Veliki čevlji

S povsem novo zasnovo – in obliko – je alfa giulia dregnila v srca alfistov, zagotovo pa tudi v kakšno srce ostalih ljubiteljev dobrih avtomobilov. Po začetni evforiji je čas, da pogledamo, če je Alfi uspel povratek med najboljše.

Pri Alfi ne skrivajo, da želijo z giulio med tekmece, ki so dražji, prestižnejši in pogosto tudi bolj športni od povprečja srednjega avtomobilskega razreda. Giulia z vzdolžno postavljenim motorjem spredaj in pogonom na zadnji kolesi obljublja športne vozne lastnosti, kar kaže tudi s svojim videzom – široko stojo, dolgim pokrovom motornega prostora in nekaj značilnimi oblikovnimi podrobnostmi; na primer na levo prestavljeno registrsko tablico in velikim Alfinim logotipom na sredini prednjega dela. Prav vsakega opazovalce giulia ne bo navdušila, (veliko) večino pa …

Giuliina notranjost sledi športni rdeči niti; merilnika za hitrost in motorne vrtljaje sta vsak v svoji cevi, sredinska konzola je široka, ročica samodejnega menjalnika zelo blizu desne roke. V giulio sedemo nizko, volanski obroč je blizu, sklop pedalov daleč naprej – zelo športni značilnosti. Ergonomiji ni veliko očitati, (slabša) vidljivost iz avta pa odraža športno limuzinsko zasnovo. Tudi na zadnji klopi se sedi precej nizko – in za kolena odraslih malce tesno, če voznik in sovoznik pomakneta sedeža nazaj. V prtljažnik lahko naložimo 480 litrov prtljage, a skozi precej ozko odprtino.

Giulia je postavljena na povsem novo Alfino platformo z vzdolžno vgrajenim motorjem spredaj in pogonom na zadnji kolesi. Takšna zasnova pomeni kompromis pri prostornosti, a prinese odlične vozne lastnosti; tankočutno vodljivost, prijetno uravnotežen volanski mehanizem, brezhibno uravnoteženost. Ob natančno uravnoteženem vzmetenju giulio z užitkom zapodimo med ovinke, a le do meja zdrsa; ko jih prestopimo, ESC sistem motorju odvzame moč in podvozju živahnost. Ker sistema ne moremo izklopiti, se veselje hitro konča. Škoda; avto zmore veliko več. Alfin sistem izbire voznega programa DNA pri tem ni v nobeno pomoč, saj vpliva le na odzivnost pedala za plin in delovanje samodejnega menjalnika. Mimogrede; samodejni 8-stopenjski menjalnik (ki ga uporabljajo tudi pri Audiju in BMW) je odličen, še zlasti, če prestavljate ročno – škoda, da giulia nima obvolanskih prestavnih ročic …

2,2-litrski dizelski štirivaljnik s 132 kW spada v sredino dizelske ponudbe; motor je zelo prožen, navora je vselej dovolj, le visokih vrtljajev ne mara preveč. Zmogljivosti so zelo dobre, če imate dobre živce; motor je namreč zelo glasen, v višjih vrtljajih celo moteče hrupen. Vsekakor preveč za “premium” ambicije giulie. Poraba goriva se giblje med 6,5 in 7,5 l/100 km.

Paket opreme “super” je namenjen malce zahtevnejšim kupcem, a še zdaleč ni popoln; pri varnostnih pripomočkih manjka radarski tempomat in še nekaj drugih pripomočkov, majhen zaslon serijske multimedijske naprave ni primeren za “premium” avto, pri povezljivosti in telekomunikaciji je giulia v zaostanku.

Če k temu prištejemo še nekaj zdrsov pri kakovosti izdelave (štrleč pokrov odprtine za gorivo, “glasen” sovoznikov sedež), je jasno, da pri Alfi še niso povsem ujeli najboljših; le oblika, odlične vozne lastnosti in razmeroma visoka cena (s popustom 40.490 evrov) so za boj z najboljšimi v prestižnem delu srednjega razreda verjetno premalo. Si je giulia obula prevelike čevlje?