Ceste kot smetišča

Zagotovo nisem edini, ki v zadnjem času na in ob cestah ter v obcestnih jarkih opažam veliko odvrženih smeti oziroma odpadkov. Zdi se, da jih je bistveno več kot morda še leto dni nazaj.

Smo vozniki in drugi udeleženci v prometu v letu dni pozabili na kulturo in vzgojo? Kako je mogoče, da v času, ko do miligrama natančno vemo, koliko škodljivih snovi v ozračje izpusti naš avto, nekateri s takšno lahkoto skozi okno odvržejo embalažo burgerja, ki so ga pojedli v avtu, zatem pa še prazno pločevinko pijače in zmečkan papirnat robec, s katerim so si obrisali usta?

Strokovnjaki za okolje pravijo, da se je zaradi ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa v zadnjem letu zelo povečala uporaba plastike: ker so gostilne in restavracije zaprte, pripravljeno hrano kupujemo zapakirano v plastično embalažo, jemo pa doma, v pisarnah, zunaj ali - v avtu. Dolge kolone avtomobilov pred prodajalnami s hitro prehrano potrjujejo to ugotovitev, žal pa tudi dejstvo, da smo ljudje očitno packi: prav embalaža hrane je v bližini teh restavracij najpogostejši odpadek ob cesti. Epidemija je vplivala na marsikatero plat našega življenja: očitno tudi na kulturo in skrb za čisto okolje.
Zgražanje nad prometno kulturo voznikov je pri nas sicer zelo priljubljeno opravilo, a ne prav produktivno. Zdaj se je prometni (ne)kulturi pridružila še (ne)kultura pri ravnanju z odpadki v avtu, čeprav bi se morali vsi zavedati, kaj to pomeni za naše okolje. Proti takšnim nekulturnim dejanjem zato učinkuje le kazen. Odlaganje in puščanje odpadkov v naravnem okolju sicer prepoveduje uredba o ravnanju z odpadki, a ta je bolj uperjena proti tistim, ki v gozdovih puščajo gradbene ali kakšne druge odpadke. Odmetavanje odpadkov iz avta sankcionira le zakon o pravilih cestnega prometa, ki v 5. členu prepoveduje odmetavanje kakršnekoli stvari iz avta - navaja cigaretne ogorke, papir in plastenke - ter predpisuje globo 80 evrov za vse, ki ravnajo v nasprotju z določbami tega člena. Zakon je torej jasen, kazen pa tudi ni zanemarljiva: če bi morali za vsak odvržen robček ali cigaretni ogorek plačati 80 evrov, bi verjetno velika večina hitro našla zabojnik za smeti.

Težava je - kot še pri marsikateri s prometom povezani nepravilnosti - v nadzoru. Nisem še videl policista - ali mestnega redarja -, ki bi se zapodil za avtom, iz katerega je priletela prazna plastenka. Ob vseh drugih nalogah in izzivih, s katerimi se morajo ukvarjati policisti in redarji, za to verjetno nimajo časa.
Morda pa nam lahko pri tem pomaga sodobna tehnologija. Britanska grofija Kent je uvedla sistem nadzora cest s kamerami, ki lovi in snema tudi voznike in potnike, ki iz avta mečejo smeti. Posneto dejanje in zabeležena registrska tablica sta dovolj za globo.

Pri nas sicer nimamo toliko kamer kot v Veliki Britaniji, a povsem brez njih vseeno nismo. Če znajo te učinkovito in natančno izmeriti prekoračitev hitrosti, prekratko varnostno razdaljo in celo prepoznati voznika, ki se med vožnjo pogovarja po telefonu, bi verjetno zmogle posneti tudi registrsko tablico in prazno pločevinko, ki prileti skozi okno avtomobila. Prav nič tudi ne bi bilo narobe, če bi policisti ali redarji kdaj najavili kakšno akcijo kaznovanja onesnaževalcev okolja v prometu in v medijih pompozno predstavili nekaj največjih tovrstnih packov. Prepričan sem, da bi bilo na in ob cestah precej manj smeti.