Mobilni pogovor: Ne ohlajajte si glave na motorju!

Irma Žuman je zanimiva in prijetna sogovornica, s katero sva se pogovarjala v njeni intimni pisarni v Dornavi pri Ptuju. Na vratih pisarne piše Psihofitnes s.p.; Irma Žuman je namreč psihoterapevtka, ki prepoznava in rešuje duševne motnje, čustvene težave, stiske in še marsikaj drugega, kar pesti sodobnega človeka. A Irma Žuman je tudi zaprisežena motoristka, zato pogosto združi obe svoji poslanstvi in sodeluje na številnih dogodkih na temo prometne varnosti. Nič čudnega, da se je hitro oblikovala rdeča nit najinega pogovora: kaj se dogaja v motoristovi glavi?

Z Irmo Žuman smo se pogovarjali dva tedna pred posvetom na temo varnosti motoristov, ki ga prirejata Avto-moto zveza Slovenije in Zavarovalnica Triglav, sodeluje pa tudi Agencija za varnost v prometu RS. V trenutku, ko prebirate junijsko Motorevijo, je posvet že za nami. Na njem je o psiholoških vidikih vožnje z motorjem govorila Irma Žuman. 

Irma Žuman, ste strastna motoristka. Kakšen motor vozite? 

Imam dva motorja. Prvi, suzuki DRZ 400, je star 20 let, imam pa tudi novejšega, KTM 390 adventure. Najraje iz garaže zapeljem suzukija, ki je klasičen enduro motocikel, čeprav je moj novi KTM seveda boljši v vseh pogledih. 

Kako to, da najraje sedete na enduro motor? Ni prav veliko deklet, ki so podijo po brezpotju in blatu …

Pri rosnih petnajstih letih sem hotela voziti motokros motor. Takrat sem spoznala fanta, ki se je ukvarjal z motokrosom in seveda sem hotela poskusiti tudi jaz. Ko je šel v vojsko, je motor pustil doma, sedla sem nanj in se zaljubila v vožnjo po motokros stezah. Na motokros treningih sem prehitela tudi kakšnega fanta, a ko sem hotela nastopiti na dirkah, so mi rekli, da dekleta ne smejo tekmovati, “ker si lahko poškodujejo reproduktivne organe”. Moji protesti niso zalegli, tako da nisem nikoli tekmovala, mi je pa od tistih časov ostala ljubezen do vožnje po brezpotjih. Kar nekaj let sem se sicer vozila s cestnimi motorji, a zdaj sem že nekaj časa ponovno na enduro motociklih, kjer najbolj uživam. Vozim pa se seveda le tam, kjer je to dovoljeno, saj zelo nasprotujem ilegalnemu norenju z motorji po naših gozdovih. Takšni nevestneži mečejo zelo slabo luč na vse motoriste. 

Za marsikoga je motor sredstvo za pobeg v svobodo. Je zato vedno več motoristov na naših cestah? 

Ne vem, če bi se strinjala z vami. Na motorju v resnici nisi nič bolj svoboden kot v avtu, še vedno si omejen s cesto in njenimi mejami. Tudi rek o vetru v laseh ne drži, motoristi imamo na glavi čelade, pod katerimi nam je pogosto bolj vroče kot voznikom avtomobilov. Če se že pogovarjamo o svobodi, je ta zagotovo najbolj izrazita na enduro motorju, s katerim se zapelješ s ceste na brezpotja. 

Lani je na naših cestah izgubilo življenje 27 motoristov. Za marsikatero od teh tragičnih nesreč so bili krivi udeleženi motoristi. A v nasprotju s prepričanjem, da gre za mlade in neizkušene motoriste, je velik del v nesrečah udeleženih motoristov takšnih v srednjih letih. Kako se lotiti reševanja tega perečega prometno-varnostnega problema? 

Prometno-varnostna statistika ne pove vsega. Vsaka nesreča je zgodba zase. Sama sem na to problematiko opozarjala že pred leti. Na te težave lahko pogledamo tudi z nevrološkega vidika: motorist pri tridesetih letih po svojih telesnih in psiholoških sposobnostih ni enak motoristu pri petdesetih letih. Starejšim motoristom pešajo nevrološko-fizične sposobnosti, čeprav se tega ne zavedajo, saj pomanjkljivosti kompenzirajo z izkušnjami in znanjem. Zato menim, da je krivično, če motoriste delimo na varne ali manj varne zgolj na podlagi njihove starosti. Menim, da ni velikih razlik, zato je treba vzroke za nesreče iskati drugje, ne zgolj v starosti. Zagotovo pa so problematični tisti motoristi, ki se šele pri petdesetih letih odločijo za svoj prvi motor. Pri takšnih je treba biti previden, saj svoje motoristično neznanje skušajo kompenzirati z izkušnjami, ki jih imajo za volanom avtomobila. Vožnja motorja in vožnja avtomobila pa sta zelo različni dejavnosti. 

Ko že ravno govoriva o razlikah med vožnjo avtomobila in motorja: odslej lahko vozniki avtomobilov sedemo na 125-kubični motor po le nekaj urah vaje v šoli vožnje. Se vam zdi to prehitra pot na sedež motorja?

Vožnja motorja na prvi pogled izgleda enostavna, a je vse prej kot to. Menim, da je pot do pridobitve dovoljenja preveč hitra in preveč enostavna. Vsekakor bi bilo bistveno bolje in varneje, če bi predpisali obvezno udeležbo na tečajih varne vožnje za motoriste. Sama sem šla skozi vse programe varne vožnje za motoriste in zelo dobro vem, kako koristni so. Moji motoristični kolegi me imajo verjetno že vrh glave, ker jih vseskozi pošiljam v AMZS center varne vožnje na Vranskem. Sem pa tudi sama rabila nekaj časa, da sem naredila ta korak. Kot voznica težkih tovornjakov v mednarodni špediciji - za volanom kamionov sem preživela sedem let - se mi je zdelo, da sem na cestah videla in doživela že čisto vse ter da me nihče ne more več nič naučiti. Na tečajih varne vožnje sem spoznala, da za krmilom motorja začneš z ničle. 

Da zmogljivi motorji ponujajo zvrhano dozo adrenalina, ni skrivnost. Veliko motoristov na motor vabi prav ta fascinacija hitrosti, izzivanje fizike. Če gledamo vzroke prometnih nesreč, za marsikatero nesrečo, v kateri je udeležen motorist, niso krivi le nepazljivi vozniki avtomobilov, ampak tudi motoristi. Zakaj je tako? Kaj se dogaja v glavi motorista, ki izziva usodo? 

Najprej je treba poudariti, da seveda niso vsi motoristi enaki. Menim, da je takšnih, ki brezglavo norijo z motorji, zelo malo in so vsekakor v manjšini. Vprašati se je treba po motivaciji vsakega motorista. Kaj hoče doseči, ko sede za krmilo? Zakaj sploh sede na motor? Vedeti morate, da vožnja z motorjem ponuja veliko užitka, več kot vožnja z avtomobilom. Pri vožnji z motorjem se sproščajo hormoni in pod vplivom hormonov lahko počnemo neracionalne stvari. Pri vožnji z motorjem smo tudi zelo dovzetni za namige, da počnimo nekaj, kar ni dovoljeno oziroma je prepovedano. Še nekaj moram poudariti: ljudje se praviloma učimo iz lastnih izkušenj in slabo poslušamo nasvete drugih. Včasih je veljalo, da bi morali vsi obiskati kakšno bolnišnico ali rehabilitacijski center, da bi spoznali resnost posledic neprevidne vožnje, a tudi to ne deluje, saj preveč šokantne stvari v ljudeh povzročijo averzijo in vklopijo obrambni mehanizem, ki jih zaščiti pred takšnimi šoki. Zdi se mi, da je na področju psihologije prometa še premalo znanega in raziskanega. Ko sem pred leti želela postati “prometna psihologinja”, sem ugotovila, da kaj takšnega sploh ne obstaja. 

Pri svojem delu se zagotovo srečujete tudi s starejšimi motoristi. Se ti zavedajo svojih starostnih omejitev? Znajo presoditi, kdaj je dovolj oziroma kdaj ne morejo več za krmilo svojega motocikla? 

Poznam jih kar nekaj, od malo mlajših do motoristov v poznih letih. Vsi so še čili, zdravi in dobri motoristi. Morda kakšen že malo težje sede na motor, a ko se vozijo, se vozijo z veseljem, so vztrajni in tudi varni vozniki. Svojo omejeno gibljivost in zmanjšane reflekse nadomestijo z izkušnjami. Nam je pa nasploh težko sprejeti, da se staramo - že gube na obrazu težko sprejmemo, kaj šele spoznanje, da nečesa ne moremo več početi. Problem je tudi v tem, da se nam spremembe dogajajo počasi, zato jih težko opazimo in prepoznamo.

Bi delili z nami kakšen nasvet za varnejšo vožnjo z motorjem?

Pogosto slišim, kako motoristi, ki se preko tedna spopadajo s stresom v službi ali doma, komaj čakajo konec tedna, da si na motorju razbistrijo glavo in da se pomirijo. To je zelo nevarno početje: če sedeš na motor pod navalom stresnih hormonov, se to lahko slabo konča. Vožnja motorja pod stresom pomeni, da nisi z glavo povsem pri stvari. Na motor moramo sesti sproščeni in pomirjeni, ne pod stresom, saj je to podobno stanje, kot da bi vzeli kakšno mamilo in šli za volan oziroma krmilo motorja. Vozimo “v afektu” in če je čustvo dovolj močno, lahko izgubimo razsodnost. Na motorju je to lahko zelo nevarno …