilcev,” ugotavlja Helena Koprivnikar.

Prostor, v katerem so morda še najbolj intenzivno izpostavljeni kar 7000 kemičnim snovem (v obliki delcev ali plinov) tobačnega dima, je avtomobil. V avtomobilu, v katerem nekdo kadi, so ravni teh delcev povprečno okoli 12-krat višje kot v avtomobilu, v katerem nihče ne kadi. Najvišje ravni delcev pa so lahko kar 20-krat višje.

“Ko so spraševali otroke in mladostnike, če so izpostavljeni tobačnemu dimu, se je pokazalo, da jih je v prevoznih sredstvih občasno izpostavljena petina do tretjina. Izpostavljenost je večja v tistih skupinah, ki imajo nižji socialno-ekonomski položaj. Izvzeti niso niti otroci, ki že imajo kronične težave, kot je astma.”

Slovenskih raziskav o kajenju v avtomobilu ni, vendar okoli 13 odstotkov polnoletnih prebivalcev pove, da sami ali ožji člani družine kadijo v bivalnih prostorih, čeprav v njih prebiva otrok. Ko so kadilce spraševali, kaj naredijo, če so v skupnem prostoru z otrokom, je približno četrtina povedala, da kadijo isto kot prej, približno tretjina jih kadi nekaj manj in manj kot polovica jih v takih primerih ne kadi. “Ozaveščenost o škodljivosti pasivnega kajenja je zanesljivo narasla, a očitno še vedno ni dovolj visoka, da otrok ne bi izpostavljali.”

Prav otroci, ki se še razvijajo, so še posebno ranljivi. “Izpostavljenost tobačnemu dimu povzroča nenadno smrt dojenčka, težje in pogostejše bolezni spodnjih dihal (okužbe), ponavljajoča se vnetja srednjih ušes, kašelj, težave pri dihanju, piskanje in izkašljevanje sluzi, poslabšanje astme in po nekaterih raziskavah celo njen pojav,” nam je povedala strokovnjakinja.

Varne izpostavljenosti ni

V nekaterih ameriških zveznih državah in ponekod po Evropi so že uvedli prepoved kajenja v avtomobilu ob prisotnosti mladoletnih oseb. Imajo jo denimo na Irskem, v Angliji in od letošnjega februarja tudi v Italiji. Razlogov, zakaj o tem razmišlja vse več držav, je več.

Prvi je ta, da so danes pravzaprav prav zasebni prostori tisti, kjer je izpostavljenosti otrok največ. “Že zgolj izpostavljenost tobačnemu dimu povzroča toliko bolezni, še posebno pri zelo ranljivih skupinah, da je pomembno njeno zmanjšanje v vseh prostorih.”

Izpostavljenost v osebnem vozilu pa je med najbolj tveganimi. “Prostor v avtu je majhen in ob kajenju v njem smo izpostavljeni izredno visokim količinam snovi iz tobačnega dima, večjim kot v zelo zakajenih lokalih, preden je prišlo do prepovedi,” pojasni strokovnjakinja. Zato ima malce bolj občutljiva oseba, že ko se usede v zakajeno kabino avtomobila, hitro vzdražene oči, nos, lahko začne kašljati, občuti lahko vrtoglavico ali glavobol. S prezračevanjem, odpiranjem oken ali držanjem cigarete skozi okno se tobačnega dima ne da v celoti odstraniti. Nobena raven izpostavljenosti tobačnemu dimu pa ni varna. “Otroci potrebujejo zaščito, ker se sami tobačnemu dimu težko izognejo, se ne zavedajo tveganj za zdravje in ne zaprosijo za umik. S prepovedjo kajenja jih zaščitimo na podoben način kot z varnostnimi sedeži in pripenjanjem”, je prepričana Helena Koprivnikar.

Drug vidik prepovedi je vpliv na varnost vožnje. “Ko nekdo vozi avto in hkrati kadi, je seveda spremenjena njegova zbranost, odzivnost in kot kažejo raziskave, se potem poveča tveganje za vpletenost v prometne nezgode.” V Italiji ocenjujejo, da so bili v sedmih odstotkih prometnih nezgod udeleženi vozniki, ki so kadili.

Neposredno, pasivno in posredno

Kadilec, ki bi želel sopotnikom v avtomobilu popolnoma prihraniti izpostavljenost strupenim snovem iz tobačnega dima (še posebno, če gre za otroke), v avtomobilu ne bi kadil nikoli. “Nikotin in druge škodljive snovi, ki so v tobačnem dimu, se še zelo dolgo časa zadržujejo na različnih površinah. Te snovi reagirajo še z drugimi onesnaževalci v tem okolju, tako da se tvori strupena mešanica, ki vsebuje tudi rakotvorne snovi.” Ostanki se nalagajo, dvigujejo v zrak in jih z običajnim čiščenjem ni mogoče odstraniti iz oblog in prevlek. Kot še dodaja sogovornica, vse posledice take posredne izpostavljenosti še niso raziskane.

Če s kajenjem ne želimo ali ne moremo prenehati, se mu lahko skušamo izogniti vsaj med vožnjo, ko smo strupenim snovem toliko bolj izpostavljeni. Drug razlog za to je, da morda želimo vozilo ohraniti varno za vse potnike. Tretji je lahko celo ta, da bo vozilo z vonjem po tobačnem dimu gotovo manj vredno, če ga želimo kdaj prodati. Kot kaže pa bomo tudi pri nas s predpisi uredili, da se bo treba avtomobilskemu kajenju, če hočemo ali nočemo, odpovedati vsaj v prisotnosti mladoletnih oseb. Nekateri bodo imeli morda ob tem težave oziroma odtegnitvene simptome. Izognejo se jim lahko z več postanki.

Ni lahko, vendar je mogoče

A kajenje je zasvojenost, ki se je ni lahko otresti niti, če si kadilec to želi, in raziskave kažejo, da si to želi večina. “Čeprav je to lahko velik izziv in nekateri večkrat poskusijo neuspešno, ni nemogoče opustiti kajenja. Ne glede na to, kdaj nekomu uspe, bo vedno imel od tega koristi,” poudarja Helena Koprivnikar. Pravi, da je uspešna tista oblika pomoči, ki kadilcu najbolj ustreza. Vsak sam najbolje ve, ali si želi podpore skupine, pogovora na štiri oči ali bolj anonimne pomoči preko telefona. “V naši državi so sistemsko v zdravstvenih domovih (zdravstveno-vzgojnih centrih) na voljo različne vrste pomoči (individualna ali skupinska), kamor lahko kadilec pride brez kakršnekoli napotnice.” Telefon za svetovanje pri opuščanju kajenja deluje vsak delavnik od 17. do 20. ure. Številka 080 27 77 je napisana na vsaki škatlici cigaret. Posameznik se lahko s svetovalcem med drugim dogovori za opuščanje prek telefona, ko ga potem svetovalec ves čas spremlja.

“Podatki kažejo, da pri nas v teh treh različnih vrstah pomoči opusti kajenje okoli 30 odstotkov tistih, ki jih uporabijo. Nekaterim ne uspe v prvem poskusu, a naj se ne ustavijo.” Pomaga lahko še farmacevt v lekarni (svetuje glede nikotinskega nadomestnega zdravljenja) ali osebni zdravnik. Helena Koprivnikar še sporoča: “Ko kadilec poišče zunanjo pomoč, je uspešnost opustitve večja.”