Pogovor: Lovro Setnikar, mladi trialist

Moto športna panoga trial pri nas (še) ne dosega popularnosti kot v Španiji, Veliki Britaniji ali na Japonskem. Atraktivna tekmovanja so v senci drugih moto športnih disciplin, zato so poročila o njih zelo redko objavljena v medijih. Morda neupravičeno, saj dober voznik triala v vožnji združuje cel kup elementov, ki pridejo zelo prav tudi povsem običajnemu motoristu v vsakodnevni vožnji. Eden tistih, pred katerimi je svetla prihodnost v tem športu, je naš sogovornik Lovro Setnikar, ki se je že zelo mlad srečal s trialom in ga ne bi zamenjal za noben drug šport.

Kaj vas je pripeljalo v trial? Kako ste začeli, koliko ste bili stari?

Trial sem začel voziti pri treh letih in pol, pri štirih pa sem že vozil prvo tekmo na Vranskem. Prve kroge na trial motorju sem naredil kar na domačem dvorišču, na katerem mi je oče postavil ovire, ki sem jih z veseljem premagoval.

Kako se spomnite prvega treninga? Vas je bilo kaj strah? Kakšna navodila ste dobili, ko ste imeli prvič v rokah motocikel?

Priznam, da me je bilo res malo strah, ampak bilo mi je v veselje in izziv. Na motociklu stojim in ne sedim, kar je posebnost triala. Trener mi vselej pove, da moram veliko delati s telesom in biti mehak v nogah.

Kakšen spomin imate na prvo dirko v karieri?

Malo me je bilo strah. Bil sem najmanjši med vsemi. Ker nisem točno vedel, kaj me sploh čaka, sem bil še bolj negotov.

Triala ljudje ne poznajo. Kaj razlagate tistim, ki ne vedo, kaj je trial in sprašujejo, kaj to sploh je?

Ne sprašujejo veliko, če pa že, potem povem, da na motociklu stojim in da na tekmi ne dirkamo, temveč na poligonu tekmujemo, kdo bo naredil manj napak in da je boljši tisti, ki čim manjkrat stopi z motocikla. Tisti, ki naredi najmanj napak, zmaga.

Kakšna je konkurenca in kako se razumete z drugimi dirkači?

Voznikov triala pri nas ni prav veliko, so pa vsi močna konkurenca. Med nami ni zamer in se dobro razumemo ter si delimo izkušnje. 

Video: Lovro v AMZS Idealni liniji

Kdo sestavlja vašo ekipo?

Moj trener je Severin Sajevec, ki je najboljši v Sloveniji. Njega vselej pozorno poslušam in veliko mi pomeni, da mi s takim veseljem predaja znanje.

Kako skrbite za motocikel? Kdo vam pomaga?

Za motocikel skrbi moj oče Klemen, a tudi sam poprimem za kakšno stvar, ki me zanima. No, operem ga že sam.

Kje trenirate? Kako poteka trening z motociklom in kako brez njega? Trenirate morda še kakšen drug šport?

Treniram največ v okolici doma, pridem pa tudi na trening v Nove Jarše, kjer me trenira Severin. V prostem času zelo rad vozim trial kolo, ker me to veseli. Občasno lovim ravnotežje tudi na monokolesu; to počneva skupaj z očetom in je zelo zabavno. Prejšnjo zimo sem redno obiskoval tudi telovadbo pri Mateju Cankarju.

Katere elemente pri trialu želite popraviti?

Več moram delati na mehkobi v nogah, učim se pravilne drže bokov, skokov iz počepa, tehnike vožnje s sklopko... Kar nekaj je stvari, ki jih lahko izboljšam.

Pred časom ste obiskali trial kamp v Nemčiji. Kaj ste se tam naučili in kaj je na vas naredilo največji vtis?

V Nemčiji sem spoznal, kako pomembna je mehkoba v nogah. Zelo všeč so mi bili imenitni in zahtevni poligoni, na katerih sem užival v vožnji in se trudil, kolikor sem mogel. Prav tako sem si zapomnil, kako lepo so me sprejeli v tujini in to je lepa izkušnja. Trenerka Sofija, ki je sicer iz Nemčije, se mi je zelo posvetila in mi predajala znanje. Ta izkušnja v tujini me je navdušila tudi za učenje tujega jezika.

Padci so neprijetna zadeva. Kakšne izkušnje imate z njimi?

Ni prijetno, ko se zgodi, ampak tudi tako pač je v trialu. Imel sem tudi že nekaj poškodb: zlomil sem si roko in šivali so mi nogo. Ampak to mi ni vzelo veselja do triala.

Imate vzornika? Koga in zakaj?

Moj vzornik je Španec Toni Bou, ker je najboljši na svetu že vrsto let in je 13-kratni svetovni prvak.

Ali v šoli sošolci in sošolke ter učitelji vedo, s čim se športno udejstvujete?

Sošolci me bolj malo sprašujejo, saj nekateri sploh ne verjamejo, da res vozim motocikel. Učiteljica Darja Pelko pa me vedno spodbuja in mi čestita ob uspehih.

Kako usklajujete športne obveznost s šolskimi? Kaj si želite postati zunaj športa?

V šoli mi gre za zdaj dobro in imajo posluh, če morda kakšno uro manjkam, ker moram na trening. Po šoli vsak dan komaj čakam, da grem na motocikel in ga vozim čez ovire ter preizkušam, kaj zmorem. Če se bo dalo, bi rad ostal v športu in bi rad postal trener.

Kako vidite svojo športno pot v prihodnosti?

Rad bi si nabral čim več izkušenj. Želim obiskati tudi različne trial kampe v tujini ter se tam naučiti čim več, kar bi mi lahko prišlo prav na tekmovanjih.

Kakšne cilje imate v trialu?

Želim si postati čimbolj spreten z motociklom, da bom lahko lažje premagoval ovire, ki jih dobivam na tekmovanjih.

Kaj štejete za svoje največje uspehe?

Največji izziv so mi trenutno zahtevne sekcije na progi ali prevoziti kakšno veliko skalo, ki mi jo določi Severin. Ko bom to obvladal še bolje, bom uspešen. Zelo sem vesel, kadar stojim na stopničkah zmagovalnega odra. Doma imam 15 pokalov z različnih tekmovanj in nastopov. Na vse sem ponosen.

Osebna izkaznica: Lovro Setnikar
Starost: 8 let
Stanuje: Setnica, Polhov Gradec
Klub ali društvo: AMD Lukovica
Panoga: trial
Motocikel: Beta
Šola: OŠ Polhov Gradec

Kaj o Lovru in njegovi ljubezni do triala pravita mama Mateja in oče Klemen?

Vas je strah, ko se Lovro spravi na motocikel?

Mož Klemen ga velikokrat spremlja na treningih in prizna, da ga je včasih strah. Mene je seveda zelo strah. Ampak mu zaupava in verjameva, da bo vse v redu.

Kako je bilo prvič, ko je tekmoval?

Na Vranskem je bila njegova prva tekma. Takrat vsega še nismo jemali tako resno. Lovro je hitro pokazal močno željo po tem športu, zato sva ga in ga bova še podpirala.

Kako ga spremljate na tekmovanjih - je vse podrejeno njemu?

Ker so tekmovanja običajno ob koncu tedna, je šel večkrat na tekmo tudi v spremstvu bratranca ali sestrične, za kar sva jima zelo hvaležna. Imamo izletniško kmetijo, ki zahteva precej dela in seveda najino prisotnost.

Kakšen otrok je Lovro?

Lovro je super fant, odgovoren in lahko mu zaupava, potrebuje pa veliko pozornosti in pogovora. Že ko je bil še majhen, je bil zelo vztrajen. Tudi ko mu kaj ni uspelo, je toliko časa poskušal, da se mu je posrečilo in uspelo. Veliko se vozi s kolesom in rolko, igra košarko, ljub mu je tudi monocikel, na katerem lovi ravnotežje.

Kaj ima Lovro najraje, ko ne tekmuje? S čim se ukvarja, ko ni na motociklu, kaj mu pritegne pozornost?

Rad posluša glasbo in igra na bobne, včasih pa poprime tudi za harmoniko. Rad tudi bere in gleda filme. Pozimi ga okupirata smučanje in drsanje, poleti na morju pa se ne more odreči skokom v vodo.