Švedsko jeklo

Kar 13 let so pri Volvu vztrajali s prvo generacijo velikega cestnega terenca XC90, kar veliko pove o priljubljenosti in tržnem uspehu avta. Pred naslednikom je torej visoko postavljena letvica predhodnika. Jim je uspelo?

Novi XC90 je pošteno zrasel in morda zato ni primeren za vsakogar. Ob novem oblikovalskem izrazu z veliko ravnimi in oglatimi površinami je v resnici videti še večji, a hkrati zelo vpadljiv in všečen.

Volvova potniška kabina je oaza miru, skladnih oblikovalskih potez, udobja in tudi razkošja; ob takšnih zunanjih merah ni težko zagotoviti prostorne notranjost. Zadnji trije sedeži (srednji je ožji) ponujajo enako prostornost kot prednja, prijetno pa sta presenetila šesti in sedmi sedež, na katerih lahko daljšo vožnjo preživimo tudi odrasli. Prtljažnik je s 692 litri za drugo vrsto sedežev zelo prostoren, le na dokaj visoko dno prtljažnika se je treba navaditi.

Korak s časom – ali celo pred njim – XC90 ponuja pri zabavni elektroniki in voznih ter varnostnih pripomočkih. Morda so pri Volvu želeli celo preveč, saj številni zbirniki in možnosti nastavitev prek velikega zaslona (13 × 18 cm!) zahtevajo preveč pozornosti – (celo temperaturo v notranjosti moramo nastavljati z dotikanjem zaslona). A komur “iPad” način upravljanja ni tuj, se bo v XC90 dokaj hitro znašel.

Pri Volvu so se že pred časom odrekli motorjem z več kot štirimi valji. Tudi pri najzmogljivejšem dizelskem motorju je tako – 2-litrski štirivaljnik v preskusnem XC90 zmore 165 kW in ima 470 Nm navora, vsa štiri kolesa pa poganja prek zelo dobrega osemstopenjskega samodejnega menjalnika. Pogonska kombinacija na papirju obljublja veliko, a več kot dve toni mase je vendarle veliko breme, še zlasti, ko od motorja zahtevate odzivnost in več dinamike – takrat motor postane tudi (pre)glasen za avto takšnega prestiža. To je hkrati tudi največja pomanjkljivost v primerjavi s tekmeci, ki so na voljo s prostorninsko večjimi motorji. Argument o manjši porabi goriva ne drži; testno povprečje 9,1 l/100 km je pričakovano in upravičeno za tako velik in težak avto.

Se pa zato XC90 oddolži z zares udobnimi voznimi manirami – tudi po zaslugi doplačljivega zračnega vzmetenja in aktivnega blaženja z več voznimi programi. Med temi je tudi terenski, ki še dodatno dvigne avto od tal, kar omogoča vožnjo tudi po pravem brezpotju. XC90 ima tudi prijetno natančen volanski mehanizem in zelo dobro lego na cesti, če si pač upate tako velik avto zapoditi med ovinke.

Z varnostno opremo se XC90 lahko pomeri s katerimkoli drugim avtom; seznam varnostnih in voznih pripomočkov je dolg in temeljit, niso pa vsi pripomočki na voljo v serijski opremi. Doplačati je na primer treba za radarski tempomat in opozorilnik na vozila v mrvem kotu, pa tudi za 360-stopinjsko kamero, sistem za samodejno parkiranje in še kaj.

Za popolno opremljen XC90 z dodatnim športnim paketom R-line, kakršen je bil preskusni avto, je treba odšteti skoraj 100.000 evrov – brez dodatne opreme pa 74.000 evrov. Sliši se veliko, a njegovi glavni tekmeci niso nič cenejši, pa manj serijske opreme imajo. Z XC90 se je dokaj zaprt krog prestižnih cestnih terencev razširil za resnega in elegantnega tekmeca. V tem razredu ni veliko avtomobilov, za katerim bi se obrnilo toliko glav in v katerih bi bili tako na prepihu ocenjujočih pogledov …