Hibridni izlet: Po domačem dvorišču

V teh težkih časih je misel na potovanja in izlete skoraj bogokletna. Prepoved prehajanja občinskih meja nas je zaprla v svoje občine in omejila naše gibanje - in verjetno nisem edini, ki se ob teh številnih prepovedih počuti, kot da bi mi prirezali krila. A pravijo, da se je treba obupa in samopomilovanja v teh časih ogibati, zato sem v roke vzel zemljevid, sedel v avto in se odpravil raziskovati neznano - znotraj meja Mestne občine Ljubljana.

Slovenija ima 212 občin, ki so si med seboj sila različne tako po številu prebivalcev kot po površini. Najmanj naseljena občina (Hodoš) je imela ob štetju leta 2014 le 323 prebivalcev; največ nas seveda živi v Mestni občini Ljubljana - ob zadnjem štetju nas je bilo skoraj 272.000. A Ljubljančani ne živimo v največji občini; občina Kočevje je s površino 564 kvadratnih kilometrov še enkrat bolj prostrana od občine Ljubljana s površino 276 kvadratnih kilometrov. Celo med mestnimi občinami Ljubljana ni največja - večja je na primer občina Koper s 303 kvadratnimi kilometri.
Ko sem se že hotel pridušati, da bi v teh časih raje živel v Kočevju, sem na seznamu občin poiskal še najmanjše - in ugotovil, da sem lahko vesel, da ne živim v Odrancih (6,9 kvadratnega kilometra) ali v bližnjem Trzinu (8,6 kvadratnega kilometra). Ob teh številkah ljubljanskih 276 kvadratnih kilometrov niti ni tako malo ….

Na ljubljanski Triglav

Ko sem - najprej s prstom po zemljevidu - raziskoval mestno občino Ljubljana, sem ugotovil, da Šmarna gora z Grmado - ki se nam vsem, ki živimo na ljubljanskem Brodu oziroma v Tacnu dviga pred nosom - ni najvišji vrh ljubljanske občine. Morda je najbolj fotogenična ali celo najpriročnejša za nedeljski vzpon, zagotovo pa ni najvišja - pa še delimo si jo z občino Medvode. Najvišji vrh občine Ljubljana je namreč Janški hrib, ki je s 794 metri nadmorske višine natanko za 118 metrov višji od Grmade oziroma za 125 metrov višji od Šmarne gore.

Ker sem bil na Šmarni gori in na Grmadi že neštetokrat, na Janškem vrhu pa le nekajkrat, sem se z našo hibridno toyoto RAV 4 odpeljal na jesenski izlet proti Jančam. Ob tem, ko sem na zemljevidu iskal pot proti vzhodu, se mi je utrnilo, da prebivalci Ljubljane verjetno bolj slabo poznamo svoje občinsko dvorišče: ob napornem vsakodnevnem ritmu iščemo sprostitev, družbo in doživetja blizu doma, brez razloga pa se verjetno le redko odpravljamo na druge konce Ljubljane.

V smeri urinega kazalca

Na vzhod sem se nalašč odpeljal po cestah čim bližje občinskih meja. Tacen, Šmartno pod Šmarno goro, vsa tri naselja Gameljn - od koder vodijo poti na Rašico, Črnuče, Nadgorica, Podgorica, proti Dolu pri Ljubljani … A pozor, Dol pri Ljubljani je že druga občina, zato sem moral zaviti na avtocesto iz Štajerske proti Ljubljani, na izvoz proti Sneberjam in od tam proti Podgradu. Če sem se želel izogniti prečkanju občinske meje, sem moral zaviti v dolino Besnice in se po lepi cesti, na kateri sem vseskozi prehiteval kolesarje, vzpenjal proti Jančam.

Janče so razdrobljeno naselje z lepimi hišami, Janški vrh pa je kopasti travnik z otroškim igriščem na vrhu in (zaprtim) Planinskim domom Janče tik pod vrhom. Menda Janškemu vrhu pravijo ljubljanski Triglav, a kakšne očitne podobnosti nisem opazil. Je pa z vrha lep razgled na vse strani Slovenije - tudi do pravega Triglava.

Meja občine Ljubljana v tistih krajih zavije na jug, radovedni avtomobilski raziskovalci pa ji lahko sledijo po cestah, ki se vijejo skozi lepa naselja in vasi, ki spominjajo na gričevnato Dolenjsko - Volavlje, Prežganje, Malo Trebeljevo, Veliko Trebeljevo … Znova je treba biti pozoren na občinsko mejo, prek katere se kaj hitro lahko znajdemo v grosupeljski občini, bližje Ljubljani pa v občini Škofljica.

Žabarji?

Ko se izognemo Orlam, ki so v občini Škofljica, smo že na ljubljanskem Rudniku, od tam pa ni daleč do ljubljanskega Barja. A pozor: le majhen del močvirnatega ljubljanskega Barja je znotraj meja občine Ljubljana, kar pod vprašaj postavlja legendo, ki vse Ljubljančane razglaša za žabarje. V resnici dokaj ozko ljubljansko žabarsko Barje seže le od Črne vasi do obrobja Notranjih Goric, večji del ljubljanskega močvirja pa si delijo občine Ig, Brezovica in Škofljica. A če se že zapeljete do Črne vasi, se le ustavite pri cerkvi svetega Mihaela v Črni vasi, ki jo Plečnik postavil na lesene pilote in kamnito vznožje, izdelal pa iz lesa. Če so vrata v cerkev odprta, si oglejte njeno notranjost - splača se.

Prepovedani Polhograjski Dolomiti

Če ne želimo prečkati občinske meje, se moramo od Črne vasi vrniti na ljubljansko južno obvoznico, od tam pa se lahko skozi Podutik vzpnemo na Toško čelo, še en priljubljen vrh ljubljanskih pohodnikov in kolesarjev. Meja ljubljanske občine nesramno preseka makadamsko cesto od naselja Toško čelo proti Topolu oziroma Katarini v Polhograjskih Dolomitih, kar pomeni, da moramo obrniti nazaj proti Ljubljani, kjer se skozi Pržanj zapeljemo v ljubljanski Šentvid, od tam pa gremo lahko samo še domov na Brod - na cesti proti Medvodam se ljubljanska občina namreč konča v Mednem.

Foto: znotraj meja Mestne občine Ljubljana

113 kilometrov

Krog po cestah znotraj meja Mestne občine Ljubljana je tako sklenjen - števec kilometrov v naši toyoti RAV 4 je pokazal, da smo prevozili 113 kilometrov. Podatka, kako dolga je meja občine Ljubljana, nisem našel, a ugibam, da meri med 120 in 150 kilometri. 113 kilometrov v avtu seveda ni kakšen poseben izletniški dosežek, a v teh nenavadnih časih je tudi to dovolj, da dobimo malo občutka svobode in novih spoznanj. Komur pa takšna pot z avtom ne nudi dovolj izziva, naj se je loti z biciklom, kar mu bo zagotovo vzelo več časa …