Pogovor: Anže Grmek, mladi speedwayist

Speedway je motociklistična športna panoga, ki ima v Sloveniji že dolgo tradicijo. Pred drugo svetovno vojno je na evropskih progah navduševal legendarni Leteči Kranjec Ludvik Starič, zdaj pa Slovenijo med svetovno elito zastopa Matej Žagar. Žal je glavno mesto ostalo brez steze, na kateri bi lahko ljubljanski vozniki pilili podrobnosti na treningih, ki jih zdaj opravljajo večinoma v Krškem ali Lendavi ter tudi v tujini na Hrvaškem in v Italiji. Med temi vozniki je tudi naš tokratni sogovornik Anže Grmek, mladi speedwayist, ki je motor za motokros zamenjal za motor za speedway.

Kaj vas je pripeljalo v speedway?

Prvič sem na motociklu sedel pri štirih letih. To je bil 50 kubični minimoto motocikel, ki me je povsem prevzel. Z devetimi leti sem začel trenirati motokros, vseskozi pa sem spremljal tudi druge motociklistične športne panoge. Z očetom sva šla nekajkrat na ogled speedway dirk, ki se mi na začetku niso zdele privlačne. Vsi so vozili le v krogu, ampak čez nekaj časa mi je postalo zanimivo. Zato sem se odločil poizkusiti.

Kako se spomnite prvega treninga? Vas je bilo kaj strah? Kakšna navodila ste dobili za prvi krog?

Sprva sem vozil okrog stožcev v manjših krogih na 85-kubičnem motokros motociklu, ki je za tovrstno vožnjo okoren. Prvič sem motocikel za speedway preizkusil pred tremi leti. Ta je imel 125-kubični motor in z njim se je bilo že bistveno lažje peljati ter delati zavoje, čeprav so bili tudi ti na začetku okrog stožcev. Sčasoma sem se toliko navadil, da sem dobil priložnost za vožnjo na 500-kubičnem motociklu. Ko sem ga prvič zajahal, mi je trener Franc Kalin dal napotke, kako se moram držati na motociklu. Priznam, da sem bil takrat kar malo živčen. Ampak, ko sem odpeljal prvi krog, sem vedel, da je to tisto, kar želim in hočem. Speedway me je povsem zasvojil.

Kakšna je vaša konkurenca in kako se razumete z drugimi dirkači?

Dirkačev speedwaya v Sloveniji primanjkuje, zato vabim, da se nam pridruži še kdo, ki je v tem trenutku morda še na motociklu za motokros, kot sem bil na začetku tudi jaz. Z vsemi tekmeci sem se doslej dobro ujel in sodeloval. Upam, da tako tudi ostane, za kar se bom potrudil po najboljših močeh.

Kje trenirate? Kako poteka trening?

Največ treningov doslej sem opravil na stadionu Ilirije v Zgornji Šiški. A tam treningi od 28. maja niso več mogoči. Zdaj treniram v Krškem, občasno pa se bomo podali na treninge tudi na steze, ki so malce bolj oddaljene. Pri tem mislim na Lendavo, Goričan na Hrvaškem in Terenzano v Italiji. Na treningih je pomembno je, da ne preobremenim motorja. Preizkušam različne nastavitve motocikla, na stezi pa iščem najhitrejšo linijo. V veliko pomoč sta mi trener Franc Kalin in oče Grega, ki skrbno bedi nad menoj in motorjem. Za fizično pripravljenost skrbim sam. Rad tečem v naravi, delam pa tudi različne vaje za moč.

Video: Zadnji speedway krog v Zgornji Šiški

Kje imate največ rezerve?

Pogrešam predvsem dirke. Te mi zelo manjkajo, da bi na njih pridobival izkušnje. Zaradi mladosti lahko vozim le na dirkah v Sloveniji, kjer pa je dirk premalo, le štiri, pet na leto. Pomembni so seveda tudi motorji, ki niso vselej konkurenčni z drugimi. Žal sem moral kar nekaj treningov in dirk predčasno končati zaradi okvare motorja. Nakup boljših in bolj konkurenčnih motorjev pa je seveda velik finančni zalogaj.

Padci so sestavni del speedwaya. Kakšne izkušnje imate z njimi?

Na srečo se jim za zdaj izogibam in še nisem doživel takega, ki bi me prestrašil. Nekaj lažjih sem preživel brez posledic, vem pa, da so nuja, saj se iz napak učim in postajam zato boljši. Kljub temu upam, da jih bo čim manj.

Imate vzornika?

Moj vzornik je Tim Gajser. Cenim ga, ker vem, da mu ni bilo nič podarjeno in je moral za svoj uspeh res trdo delati, da je prišel do položaja, v katerem je danes. Najbolj mi je všeč njegovo športno obnašanje. Nikoli ni vzvišen, vselej je dostopen za navijače in je vzoren športnik od glave do peta.

Kako vaše dirkanje sprejemajo v šoli?

Učitelje in sošolce zanimajo moji treningi in dirke, a ne vse, ker nismo vsi za vse. S pripovedovanjem o tem, kaj počnem, nimam težav in rad pojasnim, kaj se mi je zgodilo na kakšni dirki ali treningu.

Kako usklajujete športne obveznost s šolskimi?

Odkar hodim v srednjo šolo, šolske obveznosti veliko lažje usklajujem s športnimi. Sem v športnem oddelku ekonomske šole in imajo posluh za moje športne aktivnosti oziroma odsotnost zaradi treningov. Moje sanje so, da bi postal poklicni športnik, vrhunski voznik speedwaya ter da bi se s tem lahko tudi preživljal. To ne bo niti malo lahko, zato vem, da je šola pomembna. Rad bi postal ekonomist in mogoče ustanovil svoje podjetje.

Vam je žal, ker se v Ljubljani ni več mogoče trenirati speedwaya?

Za stezo v Ljubljani mi je res zelo žal. Na Iliriji sem se prvič peljal z motociklom za speedway in prvič zmagal vožnjo na dirki. To je bila moja najljubša steza in večno jo bom imel v dobrem spominu. Zaradi treningov, ki jih moram zdaj opravljati zunaj Ljubljane, mi ni težko. Res pa je, da mi poberejo več časa, pa tudi stroški prevoza so bistveno višji.

Kakšne cilje imate v speedwayu? Kaj bi radi dosegli?

Vsak športnik si najbrž želi, da bi vsaj enkrat v življenju postal svetovni prvak. To je moj cilj in zanj se trudim ter delam. A vem in zavedam se, da tega cilja ne uspe doseči mnogim. Zagotovo me čaka še dolga pot, da se približam idealu.

Kdo sestavlja vašo ekipo?

V ekipi so moj oče Grega, ki je mehanik in trener ter mi je v veliko pomoč pri premagovanju težav na treningih, dirkah in seveda tudi v življenju, mehanik Jan Pintar in Franc Kalin, ki je glavni trener. Ne smem pozabiti na mamo, ki mi vedno stoji ob strani. Vselej poskrbi, da je moja oprema čista za vsak trening in dirko, prav tako pa ne pozabi na hrano in pijačo za dirke in treninge, ki se včasih kar zavlečejo.

Je mamo strah, ko drvite po stezi? Ali ve, da motocikli za speedway nimajo zavor?

Malo jo je že strah, ampak manj kot jo je bilo na začetku. Na tehnične zadeve se kar dobro spozna, saj se je že oče ukvarjal z moto športom, zato ji speedway ni neznanka.

Kako skrbite za motocikel?

Motocikel je pomemben dejavnik pri dirkanju. Po vsakem treningu razstavim sklopko ter jo temeljito očistim. Prav tako operem motor, skrbno spoliram okvir ter, če je treba, zamenjam pnevmatiko. Po vsakem treningu je treba očistiti tudi uplinjač, pri tem mi priskoči na pomoč oče.

Osebna izkaznica: Anže Grmek
Starost: 15 let
Kraj: Iška vas
Moštvo: AMTK Ljubljana
Panoga: speedway
Motor: Jawa in GM
Šola: 1. letnik ŠCPET – smer ekonomski tehnik