Vsak dan se zbudi z iskrico, ki jo žene naprej

Tjaša Fifer tekmuje v enduru, v katerem ima poleg vzdržljivosti in vztrajnosti zelo pomembno vlogo tudi moč. Ne zgolj fizična, ampak tudi mentalna, saj je treba motor velikokrat krotiti tudi v situacijah, v katerih bi navaden smrtnik že zdavnaj opustil vsako misel, da se bo izvlekel iz težav.

Z motošportom se je začela ukvarjati zaradi starejšega brata, ki jo je, kot je povedala v pogovoru za Motorevijo, naučil vsega. In kljub temu, da se z njim ni vedno strinjala, mu je potihoma vselej dala prav. 

Začetki so bili doma pred hišo. Ati in brat sta me posedla na rumenega "kitajca" in sledila je akcija (smeh). V otroštvu sem se ukvarjala z različnimi športi. Odkar se spomnim, sem s fanti igrala nogomet, 7 let sem trenirala karate, odbojka mi ni bila tuja, pozneje sem boksala. Nogomet me je popeljal v ritem tekmovalnosti. Trenirala sem pri ŽNK Maribor in imela sem možnost nastopiti tudi za reprezentanco, ampak sem se pred pripravami poškodovala. Nogomet sem imela res rada, ampak danes mi ni žal, da sem tukaj, kjer sem.

Avto-moto zveza Slovenije jo je za svoje izjemne dosežka dvakrat okronala za motošportnico leta. Priznanji ji veliko pomenita. Za drugega sploh ni vedela, da ga bo dobila, in spravil jo je v solze.

Motošport je zahteven in od človeka marsikdaj terja nadčloveške napore, še posebej v enduru.

Sem že pomislila, da bi nehala, a ne zaradi treningov ali napora, ampak zaradi denarja, ki je večna težava. Ko bi si znali predstavljati, kakšna sreča je na treningu, ko prek korenin pripelješ na vrh visokega hriba, ko eno uro neumorno voziš "cik - cak" in pripelješ gor. To imam rada, to je moje življenje in vsak dan znova se zbudim z iskrico, ki mi pravi, da je to tisto, kar želim.

Pogovor s Tjašo Fifer v Motoreviji: Največja sreča je na vrhu hriba