Sožitje med kolesarji in drugimi udeleženci v prometu

Na cestah je zdaj več vozil hkrati, kot jih je bilo kadarkoli. Kako najti sožitje, da ne bi trpela varnost? Vemo, da smo za varnost odgovorni vsi, še najbolj pa tisti, ki so najbolj ranljivi. Torej vsi od kolesarjev naprej. Tudi vozniki električnih skirojev in mopedov, ki gredo lahko najhitreje 25 km/h, pa tudi električnih koles, s katerimi gremo (na kolesarskih stezah) lahko najhitreje prav tako 25 km/h.

Ozaveščanje je zagotovo med najučinkovitejšimi načini opozarjanja na varnost na cesti, seveda če je dosledno in redno. Zadnjo tovrstno akcijo, ki ni minila neopaženo, so si zamislili in jo speljali pri podjetju Continental Slovenija; zasnovali so spletno stran Delimo si pot, organizirali nagradno igro Kaj vas moti na poti in v javno razpravo o sožitju na cesti vključili tudi številne  poznavalce stanja na naših cestah. Njihova akcija je bila odmevna in je dokaz, da rabimo še več takšnih odmevnih glasov.
“Cesta je prostor, kjer se srečujemo različni akterji: avtomobilisti, kolesarji, motoristi, pešci, tekači, vozniki električnih skirojev in še mnogi drugi uporabniki raznoraznih vozil. Vsi smo akterji v prometu in vsakega od nas nekaj (z)moti. Varnost je primarna naloga vseh nas, zato se zavedajmo, da na poti nismo sami in da moramo paziti drug na drugega. Prav zato je pomembno, da se o tem pogovarjamo in mogoče kaj spremenimo ali pa se spremenimo mi. V anketi je sodelovalo že več kot 2000 ljudi, zato vas vabimo, da svoje mnenje oddate tudi vi in sodelujete v nagradni igri,” v spremnem besedilu akcije sporočajo iz Continentala.
Jože Robežnik in Kristjan Vreček, voznika, tekača in tudi navdušena kolesarja, sta ustvarjalca video vsebin. Skupaj s Continentalom sta ustvarila dva videa, katerih rdeča nit gledalce sprašuje: Kaj vas moti na poti? Videa ponujata tudi številne zanimive odgovore - ogledate si ju lahko na zgoraj omenjeni spletni strani.

Rekreativni kolesarji so še vedno vsak dan na dirki

Če lahko sklepam na podlagi lastnih izkušenj s “terena”, tudi tisti, ki so močno vpeti v kolesarstvo kot šport, dostikrat niso za vzor drugim. Povem primer z našega gorenjskega konca. Priljubljena cesta, ki pelje iz Preddvora na Jezersko, je označena z znakom Pozor, kolesarji. Znak stoji na začetku Kokrške doline, do Jezerskega sta ob cesti še dva takšna znaka. Pomenita opozorilo za voznike in motoriste, da se na tej dokaj ozki in vijugasti cesti, polni nepreglednih ovinkov, vozi veliko rekreativnih kolesarjev. Ker je cesta vrezana v kanjon reke Kokre, je deležna stalnih popravil, na primer po skoraj vsakem neurju. Stalno se kruši kamenje s Karavank na cesto, Kokra včasih neusmiljeno odnese kak kos asfalta, popravljajo številne mostove, saj jih je kar enajst do Jezerskega vrha. In seveda vestni gradbinci vsake toliko tednov postavijo semafor za varno urejanje prometa, da lahko delajo. Že veste, kaj sledi? Motoristi in vozniki avtomobilov vedo, kaj pomeni rdeča luč, kolesarji, zelo velik del njih, pa očitno ne. Pred nekaj dnevi nisem mogel biti tiho, ko sem opazil kolesarja, ki je mimo cele kolone čakajočih vozil tebi nič, meni nič, kot bi ne bilo rdečega semaforja, mirno prehitel vsa čakajoča vozila in mimo rdeče luči nadaljeval proti Jezerskem. Ko sem ga dohitel, sem ga vprašal, zakaj je to storil. Odgovoril je, da si zaradi rdeče luči ne bo kvaril povprečne hitrosti! Mislil sem, da se šali, a je bil povsem resen. Potem je nadaljeval, da se mu zdi varno švigniti mimo vseh postavljenih delovnih zapor med delovnimi stroji, ki so delali. Si predstavljate bagerista, ki kar naenkrat pred seboj zagleda nestrpnega kolesarja? Si predstavljate, kaj si mislijo vozniki, ki v koloni čakajo na zeleno luč?  Da, delimo si pot, ampak z uporabo pameti.

Kultura družbe se odraža v kulturi na cesti

Tako so povedali pri Continentalu. Ta stavek ima težo. Mestni kolesarji, tudi vsi, ki se prevažajo z električnimi skiroji in tudi z mopedi, bi morali imeti ta stavek pod čelado. Če bi se prej omenjeni kolesar prekrškar spomnil na osnovo kulture na cesti, verjetno ne bi ogrožal najprej samega sebe, potem še vseh tistih delavcev na cesti, ob tem pa ne bi kravžljal mojih živcev in živcev voznikov, čakajočih v koloni pred rdečim semaforjem. 
Bodi za zgled, si pravim vedno, ko me na kolesu preseneti rdeč semafor. Zgodilo se je, da sem na omenjeni cesti s samo enim voznikom za seboj stal in čakal na zeleno luč. Ko se je prižgala zelena luč, sem vozniku dal prednost, da je šel prvi, ker je bil pač semaforizirani odsek dolg vsaj dvesto metrov in še klanec je bil. Ampak voznik me je počakal na prvem počivališču ob cesti, me ustavil in me pohvalil. Rekel je, da je Jezerjan in da se vsak dan vsaj dvakrat pelje po tej cesti, a še nikoli ni videl, da bi kak kolesar, sploh, če bi bil sam na cesti, čakal na zeleno luč. Počutil sem se kulturnega. Tudi ozaveščenega.

Delimo si cesto. Bodimo strpni. Bodimo kulturni. Spoštujmo se.

Kolesarjem bodo vozniki izkazali spoštovanje, če bodo ti upoštevali cestnoprometne predpise. Drugače ne bo šlo. Vsi kolesarji bi se morali zavedati, da so del prometne gneče in da vsi vozniki niso zelo spretni za volanom. Predvidevanje je ena izmed najbolj pomembnih lastnosti vsakega kolesarja. Deliti si cesto pomeni, da kolesar nima vedno prednosti in nima vedno prav. Naj nesreča ne bo prvo opozorilo. Mogoče je lahko zadnje! 
Mestni kolesarji se bodo zadnji poboljšali. Vsaj dokler jim na kolesarske steze “skačejo” vsi, od pešcev in tistih na električnih skirojih do voznikov, ki parkirajo na kolesarskih stezah … 
Električna kolesa so v modi, ampak zaradi njih je mestno kolesarjenje postalo precej hitrejše. Babica s cekarjem na balanci zdaj čez mesto drvi 25 km/h, prej pa je komaj “pribrcala” do trgovine. To pomeni, da rabimo še več pozornosti in še več osebne kulture.

Opominjane, ozaveščanje, opominjanje, ozaveščanje …

Tako kot je dobra Continentalova akcija Delimo si pot, je bila odlična tudi tista z naslovom Vozniki 1,5 m, prosim!, ki jo je sprožila Agencija za varnost prometa. Vendar nisem prepričan, da je danes stanje glede prehitevanja kolesarjev kaj boljše kot pred to akcijo. Vsak dan sem v prometu, a vidim zelo malo varnih prehitevanj kolesarjev. Upal bi si celo zapisati, da so vozniki manj strpni do kolesarjev s čeladami na glavi, torej do rekreativcev. Rabimo še več pogovorov, akcij, ozaveščanja. 
Z veseljem priznavamo, da je kolesarstvo postalo najbolj množična športna rekreacija v Sloveniji, takoj za pohodništvom. Razvoj električnih koles je to še pospešil. Zato moramo še naprej ozaveščati o pomembnosti sožitja v prometu. Vem, da je to dolgočasna tema za bralce, voznike in kolesarje, a moramo še naprej govoriti o tem. In ne samo govoriti, ampak izgovorjeno pokazati tudi na cesti. Pred leti sem v Delovi reviji Polet na varnost na cesti opozarjal predvsem kolesarska društva. Zgodilo se je, da ne smejo na skupinske vožnje brez spremljevalnega vozila, ki ima na strehi rotacijsko luč in se vozi pred ali za njimi. Predlagal sem, da bi skupine morale vključevati največ šest kolesarjev. Kako  težko je prehiteti skupino dvajsetih ali več kolesarjev? Zelo. 

Opažam, da se je v nekaterih društvih prijelo moje ozaveščanje, žal pa je to še vedno premalo.