Mobilni pogovor: Zadovoljen pogled v ogledalo življenja

Brane Legan je eden od najbolj prepoznavnih obrazov Avto-moto zveze Slovenije, pa čeprav nikoli ni bil sekretar, predsednik, direktor ali nosilec kakšne druge upravljavske funkcije. Slovenci ga poznajo kot prometnega strokovnjaka AMZS, ki je pred kamerami in mikrofoni znal strokovno in tehtno odgovoriti na vsako vprašanje, predvsem pa ga zelo dobro poznajo številni vozniki, ki jim je kot inštruktor varne vožnje predajal svoje znanje o prometni varnosti, vozniških veščinah, izzivih in tehnikah. 

Brane Legan je tisti, ki je pred dvajsetimi leti začel s programi varne vožnje pod okriljem AMZS. Eden najsodobnejših evropskih centrov za varno vožnjo na Vranskem, ki je svoja vrata obiskovalcem odprl leta 2008, je tudi njegov otrok. Letos avgusta je Brane svoj inštruktorski kombinezon obesil na klin, sedel v avto, v vzvratnem ogledalu pogledal na svoje minulo delo - in odpeljal novim izzivom naproti. Še prej pa se je ustavil v uredništvu Motorevije na mobilnem pogovoru …

Brane Legan, s prvim avgustom ste odšli v zaslužen pokoj. Kdaj ste pravzaprav začeli delati za AMZS? 

Če me spomin ne vara, sem z AMZS začel sodelovati aprila 2004. Prej pa sem bil policist. 

Začetki tečajev varne vožnje segajo kar nekaj let pred leto 2008, ko je zaživel AMZS center varne vožnje Vransko. Kako se je vse skupaj začelo? 

Še kot policist sem sodeloval s takratnim zastopnikom znamke BMW, ki je med prvimi pri nas začel z organizacijo tečajev varne vožnje. Pri BMW sem leta 2000 tudi opravil vsa šolanja in pridobil licenco za inštruktorja tako za motocikle kot za avtomobile. Najprej sem seveda delal za BMW, a že leta 2003 sem se začel pogovarjati z AMZS, kjer so se pojavile tudi prve ideje o slovenskem poligonu za trening varne vožnje. Leta 2004 smo se dogovorili z vodstvom AMZS, da začnemo s treningi varne vožnje za člane AMZS. Moja naloga je bila priprava programov treningov in sestava ekipe, pa tudi šolanje inštruktorjev. Kmalu smo začeli tudi z organizacijo tečajev, ki so seveda potekali v tujini. Zaradi dobrih povezav AMZS z avstrijskim avtomobilskim klubom OAMTC smo nekaj let naše tečajnike vozili na trening v OAMTC centra St. Veit in Lebring, ki sta najbližje Sloveniji. Na teh tečajih za avtomobiliste in motoriste smo se tudi inštruktorji učili in nabirali praktične izkušnje, tako da smo lahko že nekaj dni po odprtju našega centra na Vranskem nekaj let pozneje začeli s tečaji varne vožnje. 
 
Danes lahko rečemo, da večina Slovencev pozna tečaje in treninge varne vožnje, v tistih časih pa tega slovenski vozniki niso poznali. Kakšne so bile prve generacije vaših učencev? 

Prvi naši učenci so bili kar entuziasti, ki so se želeli naučiti nekaj novega, sicer se ne bi prijavili. Med njimi je bil tudi kakšen dvomljivec, ki ni verjel, da se lahko še kaj nauči, a tudi takšni so po prvih vajah spremenili svoje mnenje. Hitro se je tudi razširil dober glas o naših tečajih in počasi se je povečevalo zanimanje za treninge vožnje. To prvo obdobje je bilo pomembno tudi za ugled AMZS, ki se je profiliral kot ponudnik tovrstnih vozniških treningov. Velja pa omeniti, da je bil pionir treningov in tečajev varne vožnje pri nas Brane Küzmič s svojo ekipo. 

Bi znali podati oceno, koliko slovenskih voznikov je šlo skozi vaše inštruktorske roke?

Po mojem spominu sem v svoji karieri pri AMZS naučil varne vožnje približno 1500 motoristov in 30.000 avtomobilistov. 

Po skoraj 20 letih poučevanja slovenskih voznikov zagotovo najbolje veste, kakšen je bil napredek v znanju in miselnosti naših voznikov, pa tudi, kje so še vedno težave …

Ocenjevati prometno varnost je zelo nehvaležno opravilo. Prometno varnost pri nas spremljam že več kot 40 let in se še dobro spomnim let, ko je bilo na stotine mrtvih na naših cestah. Če tiste čase primerjamo z današnjimi, je napredek pri prometni varnosti seveda velikanski. Treningi varne vožnje pri tem napredku seveda niso odigrali glavne vloge, glavne zasluge ima avtomobilska varnostna tehnika, predvsem pa boljše ceste oziroma avtoceste. Z avtocestnim križem se je prometna varnost najbolj izboljšala. A nekaj zaslug za to imajo tudi vozniki, saj so se morali prilagoditi boljšim avtomobilom in cestam, se vseskozi učiti o novostih in malce drugače razmišljati o vožnji.

Razčistimo enkrat za vselej: smo Slovenci dobri ali slabi vozniki? 

Slovenci smo dokaj dobri vozniki. Nismo najboljši, smo se pa v zadnjih letih precej izboljšali. Ker nas je razmeroma malo, se mi zdi, da imamo več možnosti, da vplivamo drug na drugega. Poleg tega vozimo razmeroma sodobne in dobre avtomobile, ki zahtevajo nekaj znanja in poznavanja tehnologij, to pa pomeni, da je avto treba voziti z razmislekom. Zato menim, da smo kar dobri vozniki. A govorimo seveda o povprečju, vedno pa so posamezniki, ki izstopajo, predvsem navzdol. Takšni kvarijo našo prometno-varnostno sliko. 

Ko se že pogovarjava o sodobni tehniki: kateri od tehničnih dosežkov so po vašem mnenju najbolj vplivali na izboljšanje prometne varnosti?

Na prvem mestu je vsekakor ABS, za njim pa ESC. Svoj kamenček v mozaik večje varnosti so dodali tudi drugi asistenčni sistemi: za ohranjanje smeri vožnje, prepoznavanje prometnih znakov, radarski tempomat in ostali. Ti sistemi izboljšajo varnost tako, da vplivajo na voznika, da zaradi njih vozi bolje. Moram pa poudariti, da se nanje ne smemo zanašati. Avti ne znajo sami voziti. To so le pripomočki, ki pa ne nadomestijo voznika. To vseskozi učimo tudi naše tečajnike. 

Ko govoriva o avtih, ki naj bi znali sami voziti: menite, da bova doživela trenutek, ko bova lahko sedla v avto brez volanskega obroča? 

Močno dvomim. Za časa najinega življenja verjetno ne. Morda se bova imela priložnost peljati na zadnji klopi avta na kakšnem omejenem odseku ceste ali avtoceste, v celotnem cestnem omrežju pa ne. 

Smo Slovenci sprejeli tečaje varne vožnje kot vozniško šolo za življenje? Se je v dveh desetletjih spremenil pogled na tovrstne vozniške treninge?

Vsekakor! Pri tem ima AMZS veliko zaslug, saj smo inštruktorji s pravim pristopom uspeli pri naših tečajnikih vzbuditi zanimanje. Ko sem pred več kot 20 leti začel delati z motoristi, se mi je pol Slovenije smejalo, češ, kaj se pa greš, kdo pa to rabi. Danes je povsem drugače, motoristi se med seboj spodbujajo k udeležbi na tečajih varne vožnje. To je eden od velikih dosežkov mene in mojih kolegov iz AMZS. Naš AMZS center na Vranskem poka po šivih, klasični programi so polni, na voljo je cel kup novih programov. 

VIDEO: 10 let AMZS Centra varne vožnje na Vranskem

Je čas, da zgradimo še kakšen center varne vožnje v Sloveniji?

Zagotovo. Rabimo še kakšen sodoben center s sodobnimi in tehnološkimi rešitvami, ki bi omogočale tudi programe po meri najnovejših dognanj in tehnologij. Avtomobili postajajo vse zmogljivejši in hitrejši, zato rabimo temu prilagojene površine …

Ste si ob več kot 30.000 voznikih, ki so šli skozi vaše inštruktorske roke, zapomnili kakšen dogodek ali anekdoto iz vozniške učilnice ali poligona?

Priznam, da sem pozabil na večino takšnih dogodkov, ostali pa so mi v spominu trenutki hvaležnosti, ki so jih po tečajih in treningih izkazovali moji tečajniki. Spomnim se nekaj tečajnikov, ki so na tečaj prišli s svojimi bleščečimi kovinskimi lepotci, polni samozavesti, nato pa se jim je samozavest podrla že na začetku, ko smo ugotovili, da niti sedeti ne znajo pravilno v avtih, kaj šele kaj drugega. A vsi si bili na koncu zadovoljni, navdušeni in predvsem varnejši vozniki. Takšni spomini mi prinašajo največ zadovoljstva.

Zdaj odhajate v pokoj - boste še vedno z veseljem sedli za volan avtomobila ali za krmilo motocikla? Se zapeljali na vožnjo iz čistega užitka? 

V avto še vedno sedem z velikim veseljem in tudi veliko časa preživim za volanom. Priznam pa, da sem se motorjev malce naveličal ali preobjedel. Nenazadnje sem sedel na motorju dobrih 50 let. 

Iskreno povedano, tudi ne vem, če bom prepoznal znake, da nisem več sposoben za vožnjo. To opažam tudi pri svojem delu. Ljudje, za katere vidim, da niso več sposobni za volan, tega ne prepoznajo in ne priznajo. Upam, da pri meni ne bo tako. Zaenkrat sem v najboljših vozniških letih in zdaj, ko bom imel več časa, se bom zapeljal tudi kam dlje. Če mi bo moja družina to pustila. Imam pet vnukov, s katerimi imam veliko dela in opravkov, pa tudi ogromno veselja. 

Je ostal na seznamu vozniških želja kakšen avtomobilski ali motociklistični eksot?

Hm, v vseh teh letih sem vozil ogromno avtomobilov in motorjev, tako da nimam veliko neizpolnjenih želja. Imel pa bi forda mustanga, če bi si ga lahko privoščil in če bi ga lahko vzdrževal. Za moja upokojenska leta bi bil to odličen avto, mar ne?