Na pedalih: Najprej varno – šele potem zabavno

Kolesarjenje oziroma vožnja v skupini je bistveno hitrejša kot vožnja posameznika, poglaviten razlog za to pa je zavetrje, saj kolesar, ki vozi tik za kolesarjem pred njim ali v zavetrju, porabi od 25 do 30 odstotkov manj moči kot kolesar, ki je na čelu kolone in reže zrak. A kolesarjenje v skupini naj bo najprej varno, šele potem hitro in zabavno …

Če se kolesarji vozijo v skupini, potem so najbrž zbrani pod okriljem kakega športnega, kolesarskega društva ali celo kluba. Kaj se je zgodilo v vseh teh letih razcveta rekreativnega kolesarjenja in kolesarstva? Ta društva so, hote ali nehote, vsako leto večja in številčnejša. S tem ni nič narobe, zdravje naroda se krepi, vendar ... Zelo narobe pa je, ko pride dan skupne vožnje in gredo vsi skupaj na cesto. Ja, kam pa naj gredo, boste rekli?

Na žalost res gredo na cesto, in to ob urah, ko se ljudje, vozniki, živčni, utrujeni, vračajo iz službe. Že tako ali tako povsod stoji "plehnata vojska", nekje zaradi gneče, drugje zaradi rednih del na cesti. In potem vozniki naletijo še na skupino kolesarjev, ki brezskrbno vozijo drug ob drugem, z balanco ob balanci, po dva v dolgi koloni. Po vsem voznem pasu jih je in še veselo čebljajo.

Kako jih prehiteti, ne da bi ogrozili svoje in njihovo življenje? Ja, tako kot bi prehitevali traktor. Drži, vendar kako voznika prepričati, da so kolesarji traktor? Če voznik res ne ve, da so kolesarji enako kot traktor, potem mora še enkrat v šolo vožnje ali h kakemu drugemu strokovnjaku, ki skrbi za podstrešja in tisto, kar tam je ali ni spravljeno.

Prav tako bi morali na pregled podstrešja vsi ljubiteljski kolesarji, ki se še vedno vozijo vštric. Morda kje po svetu to gre, ponekod so skoraj dokazali, da je vožnja po dva v nekaterih primerih varnejša kot vožnja v razpotegnjeni skupini po eden, a pri nas pač ne. Naš zakon o pravilih cestnega prometa je v svojem 93. členu jasen: "Vozniki koles morajo voziti drug za drugim, razen na kolesarski poti, kjer smeta voziti dva vzporedno, če širina poti to omogoča."

Osnovna pravila kolesarjenja v skupini

Vožnja v skupini ni le prijetnejša in hitrejša, ampak tudi bistveno nevarnejša, saj kolesarji vozijo zelo blizu drug drugega in zato so za to kolesarsko prvino potrebna pravila ali kolesarski bonton. Da bo vožnja varna in da vas bodo izkušeni kolesarji spoštovali, je pomembno, da ga poznate in upoštevate, če se le da.

Navada je, da ima skupina kolesarjev vodjo – ta je po navadi tisti, ki je skupino zbral skupaj. Če ni to že prej določeno, vodja na zbornem mestu predlaga turo in sprejme morebitne dodatne predloge. Nato na kratko opiše turo. Posebno pozornost je treba posvetiti vsem glavnim križiščem, vzponom, spustom, odsekom z več prometa in postankom.

Skupina se formira odvisno od števila udeležencev. Trdimo, da je najbolje kolesariti v skupinicah po šest kolesarjev, ki vozijo drug za drugim, torej v gosjem redu. Obstaja tudi dvojni gosji red ali vožnja v parih, vendar to početje rekreativnim kolesarjem odsvetujemo. Je prenevarno, prepovedano in je domena profesionalnih kolesarjev, ki imajo spremstvo in se znajo voziti tesno z balanco ob balanci. 

Vožnjo v gosjem redu navadno začne vodja skupine, hitrost vožnje prilagodi pričakovani povprečni hitrosti. To lahko kontrolira s kolesarskim računalnikom, vsekakor pa naj bo vožnja s čim bolj enakomerno močjo. Po nekaj kilometrih se bo vodilni kolesar umaknil in prepustil vodenje naslednjemu v gosjem redu.

To bo storil tako, da bo rahlo pospešil in se umaknil levo ali desno. To je odvisno od smeri vetra. Če veter piha z leve strani, se vodilni kolesar umakne v levo, temu se reče leva izmena, če pa veter piha z desne, se kolesar umakne na desno – desna izmena. Potem ko se vodilni kolesar umakne vstran, rahlo zmanjša hitrost in pusti, da ga drugi prehitevajo. Ko je nekako vzporedno z zadnjim kolesarjem v koloni, spet poveča hitrost in nato zapelje nazaj v zavetrje zadnjega kolesarja. Ko novi kolesar prevzame mesto vodilnega, mora paziti, da ohranja enak tempo, v nasprotnem primeru se v koloni dogaja efekt "elastike", kar je za kolesarje za njim zelo moteče ali celo nevarno.

Če se posamezni kolesar čuti močnejšega, naj to pokaže z daljšo vožnjo na čelu kolone, saj je to najtežje in najodgovornejše opravilo v skupini. Vodilni poleg tega, da reže zrak drugim kolesarjem in s tem opravlja do trideset odstotkov več dela, še budno spremlja promet in razmere na cestišču, saj kot prvi v koloni bistveno bolje vidi, kaj se dogaja na cesti; na to mora opozoriti tudi kolesarje za seboj, bodisi z iztegnjeno roko ali glasom.

Primer: približujemo se križišču in mogoče bo treba ustaviti ali bistveno zmanjšati hitrost. Vodilni kolesar bo, preden bo začel zavirati, na to opozoril kolege za seboj in bo z iztegnjeno roko v zrak in glasom opozoril: pazi, križišče. S tem bo preprečil morebitni nalet kolesarjev za seboj. Morebitno oviro ali udarno jamo na cestišču bo pokazal z iztegnjeno levo roko uperjeno v oviro, če se tej izognemo po desni strani. Če pa se oviri izognemo po levi strani, bo uporabil desno roko.

V križiščih bo poskrbel, da bo pravilno nakazal smer z roko in da bo dovolj prostora – ne le zanj, ampak za vse kolesarje v vrsti.

Spremljal bo, s katere strani piha veter. To je najlažje oceniti z opazovanjem trave in listja na drevesih ter bo upoštevajoč ugotovitev prilagodil svojo vožnjo in način izmene. Pri vetru z leve strani se bo vodilni pomaknil bolj proti sredini cestišča in uporabljal levo izmeno. Kadar pa veter piha z desne, se vodilni pomakne povsem na rob in uporablja desno izmeno. Vodilni mora poleg vsega naštetega paziti še, da kadar vstane s sedeža v stoječo vožnjo na pedalih, ne sune s kolesom nazaj, saj s tem prav tako lahko povzroči nalet kolesarja za seboj. Še preden mu začnejo pohajati moči, naj mesto vodilnega prepustil naslednjemu v koloni, sam pa se bo varno na zadnjem mestu malo pretegnil, se odžejal in nekaj pojedel ter se pripravil na nadaljevanje vožnje v skupini.

Nasvet za varno kolesarjenje

Na štart runde vas pride dvanajst, šestnajst, več kot dvajset. Tudi če vas je dvanajst in se vozite vštric po dva, je to šest parov, kar je odločno preveč za na cesto. Kaj storiti? Samo nikar na cesto, prosim! To je preveč podobno ruski ruleti. Ne veš, kdaj bo počilo, si pa ves čas na dobri poti, da bo ...

In kaj zdaj?

Nič osebnega: razdelite se v skupinice po šest, drug za drugim, z varnostno razdaljo, in gremo. Ja, vem, hočete se dokazati pred vsemi zbranimi, ne samo pred petimi. Zakaj pa ste toliko trenirali? Torej v skupino šestih poleg sebe izberite tiste, s katerimi bi se radi pomerili. Če je takih več kot šest, se pod klancem počakajte in se potem udarite za zmago. Na klancu bo hitro prišlo do selekcije. Če niste tekmovalni, potem so skupine po šest in zapisani red v redu, kajne?

Če sklenem: za rekreativce vožnja po dva, z balanco ob balanci, res ni primerna – in tudi ni dovoljena. Res je dobro vprašanje, kako da nas več ne kolesari po nebesnih cestah …

Ali ste vedeli ...
AMZS pomaga tudi kolesarjem!