Pogovor: Mark Kastelic, uspešen mladi kartist

Karting v svetu motošporta velja za malo šolo dirkanja na štirih kolesih. Nekateri svetovni prvaki v formuli 1 so bili v tej atraktivni panogi zelo uspešni. Prve zakonitosti bencinskih športov so prek kartinga spoznali Ayrton Senna, Michael Schumacher, Lewis Hamilton, Kimi Räikkönen, Sebastian Vettel in mnogi drugi. Pot do lovorik in trofej je dolga, na njej pa imamo tudi Slovenci mladega upa, ki veliko obeta. To je Mark Kastelic, ki v kategoriji mini 60 kaže, da je iz testa, iz katerega bi lahko v prihodnosti dobili vrhunskega voznika.

Mark je povsem običajen dvanajstletnik. Po besedah očeta Roberta ima preveč časa v rokah mobilni aparat namesto knjig, a v šoli problemov nima. Poleg kartinga ima rad tudi druge športne aktivnosti, a ko beseda nanese na dirkanje na štirih kolesih, se mu zaiskrijo oči.

Kako si začel, kaj te je pripeljalo v karting?

V gokartu sem prvič sedel čisto sam in ga vozil, ko sem imel štiri leta. To je zasluga očeta, ki se je tudi sam preizkušal v tem športu in me je zanj navdušil.

Kako se spominjaš začetkov, prve dirke? Te je bilo morda strah?

Strah me ni bilo. V nižjih starostnih kategorijah hitrosti ne presegajo 50 km/h. Na to sem se takoj navadil. Prvo dirko sem vozil na Ptuju in osvojil 3. mesto. Star sem bil štiri leta. Vsi tekmeci so bili starejši.

Si karting takoj vzel za svoj šport?

Ne, saj sem dolgo časa treniral alpsko smučanje pri SK Olimpija in mi je šlo zelo dobro. A smučanje sem moral opustiti, saj je preveč nevarno za športno pot, na kateri sem zdaj. Nehal sem maja lani. Za fizično kondicijo zdaj igram košarko in badminton, z očetom pa tudi boksava.

Kako si se prebijal v kartingu?

V Sloveniji sem vozil dirke državnega in pokalnega prvenstva, pa tudi na dirkah centralno evropske cone. Na teh sem bil dovolj hiter, da sem tekmece premagoval in so me opazili. Od leta 2018 dirkam v Italiji, kjer je konkurenca še bolj zahtevna.

Kaj šteješ med največje uspehe?

Nazadnje sem bil na dirki WSK super master serije v Lonatu v Italiji prvi v kvalifikacijah, na finalni dirki pa sem osvojil 6. mesto. Sodelovalo je več kot 100 voznikov. Lani sem v Lonatu na dirki IAME Euroseries zmagal, predlani pa sem bil v v Brucku v Avstriji najhitrejši v kvalifikacijah.

Izbran si bil tudi posebno skupino mladih dirkačev, ki obetajo.

Mark: Zdaj sem v skupini Cetilar Racing. V njej so še Brando Badoer, Joel Bengström, Alfio Spina, Kean Nakamura Berta in še nekateri fantje. Dobro se razumemo.
Oče: To so fantje, ki lahko posežejo tudi v svet formule 1. Vsi so zelo obetavni, v skupini pa jih pripravljajo, da bi leta 2023 vozili formulo 4. Težko je priti v skupino, še težje pa izpolnjevati vse naloge na testiranjih.
Mark: Meni ni težko. Včasih se je treba res zelo potruditi, da ti uspe narediti, kar želijo. Ko enkrat vajo znam, jo z lahkoto ponavljam.

Uvrstili so te tudi v t.i. »program formula medicine«, ki ga opravljajo v Viareggiu v Italiji.

Mark: Izvajamo različne vaje s kolebnicami, podajamo si majhne žogice in jih lovimo v omejenem prostoru ter še druge zadeve, da hitro reagiramo.
Oče: Gre predvsem za vaje, v katerih testirajo, kako so fantje osredotočeni in kako reagirajo na različne impulze, ki jih dobijo skozi posamezne naloge. Pomembni so refleksi in čas odziva, pa tudi reakcije na bliskovite spremembe ritma, svetlobe, podlage in podobno. Velik poudarek je na koncentraciji. Vse se meri in je znanstveno podprto s strokovnjaki, ki potem ovrednotijo meritve ter pripravijo načrt, katero reakcijo umiriti, popraviti ali jo izboljšati. Gre za vrhunski center za pripravo in razvoj dirkačev.
Mark: Nazadnje, ko sem bil Viareggiu, sta bila tam Joel Eriksson in Robert Kubica. Oba sta imela testiranja, zelo podobna našim.

Si član moštva Cetilaracing, voziš pa z dirkalniki Kart Republic/Team Driver, s katerimi vozi tudi nekaj fantov, ki imajo zveneče priimke iz sveta formule 1.

Mark: Med tekmovalci je nekaj sinov znanih dirkačev. Lorenzo je sin Riccarda Patreseja, Emmo sin Emersona Fittipaldija in Enzo sin Jarna Trullija. Vsi so povsem običajni. Dobro se ujamemo in zabavamo. Vsak se bori po svojih močeh, vsi člani moštva pa si pomagamo med dirkami.
Oče: Nihče ne dela razlik med fanti. Vsak velja toliko, kolikor pokaže na stezi in kolikor upošteva navodila, ki jih daje šef moštva.
Mark: Ne smem pozabiti, da so pomembni tudi mehanik, trener in seveda šef ekipe, ki je glavni.

Koga poslušaš, ko gre za pripravo na dirko, izbiro gokarta in taktiko?

To je zelo zoprno vprašanje. Najbolj sebe. (smeh). Šef moštva je David de Luchi, trener Vittorio Russo. Pred tem je bil moj trener Dan Hart. Vse vedno pozorno poslušam, še najbolj telemetrista, ki meri naše čase. Zelo pomembne so tudi pnevmatike in tlak v njih. Kljub temu se mi včasih ne izide vse tako, kot bi si želel oziroma bi drugi radi videli, da se izide.

Kako poteka komunikacija?

V angleščini. Z njo nimam nobenih težav. Včasih moram z mehaniki za pogovor uporabiti tudi roke in noge, da pojasnim, kaj bi rad, saj nekateri Italijani niso prav vešči angleščine. To zna biti zelo zabavno, saj se potem ostali smejijo, ko me gledajo. Znam že tudi malo italijanščine, a ne dovolj, da bi z lahkoto povedal, kaj me mori pri gokartu. So pa izrazi pri kartingu tako ali tako univerzalni in jih ni težko razumeti, četudi mogoče jezika ne znaš, se pa spoznaš na gokarte in dirkanje.

Kako se lotevaš tekmecev in dirk?

Različno. Če so proge suhe, potem nimam težav. V dežju pa opazujem Ruse in Angleže. Oni se v takšnem vremenu najbolje znajdejo in potem gledam, kako izbirajo linije. Taktika je zelo pomembna, neverjetno važna pa so tudi štartna mesta. Npr. v Lonatu so soda štartna mesta izrazito slabša od lihih in potem včasih že na začetku dirke zaideš v težave. Na dirki sem vselej osredotočen na to, kar počnem in se trudim, da me nič ne vrže iz tira. Pred dirko običajno poslušam glasbo, ki me motivira ali pa opazujem, kaj počnejo drugi, da se zamotijo. S koncentracijo nimam težav.

Hitrosti pri kartingu dosegajo 110 km/h. Ni nedolžno, če se ti slučajno kaj pripeti. Je mamo kaj strah, ker se ukvarjaš s kartingom?

Na začetku je zapirala oči na štartu, saj se je v tisti gneči na štartu bala zame. Ampak potem se je navadila. Zdaj me pohvali in objame, če sem dober.

Kaj pa šola in sošolci? Vedo za tvoje dirkanje? Te sprašujejo morda tudi učitelji, če vedo, da si dirkač?

Razredničarka Elizabeta Kadunc Križaj me včasih vpraša. Moj sošolec je motokrosist Jaka Peklaj in tudi njega zanima, kako sem dirkal. Ker je tudi on dirkač, so mu nekatere stvari povsem jasne. Tudi drugi sošolci se zanimajo in me sprašujejo. Včasih moram razlagati, kaj sploh je karting in kako potekajo tekmovanja, a mi ni težko.

Glede na to, da dirkaš pretežno v tujini, si najbrž pogosto odsoten v šoli?

V šoli mi gredo zelo na roko in vsi mi pomagajo pri tem, da nadoknadim manjkajočo snov, da jo potem predelam. Vsem sem za to zelo hvaležen.

Kakšne cilje imaš, kje se vidiš npr. čez 10 let?

Rad bi bil poklicni športnik in vozil formulo 2 ali formulo 3. Do teh ciljev se lahko prebijem z uspehi v kartingu. Pogoj za to je dobra ekipa, ki ti nudi dober material. To zdaj imam in upam, da bom imel tudi nekaj sreče.

Osebna izkaznica: Mark Kastelic
Starost: še ne 13 let (rojen 9. avgusta 2007)
Kraj: Ivančna Gorica
Moštvo: Cetilaracing
gokart: mini 60 (hitrost do 110 km/h)
Šola: OŠ Stična, 7. a razred
Razredničarka: Elizabeta Kadunc Križaj