Hibiridni izlet: Po medvedovi avtocesti

V Motoreviji v sodelovanju s Toyoto začenjamo z novo rubriko “Hibridni izlet”, v kateri bomo predstavljali zanimive družinske poti mimo obleganih turističnih krajev po Sloveniji. Tokrat smo se podali v eno poslednjih evropskih gozdnih divjin, v Kočevski rog. Ta še vedno velja za kraljestvo velikih zveri - medveda, volka in risa. Doživeli smo nedotaknjen pragozd in obiskali pol tisočletja staro kraljico gozda - najmogočnejšo slovensko jelko, visoko kar 55 metrov.

Roška pot - 64 kilometrov divjine in zgodovine

Skozi mistični Kočevski rog, ki velja za zeleno oazo Slovenije, danes vodi okoli 64 kilometrov dolga Roška pešpot, ki je dobro označena z zeleno-belimi markacijami v obliki medvedje šape. Z divjino in zgodovino prežeta pot je razdeljena na tri etape, ki pohodnike popeljejo do najzanimivejših kotičkov tega velikega gozda. Kdor jo želi prehoditi v celoti, bo potreboval dva do tri dni, ker pa je speljana tudi po starih kolovozih, vlakah in preči gozdne ceste, lahko njene posamezne odseke razdelite v zelo zanimive družinske izlete s prilagojeno zahtevnostjo. Ta gozdni masiv je prepreden s kilometri gozdnih cest, ki so zelo dobro označene predvsem na dolenjski strani. Te ceste ponujajo tudi čudovite gorsko-kolesarske ture. V prostorni prtljažnik našega cestno-terenskega hibrida, toyote RAV4 smo tokrat postavili nahrbtnik, gojzarje, pohodniške palice in foto opremo ter se zarana odpeljali preveriti, kako se v pragozdu prebuja življenje.

Izjemna kulisa narave se začne ob koncu asfalta

Za izhodišče smo vzeli Kočevsko jezero, ki je le streljaj od centra Kočevja in je osvežujoč rekreacijski center ob vznožju te gozdnate planote. Raziskovati gozd z željo v objektiv ujeti tudi divje živali pomeni zgodnje vstajanje. Sonce še ni vstalo, ko se nam je na sovozniškem sedežu pridružila odlična poznavalka gozda, raziskovalka, vodnica in fotografinja Petra Draškovič Pelc, ki je kljub doktoratu biomedicinskih znanosti svoje poslanstvo našla v naravi. Petra je odlična poznavalka kočevske divjine in pozna številne skrivnosti velikega gozda. Po skritih poteh vodi obiskovalce, ki želijo začutiti pristno divjino z veliko pestrostjo živalskega sveta. “Na takem izletu zagotovo izstopata mogočnost in obširnost kočevskih gozdov. To je veličina, ki se jo v tem prostoru mora začutiti. Zagotovo je posebna draž tudi kanček upanja srečati in v naravnem okolju opazovati velike zveri ter ostale gozdne živali. Sledi medveda ali celo volka in bližina pragozda pri človeku sprožijo poseben utrip divje neokrnjene narave. Vse to pripomore k impozantnosti obiska Kočevskega roga. Ob tem pa je tu še bogata zgodovina kočevarskih vasi, pa druge svetovne vojne …,” razlaga Petra. 

Vas, kjer imata le dva stanovalca za sosede medvede in volkove

Med pašniki in sadovnjaki kmetije Rajhenav doživimo še en čudovit prizor: vsaj ducat košut pri jutranji paši. Hitro izginejo med debli, saj ima jelenjad izreden sluh. Petra nam pove indijanski pregovor, ki pravi, da če v gozdu na tla pade iglica, jo orel vidi, medved zavoha, jelen pa zasliši.

Na prvi postojanki, kjer obiskovalce pričaka tudi medvedu prijazen čebelnjak, nam Petra pojasni, da je sobivanje človeka in zveri mogoče: “Ustavila sva se na kmetiji Rajhenav. Rajhenav je bila včasih večja kočevarska vas s približno 280 prebivalci, danes pa v tej vasi oziroma na istoimenski kmetiji živita le dva stalna prebivalca, zakonca Brdnik, ki jima na veliki govedorejski kmetiji pomagata še dva delavca. Fascinantno je, da v 24 letih kmetovanja oziroma ponovne naselitve prvih sosedov - medveda in volka - kmetija ni doživela niti enega napada velikih zveri na veliko 220-glavo čredo govedi ali koze in osle, ki jih tudi redijo na pašnikih Rajhenava. To je dokaz, da je sobivanje z zvermi mogoče, če upoštevaš medvedu in volku prijazne prakse. To pomeni, da ponoči živali zapiraš v nočne ograde, njihove pašnike pa obdaja 25 kilometrov ograje električnega pastirja.” Kmetija Rajhenav ima tudi turistično dejavnost in v osrčju gozdov gospodinja Majda po predhodnem naročilu ponuja izjemno kulinarično doživetje z domačimi sestavinami, pridelanimi v osrčju kočevskih gozdov.

Kraljica roga

Po štirih kilometrih gozdne ceste od Rajhenava v smeri Roške žage parkirava na razširjenem delu ceste ob jasi, ki jo preči tudi planinska pot proti Mirni gori. Manj kot pet minut hoje od ceste naju pripelje do osupljive kraljice Kočevskega roga. Mogočna 500 let stara jelka sodi med največja in najstarejša slovenska drevesa. Na strmem pobočju je vzkalila okoli leta 1500, potem v tedanjem gozdu celo stoletje čakala v senci drugih orjakov in komaj opazno rasla. Ko je vihar podrl sosednje drevo, je dobila priložnost pognati se proti soncu. Danes se proti nebu pne kar 55 metrov visoko, 5-metrski obseg njenega debla pa priča, da korenine sidrajo orjaško maso, v kateri je kar 40 kubičnih metrov lesa - dovolj za izgradnjo lesene hiše.

Pragozd, v katerem jekleni zobje žage še nikoli niso trgali lesa

Eden od vrhuncev našega izleta je nedvomno pešpot ob meji pragozda Rajhenavski Rog. Tu oči, vonj in sluh zaznajo naravo, kot je bila, preden smo ljudje začeli svoje civilizacijsko osvajanje planeta. Tu začutiš stik s pradavnino. Na območju dobrih 51 hektarov je človek še vedno lahko priča, kako tankočutno, bogato in hkrati neusmiljeno življenje vodi narava. Da tod veljajo le zakoni narave, sklenjenega kroga življenja, pričajo padli velikani, sledi medvedovih krempljev na deblu, pa rep polha, ki je končal v krempljih sove. Tu se ne preštevajo grami izpustov: kar narava ustvari, tudi porabi. V vsakem hektarju tega izvirnega ekosistema je uskladiščenih več kot 1000 kubičnih metrov lesa, bioenergije, ki se samodejno, stalno, varčno in varno obnavlja ter ob tem nudi še hrano in zavetje divjim živalim.

Pragozd res pusti strašljivo lep vtis moči: kot bi hodili v tovarni življenja. Na severnem izhodu ob poti ob pragozdu pridemo do Skavtskega doma in ostankov Roške žage ter nasipa železne ceste, ki ga požira narava. Tukaj je izhodišče številnih pešpoti, tudi tiste, ki vodi na najvišjo točko tega divjega gozdnatega skalnega sveta. Na 1099 metrov visokem Velikem Rogu smo sklenili našo pot v osrčje divjine. Pogled z razglednega stolpa je osupljiv, pod nogami raste nov gozd prepuščen naravnemu razvoju. Na poti proti naši toyoti pa stopimo tudi na sled kosmatega čuvaja tega gozdnega dragulja - rjavega medveda. Občutek je poseben.

 Kaj narediti, če v gozdu srečaš medveda?

Izkušena Petra Draškovič Pelc, ki je s svojim objektivom sledila tudi grizlijem na Kamčatki in Aljaski ter je v Kočevskem rogu že srečala rjavega medveda, pa tudi risa z mladičkom ter volka, ob morebitnem srečanju z medvedom pohodnikom svetuje:

Nujno je treba ohraniti mirno kri, nikar ne krilite, kričite ali bežite. Z umirjenim glasom medveda opozorite nase in se postopoma umirjeno umikajte stran od zveri. Izogibajte se tudi neposrednemu očesnemu kontaktu.

Foto: Izlet v poslednjo pravo evropsko divjino ...

Kaj smo si ogledali?

Izhodišče: Kočevsko jezero

Zanimivosti na poti: Kmetija Rajhenav, medvedu prijazen čebelnjak, kraljica roga - najstarejša in največja jekla, Rajhenavski pragozd, Roška žaga in razgledni stolp na vrhu Velikega Roga.

Kontakt vodnice: Petra Draškovič Pelc www.petradraskovic.com - info@petradraskovic.com

Čarobno jutro ali pa slovo od dneva z volčjim tuljenjem

Vodnica Petra pravi, da obisk velikega gozda ob vsakem vremenu, v vsakem delu dneva in ob vsakem letnem času ponuja drugačno zgodbo: “Vsekakor so najbolj magična in skrivnostna jutra, ko se narava prebuja in igra meglic ter prvih sončnih žarkov, ki se lomijo na jutranji rosi, ponuja izjemno kuliso za fotolov na prizore v neokrnjeni naravi enega najbolj divjih gozdov v tem delu Evrope. Posebne občutke in zvoke pragozd daje tudi v večernem mraku. Takrat boste slišali oglašanje kozač ali pa celo volčje tuljenje.” Kočevski rog je prostrana visoka kraška planota oziroma divje gozdnato višavje, ki se razteza med dolino reke Krke, Kočevskim poljem in na jugu vse do reke Kolpe. V to težko dostopno in divjo gozdnato trdnjavo je človeška noga prvič vstopila šele pred sedemsto leti.

Kočevski pragozd zaščitili prej kot je nastal Triglavski narodni park

Nepregledni gozdovi težko dostopnega kraškega višavja Roga, Stojne in Goteniške gora so še dobrih sto let nazaj predstavljali območje, kamor praktično ni stopila človeška noga. Na pomen ohranitve pragozda je opozoril gozdar dr. Leopold Hufnagel, upravitelj gozdov, ki je na posestvu kneza Auersperga opazil povsem nedotaknjene, neokrnjene in mogočne gozdove. V gozdno-gospodarske načrte je zapisal ključno sporočilo: “Tukaj mora ostati pragozd in vsaka nadaljnja raba je izključena.” To je naredil leta 1892, Triglavski narodni park pa je začel nastajati od leta 1921 do 1924. Na območju kočevskega pragozda je dejansko vzklilo seme oziroma zavedanje naravovarstva v Sloveniji. Kot zanimivost velja omeniti, da je vizionarski gozdar kočevski pragozd zaščitil le dve desetletji potem, ko je bil kot prvi nacionalni park na svetu zaščiten znameniti Yellowstone v ZDA.

Hibrid z električnim štirikolesnim pogonom - dovolj poguma in spoštovanja

Kočevski rog je prepreden z relativno dobro vzdrževanimi gozdnimi cestami, ki se vijejo pod stoletnimi krošnjami. Toyota RAV4 je že dolgo doma tudi na takih cestah in z nekoliko večjo oddaljenostjo od tal in prilagodljivim električnim štirikolesnim pogonom omogoča izlet v Kočevski rog tudi pozimi, ko so gozdne ceste lahko razmočene, zasnežene ali poledenele. Je dovolj pogumen, če se zaplete pod kolesi in z elektrificiranim pogonom dovolj čist ter tih, da ne moti gozda. Z umirjeno in tiho vožnjo hibridnega pogona lahko predvsem v ob svitu, pa tudi v mraku skozi vetrobransko steklo vidite marsikaj. Vsem, ki denimo ne zmorejo hoditi po divjem kraškem terenu v objemu velikega gozda ali pa se jim zdi divjina gozda preveč srhljiva, sistem makadamskih cest in zgodovinskih zaselkov ponuja veliko.

Celo v avtomobilu si pravzaprav zelo blizu naravi, saj dejansko voziš po medvedovi avtocesti. Izkušena vodnica in fotografinja prikima:

Absolutno. Če si previden voznik in na teh cestah voziš res umirjeno, imaš kanček več možnosti, da opaziš divjad in celo na cesti v povsem varnem zavetju avtomobilske kabine opaziš medveda, ki bo prečkal cesto. Velike zveri tod nemalokrat hodijo po gozdnih cestah, ker tako prihranijo energijo pri premagovanju večjih razdalj.