Evropska e-mobilnost dveh hitrosti

Ta uvodnik je nastal na dan, ko je naš minister za infrastrukturo na neformalnem srečanju gostil ministre članic EU za promet in energijo, ki so se pogovarjali o poleti sprejetem EU svežnju ukrepov za razogljičenje družbe z malce dvoumnim naslovom “Pripravljeni na 55” (po mojem mnenju v oznaki tega svežnja ukrepov manjka vsaj en vprašaj).

Sveženj ukrepov “Pripravljeni na 55” nalaga evropskim državam, da do leta 2030 zmanjšajo izpuste ogljikovega dioksida za 55 odstotkov glede na vrednosti iz leta 2020. Da boste vedeli, o čem je govora: od leta 2030 naprej bo na primer dovoljena le še prodaja avtomobilov, ki bodo v zrak izpustili 52,25 g/km CO2 ali manj, kar pomeni, da bo čez manj kot deset let onemogočena prodaja novih avtomobilov s klasičnimi bencinskimi in dizelskimi motorji, naprodaj pa bodo le še nova električna - in morda priključno-hibridna - vozila. 

Ob srečanju je naš minister izjavil: “Prehod na e-mobilnost je le eden od ukrepov v paleti za razogljičenje prometa. Transportni in energetski sektor bosta morala z roko v roki najti in izvesti rešitve za podporo e-mobilnosti, tako na nadzorni kot na tehnološki in izvedbeni ravni.”

Lepo, da so na ministrstvu za infrastrukturo seznanjeni s številnimi energetskimi in infrastrukturnimi ovirami, ki jih moramo premagati, da bo naše električno omrežje sploh sposobno servisirati večje število električnih vozil. Vse višja cena elektrike pa je očitno dejstvo.

A zdi se, da največje ovire za prehod na e-mobilnost ministri na tem neformalnem srečanju niso obravnavali, niti ni zapisana v akcijskem načrtu “Pripravljeni na 55”: cenovna dostopnost električnih avtomobilov. Ta je namreč eden od najpomembnejših dejavnikov, zaradi katerih se uveljavlja evropska e-mobilnost dveh hitrosti: v EU državah z visokim bruto domačim proizvodom je delež električnih avtomobilov precej višji kot v državah z nizkim BDP. Pri evropskem združenju avtomobilskih izdelovalcev ACEA so korelacijo med tržnim deležem električnih avtomobilov in BDP lepo prikazali na interaktivnem zemljevidu in tudi izračunali: v državah z BDP manj kot 17.000 evrov na prebivalca je tržni delež električnih vozil manj kot 3 odstotke. Slovenija z BDP 22.010 evrov na prebivalca in s 3,1 odstotka deleža električnih vozil potrjuje to korelacijo. Mimogrede: 73 odstotkov prodaje električnih avtomobilov v Evropi je skoncentriranih v štirih državah z najvišjim BDP. 

Ker dvomim, da se bo v 10 letih naš BDP bistveno povečal, se bojim, da bomo leta 2030 bolj slabo “pripravljeni na 55”: novih električnih avtomobilov ne bomo kupovali, bomo pa očitno vozili stare z bencinskim in dizelskim motorjem, če bomo hoteli ostati mobilni. 

Upam, da Slovenija v naslednjih desetletjih ne bo postala avtomobilska Kuba …