Afroditin otok

Že kot osnovnošolcu mi je Ciper zbujal zanimanje, kajti zgodba o Afroditi, ki je povezana s tem otokom, me je povsem prevzela. Legenda govori, da se je Afrodita ob prihodu iz morja pojavila gola na školjki pokrovači, nato jo je odnesel veter in med potovanjem je najprej pristala na majhnem otoku Kitera, južno od Peleponeza, nakar se je vrnila na Ciper, kjer je živela v kraju Pafos. Njeno potovanje na školjki je upodobil tudi slavni slikar Sandro Botticelli.

Ciper, ki ga je po površini nekaj manj kot za pol Slovenije in ima blizu 800.000 prebivalcev, je vse od leta 1974 politično razdeljen na politično nepriznan turški Ciper, ki zavzema približno tretjino otoka, in grški del, ki je kot Republika Ciper ena od držav Evropske unije. Obisk turškega dela Cipra je vsekakor bolj vznemirljiv, že potovanje pa poteka malce “okrog vogala”. Čarterski let z ljubljanskega letališča je imel pristanek v turški Antaliji, kjer ima letalo 45 minutni postanek za natakanje goriva in zamenjavo posadke, šele potem letalo lahko nadaljuje let na letališče Ercan v turškem delu Cipra. Razlog za postanek v Antaliji je preprost: ker turški del Cipra ni politično priznan, nanj lahko letijo le letala iz turških letališč.

Pred pristankom v Ercanu me je presenetil pogled na puščavsko rjavo obarvano pokrajino. V poletnih mesecih na Cipru – naš obisk je bil sredi julija – praktično ne dežuje in močno sonce zelenje obarva v rjavo. Hkrati pa to pomeni, da je Ciper najbolj sončen otok Sredozemlja, kar je seveda pomembno za vse, ki želijo bivanje na Cipru izkoristiti za poležavanje na plažah.

Naše središče med enotedenskim obiskom Cipra je bil hotel v bližini mesta Famagusta z zelo lepo plažo, na kateri sem se počutil svobodno in neutesnjeno, saj na njej ni bilo nikoli več kot dvajset kopalcev.

V Famagusti je najbolj zanimivo staro mestno jedro, ki ga krasijo številne ozke ulice s starimi stavbami. Mesto naj bi leta 285 pr. n. št. ustanovil egiptovski kralj Ptolemaj. Ime Famagusta izhaja iz turškega imena Gazi Magusa, kar pomeni “neosvojljiva Magusa”. Mesto je bilo do leta 1300 vodilna trgovska postojanka v vzhodnem Sredozemlju. Poleg Turkov so največji pečat mestu dali Benečani. Med mestnimi znamenitostmi velja omeniti še srednjeveško obzidje z Othelovim gradom, ki varuje pristanišče in mesto.

V bližini Famaguste so izkopanine mesta Salamis, ki so res izjemne, a tudi premalo varovane, kajti vsak se lahko sprehaja kjerkoli. Salamisev nastanek sega v 11. st. pr. n. št., ustanovil pa naj bi ga kralj Teucer. Mesto naj bi v 4. st. uničil potres, nakar je sledila obnova, leta 648 pa so ga uničili Arabci. Večina prebivalcev se je preselila v Famagusto, toda kljub temu so bile ruševine poseljene do leta 1300. Arheološka izkopavanja so se začela leta 1952. Odstraniti so morali velike količine peska, ki je ruševine zelo dobro obvaroval pred uničenjem. Med najpomembnejše objekte sodijo delno obnovljeno gledališče, ki lahko sprejme 15.000 obiskovalcev, agora oziroma trg, športno vadišče in kopališče ter kraljeva grobnica. Mesto je imelo vodovod, urejeno odvajanje odplak in centralno ogrevanje. Presenetili so me sicer poškodovani mozaiki, ki krasijo nekaj stavb.

V bližini Famaguste je tudi samostan sv. Barnabasa iz 18. st. V središču objekta je bazaltni kamen, ki je ostanek nekdanjega naselja Enkomi.

Enega izmed dni smo namenili ogledu glavnega mesta Nikozije, kamor smo se zapeljali kar z rednim avtobusom – vozovnica je stala 2 evra na osebo. Nikozija je edina prestolnica na svetu, ki je od leta 1974 razdeljena – na grški in turški del. Mesto je zgrajeno na razvalinah antičnega mesta Ledra ob reki Pedieos. Najbolj mogočen kulturni spomenik je beneško obzidje iz leta 1567, ki so ga zgradili za obrambo proti Turkom, a ti so mesto kljub obzidju zavzeli in nato vladali vse do prihoda Britancev leta 1878. Najprej smo si ogledali turški del Nikozije, kjer je nekaj zanimivih mošej, gradijo pa tudi še novo s štirimi minareti. Nato smo prečkali mejo prek edinega mejnega prehoda na ulici Ledra. Za prehod je dovolj, če pokažeš potni list. Mestni polovici sta si močno različni: v grškem delu ozke uličice zamenjajo širše in bolj urejene ulice, nad katerimi so na nekaj mestih napete ponjave, ki ščitijo prebivalce in turiste pred žgočim soncem. Zelo zanimiva je poznogotska katedrala sv. Janeza Evangelista in kulturni center nadškofa Makariosa, ki sodi med najlepše objekte v tem delu mesta.

Famagusta je tudi dobro izhodišče za obisk 65 km dolgega in 20 km širokega polotoka Karpas, za kar je najbolje najeti osebni avto, pri vožnji pa je treba upoštevati, da na Cipru vozijo po levi. Na Karpasu je tudi 3 kilometre dolga Zlata obala, ena najlepših plaž na Cipru. Na plaži smo bili praktično sami, le dva domačina sta nas začudeno gledala, kako se predajamo vodnim radostim. Presenetili so me ležalniki in senčniki, za katere ni bilo treba plačati, prav tako tudi ne za parkiranje. Pot smo nadaljevali k samostanu sv. Andreja. Ena izmed zgodb govori, kako se je napol slep kapitan na poti v Palestino zaletel z ladjo apostola Andreja v kopno. Ob silovitem udarcu je na plan privrel čarobni izvir, ki je kapitanu vrnil vid, izvir pa je še vedno delujoč na južni strani samostana. Za konec smo si ogledali še pristanišče Kyrenia z bizantinsko trdnjavo iz 10. st. in ladijskim muzejem.

Obisk Cipra nas ni razočaral. Bivanje v turškem delu ima svoje prednosti, saj je turistično manj obiskan kot grški del, a tudi slabosti: do Pafosa in obiska krajev, ki jih je zaznamovala Afrodita, je (pre)daleč, zato so tokrat ostali brez mojega obiska – kar pa je lahko izziv za prihodnji obisk Cipra.

Franci Horvat